Goran Marković: Doktor D

+ + + +

Ko vzameš krinko preveč zares

Roman srbskega pripovednika Gorana Markovića (1946), sicer filmskega režiserja in bolj občasnega prozaista, čeprav je njegov roman Beograjski trio (2018) precej uspešen, je preplet pričevanj fiktivnih udeležencev drame, povezane z najbolj iskanim haaškim obtožencem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, bosanskim pesnikom, psihiatrom in političnim voditeljem bosanskih Srbov Radovanom Karadžićem. Marković sicer nikjer ne omeni njegovega imena, vendar njegovo novo identiteto, početje in celo ime lokala v Beogradu, kamor je v času, ko je bil najbolj iskan, zahajal in pod svojo fotografijo vse do aretacije igral gusle, opiše dobesedno, kot se je zgodilo.

Dokumentarni film Srbska epika – med drugim – razkriva početje voditeljev bosanskih Srbov, njihov sestanek o tem, da bodo kljub prepovedi bojnih poletov njihova letala bombardirala muslimanske enklave v Bosni. Potem se na tem konspirativnem sestanku, na katerega v slogu trumpovske administracije povabijo režiserja in kamero, oglasi general Mladić, glas razuma (!?), in reče, da mednarodna skupnost pač vidi te polete, da je bosanski zračni prostor nadzorovan, a ga nekdo zavrne, da bodo pač rekli, da so to kmetijski avioni, in vsi si oddahnejo. V romanu o doktorju D je takšnih zdrsov na pretek, na vseh straneh.

Pripoved se začne s prebegom »predsednika K« in njegovim življenjem pod krinko, z lažno identiteto nekoga, ki naj bi padel v bosanski vojni, vendar se potem skrivnostno pojavi, kar je še ena šlamastika v nizu. Pride v Beograd in svoje skrivanje slabo prenaša, pritožuje se nad hrano, ujetostjo pa nad zapovedmi in ukazi tistih znotraj srbske tajne službe, ki zanj skrbijo – menda tudi v opreki z uradnim stališčem službe. Vendar se ob enem od izhodov K, ki je zdaj D, zaplete v pogovor s skupino mladostnikov, ti pa v njem prepoznajo hipija; in se mu utrne. Prevzame hipijevski imidž, zahajati začne med zdravilske šarlatane in počasi objavljati strokovna besedila o alternativni medicini. Tako se poistoveti s krinko, da tudi, ko mu grozi razkritje, vztraja, da je dolžan nadaljevati, že zaradi pacientov; kot prej pesnik, dramatik, ljudski tribun, vojni zločinec, je tudi alternativec do konca, v njegovo posodo je mogoče vliti karkoli, in to brez preostanka, brez distance.

Roman sestavljajo pričevanja tistih, ki so doktorju D prišli blizu v času, ko se je aktiviral, opisuje lastnika lokala, ki je gnezdo nacionalistov, delovanje tajnih služb, tudi karizmo, s katero D spelje ljubico tekmecu, pa drobne nesporazume in trmarjenje, ki razkrivajo njegov značaj in otročjost, vsaj z vidika delovanja tajnih agentov. Ravno z dokumentarnostjo pa s hitrimi rezi in kadri je roman duhovit, tudi kritičen vpogled v ustroj srbske povojne družbe. Bi rekli karikiran in napihnjen portret – če ne bi bilo vse res.