Apokaliptični nacionalizem / Hipernacionalisti, kot je Janša, imajo vse za katastrofo 

Apokalipsa vedno razočara – po razodetju »konca« in veliki odrešitvi se nič ne spremeni. Pomislite le, kako je skrajna desnica, Janševa SDS s pomočjo dveh strank (NSi, Demokrati), ki za nič na svetu ne bi šli v Janševo vlado, nedavno Slovenijo reševala pred strašno, strahovito, strašljivo katastrofo, pred apokalipso – pred uvedbo »neupravičenih privilegijev za ozko skupino ljudi« (SDS), pred zakonom, ki »služi razgradnji normalnih vrednot in civilizacije« (Janša), pred »povzročanjem večje škode, škode, ki se ne da izraziti samo v številkah« (Janša), pred vrhunskimi umetniki, ki so bili tik pred tem, da bi z uzakonitvijo dodatka k pokojnini za izjemne dosežke v umetnosti pokopali upokojence. Le malo je manjkalo, pa bi upokojence doletela katastrofa neslutenih razsežnosti. Le malo je manjkalo, pa bi umetniki razdejali, opustošili in uničili Slovenijo. Toda Janševa SDS – no, Hoivikova SDS – je to katastrofo, to apokalipso v zadnjem trenutku preprečila. Upokojenci so rešeni in odrešeni. Preživeli so. In kaj bodo imeli od te odrešitve? Nič.

Bodo imeli višje pokojnine? Ne. Bodo imeli višje dodatke ali regrese? Ne. Bodo na ta račun dobili ozimnico? Ne. Bodo živeli dlje? Ne. Se bo izboljšal njihov socialni položaj? Ne. Bodo iz meseca v mesec lažje shajali? Ne.

Nič se ne bo spremenilo. A le zakaj bi se – Slovenija je preživela katastrofo, ki je sploh ni bilo. Dodatki k pokojnini za izjemne dosežke v umetnosti ne bi upokojencem skrivili niti enega samega lasu, kaj šele, da bi jih pokopali. Slovenija je bila torej rešena pred apokalipso, ki je le del skrajnodesničarske patologije. Kar seveda pomeni, da je bilo največja katastrofa prav skrajnodesničarsko reševanje

Slovenije pred katastrofo, ki je sploh ni bilo.

Ne, nič se ne bo spremenilo – apokalipsa bo razočarala.

Vse je katastrofa

Severnoirski sociolog Richard Seymour, avtor knjige Nacionalizem katastrofe (Disaster Nationalism), bi verjetno rekel, da je katastrofa, pred katero je upokojence in Slovenijo reševala SDS, del sodobnega nacionalizma katastrofe, del sodobnega apokaliptičnega nacionalizma. »Nova skrajna desnica je navdušena nad podobami katastrofe.« Povsod vidi katastrofe. Povsod prežijo katastrofe. Vse je katastrofa. Invazije migrantov! Begunci! Genocid nad belci! Velika zamenjava! Islamizacija! Komunisti! Socializem! Satanistična pedofilska kabala! Splav! Ideologija spola! Kulturni marksizem! Ženska emancipacija! LGBTIQA+! Transspolne osebe! Podnebna prevara! Izdajalci! Skrajna levica! Ukradene volitve! Državljanska vojna! Globoka država! Ukradena država!

Upokojenci so rešeni in odrešeni. Preživeli so. In kaj bodo imeli od te odrešitve? Nič. Bodo imeli višje pokojnine? Ne. Bodo imeli višje dodatke ali regrese? Ne. Bodo živeli dlje? Ne.

Za apokaliptične nacionaliste je vse katastrofa. In Janša je naravnost klasik tega hipernacionalizma katastrofe. »Veliko so nam ukradli, veliko so nam vzeli. Ukradli so nam državo – iz naše lepe Slovenije delajo jugoslovanski pašaluk,« je oznanil po sojenju na celjskem sodišču, po referendumski zavrnitvi zakona o dodatkih k pokojninam umetnikov pa: »Danes je Slovenija naredila velik korak k temu, da si Slovenci ukradeno državo vzamemo nazaj.« Janša hoče Slovenijo rešiti pred ultimativno katastrofo – krajo države. In Slovenija je polna streh, na katere je zlezel, da bi to oznanil.

Katastrofe so adrenalinske injekcije, s katerimi sodobna skrajna desnica, oznanjevalka apokaliptičnega nacionalizma, podžiga in mobilizira svoje volilno telo. Rodrigo Duterte je to počel na Filipinih, Jair Bolsonaro v Braziliji, Viktor Orbán to počne na Madžarskem, Donald Trump v Ameriki, Javier Milei v Argentini, Narendra Modi v Indiji, Giorgia Meloni v Italiji, Geert Wilders na Nizozemskem, Marine Le Pen v Franciji, Janša v Sloveniji. Vsi ti mesije apokaliptičnega nacionalizma se obnašajo podobno: recimo, v času, ko ni komunizma nikjer več, se z inkvizicijsko vnemo zaletavajo prav v komunizem (Barack Obama je bil komunist, Joe Biden je bil komunist, antifa je komunistična, gibanje Black Lives Matter je komunistično, »ideologija spola« in islamizacija Evrope sta komunistični, Bolsonarovi privrženci so vzklikali »Smrt komunizmu«, Trump je obljubljal, da bo v zadnji bitki za dušo Amerike »uničil komunizem«, Janša nenehno straši s komunisti, kot da je komunizem najviralnejši mem na svetu), dalje, prakticirajo politiko maščevanja (to, da je Janša maščevalen, je že ljudski pregovor), dalje, vsi cinično izigravajo obrabljene, zastarele politične sisteme in stari establišment, dalje, vsi so alergični na zakonodajo o človekovih pravicah, dalje, vsi skušajo biti karizmatični (kult osebnosti je njihov fetiš, izžarevajo neizčrpno energijo), dalje, vsi so zelo völkisch, zato prezirajo »degenerirano« umetnost, dalje, vsi so nagnjeni h konspirologiji (lunatične, rasistične teorije zarote so novi miti), in seveda, vsi veliko govorijo o ponosu – nacionalnem ponosu, belskem ponosu, moškem ponosu, krščanskem ponosu. Proud Boys!

Hipernacionalizem v hipermarketu

Vsi apokaliptični nacionalisti pa tudi naravnost religiozno prisegajo na mišičnat kapitalizem, toda v ljudeh – v naciji, v kateri vidijo nekaj naravnega, a obenem tudi nekaj duhovnega, mističnega, okultnega – nenehno prebujajo in razvnemajo resentiment, zavist, tesnobo, depresijo, sram, jezo, ogorčenje in paranojo, ki jih – z astronomsko ekonomsko neenakostjo, čedalje krutejšo dirko navzdol, kužno darvinistično ideologijo zmagovanja in tekmovanja, rezanjem socialne države, ubijanjem človeške topline in varnosti, destruktivnim proizvajanjem osamljenosti, vse neznosnejšo atomizacijo življenja in brisanjem solidarnosti – generira prav ta mišičnati, sadistični, sociofobični, nihilistični neoliberalni kapitalizem, kreatorja vseh sodobnih finančnih kriz, zaradi katerih se ljudje sploh čutijo ponižane, izigrane, prevarane, zapuščene, razlaščene, pozabljene in razžaljene.

Hipernacionalizem in hiperkapitalizem živita v popolni simbiozi. Ne pozabite: v Indiji so Modijevi privrženci nemoteno izvajali pogrome nad muslimani, toda mednarodne finančne institucije niso mogle prehvaliti Modijevega transformativnega režima, Modijevega kapitalizma, njegove bajne gospodarske rasti. Važno je, da ima kapitalizem mišice. Katastrofa ni pogrom ali genocid – katastrofa bi bila, če bi kapitalizem izgubil mišice.

Natanko to počnejo apokaliptični nacionalisti: da bi lahko svoje simulacije – svoje fantazije – prikazali kot dejstva, morajo najprej spodkopati zaupanje v realnost.

Da sta hipernacionalizem in hiperkapitalizem v tako čudoviti simbiozi in da so apokaliptični nacionalisti – od Trumpa do Janše – tako vneti feni neoliberalizma, ki je, pravi Seymour, »nakopičil nesrečo« in »radikaliziral rasizem, avtoritarnost, sadizem in paranojo«, ne preseneča: apokaliptični hipernacionalisti, ki vedno govorijo in nastopajo v imenu delavskega razreda, obenem pa »nasprotujejo skoraj vsaki politiki, ki bi izboljšala njegovo življenje«, skušajo doseči to, kar skuša doseči neoliberalni hiperkapitalizem – reformirati ljudi, jih prevzgojiti, jim izprati možgane, jih spreobrniti. Spremeniti jim je treba »dušo«, kot je rekla britanska premierka Margaret Thatcher, zavetnica neoliberalne kontrarevolucije. Janša, ki je nekoč slepo verjel v komunizem in ki zdaj slepo verjame v antikomunizem, hoče Slovencem spremeniti »dušo«. Predpisati jim hoče način življenja, raven komuniciranja, sovraštvo, domobranstvo, vero in umetnost. To je njegova verzija konverzijske terapije. Njegova verzija nacionalizacije množic.

»Nacionalizem katastrofe namesto transcendence ponuja mišičnati nacionalni kapitalizem,« pravi Seymour. Kaj to pomeni, je na dlani: hipernacionalisti namesto odrešitve – namesto rešitev – ponujajo kapitalizem, ki je v njihovi retoriki že sam po sebi odrešitev. Kapitalizem je njihovo darilo, ki pa se vedno znova prelevi v sranje. Ko apokaliptični nacionalisti ponižanemu, izigranemu, prevaranemu, zapuščenemu, razlaščenemu, pozabljenemu, razžaljenemu ljudstvu obljubljajo in ponujajo kapitalizem, no, hiperkapitalizem, mu namreč obljubljajo in ponujajo natanko to, kar ga je ponižalo, izigralo, prevaralo, zapustilo, razlastilo, pozabilo in razžalilo! Obljubljajo mu hiperkapitalizem, ki je pravičen! Hiperkapitalizem, ki bo popravil vse krivice! Hiperkapitalizem, ki bo počistil s »paraziti« in »pritepenci«! Hiperkapitalizem, ki ve, kdo je »naš«! Hiperkapitalizem, ki ve, kdo je »dober«, »priden« in »pošten«! Hiperkapitalizem, ki bo opolnomočil poražence! Zadnji bodo prvi! Prvi bodo zadnji!

Pa še kaj? Spomnite se le, kako nas je Janša – v času svoje tretje vlade – prodajal Madžarom. Kot puloverje, je pripomnila Spomenka Hribar, ki je politični slog Janeza Janše že pred leti povzela v naslovu svoje knjige Svet kot zarota.

Realnost kot zarota

Kot veste, apokaliptični nacionalisti – od Trumpa navzdol – sistematično lažejo in sistematično razširjajo teorije zarote, ljudstvu pa ponujajo svet, v katerem med resnico in lažjo ter med resničnostjo in imitacijo ni več nobene razlike. Rekli boste: toda s tem ljudstvo le begajo! Ne, au contraire: ljudstva s tem ne begajo, ampak mu sugerirajo, da je zarota prav sama resničnost. Sama realnost. Zato mu bodo ustvarili in zagotovili novo resničnost, novo realnost. Janša bi rekel – drugo republiko. Svobodno Slovenijo. »Osamosvojili smo se, osvoboditi pa se bo še treba,« rad ponavlja. Ali kot je pred nekaj leti rekel v intervjuju za nacionalko: »V Sloveniji, v slovenski politiki sta dva svetova. En svet skuša zagovarjati dejstva. S sabo sem prinesel nekaj knjig, kjer so dejstva, s katerimi bi lahko demantiral tudi marsikaj, kar so vaši sogovorniki povedali doslej na teh pogovorih. Pa verjetno ni zdaj ta priložnost. Drug svet pa pač temelji na tej ničejanski filozofiji, da dejstev ni, da so samo interpretacije. Ali pa, da se je Berlinski zid podrl na obe strani ali da je več resnic itn.«

Janša, nacionalistični gnostik, ki hoče osvoboditi Slovenijo in ki še ni opazil, da se Slovenija osvobodi vsakič, ko se ga znebi, je tipični nacionalist katastrofe: drugim vedno očita to, kar sam počne (levi sredini očita, da je nedemokratična in komunistična, a sam uporablja eminentno komunistične in nedemokratične metode, z nenehnim »čiščenjem« svojih vrst vred). Kot recimo Trump, ki sistematično laže, a drugim očita, da lažejo. Ali pa kot izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki etnično čisti Zahodni breg, a je rekel, da bi bila odstranitev izraelskih kolonij z Zahodnega brega »etnično čiščenje« (in ja, hodi na komemoracije za žrtvami holokavsta, obenem pa sam izvaja genocid, kar seveda pomeni, da je imel veliki Edward Said še kako prav, ko je rekel, da so Palestinci »žrtve žrtev«).

A Janša ne pušča nobenega dvoma: slovenska realnost, ki temelji na ničejanski filozofiji, da dejstev ni, da so samo interpretacije in da se je Berlinski zid podrl na obe strani, je zarota. Matrica. Vzameš rdečo tabletko in spregledaš – nenadoma vidiš v ničejansko zakulisje matrice. Konec je komunističnega pranja možganov.

Natanko to pa počnejo apokaliptični nacionalisti: da bi lahko svoje simulacije – svoje fantazije – prikazali kot dejstva, morajo najprej spodkopati zaupanje v realnost. Od tod njihovo spodkopavanje zaupanja v javne institucije, demokracijo, parlament, človekove pravice, pravno državo. Javne institucije, demokracija, parlament, človekove pravice in pravna država so realnost.

Pornonacionalizem

Za apokaliptične nacionaliste je ena izmed največjih katastrof »ideologija spola«, ki je, kot je rekel poljski predsednik Andrzej Duda, »destruktivnejša od komunizma« (»celo hujša od komunizma in nacizma skupaj,« je dodal poljski škof Tadeusz Pieronek). Nič, apokaliptični nacionalisti živijo pač v svojem porniču – katastrofe jih očitno, kot pravi Seymour, »erotično vzburjajo«. Še več: »Pornonacionalizem obljublja erotizacijo družbenega življenja, toda ne le z obnovitvijo represije, ampak tudi z osvoboditvijo spolnega nasilja.«

Kar seveda pomeni, da obljublja nemogoče: z ustrahovanjem žensk in skupnosti LGBTIQA+ skuša »restavrirati dobo bleščeče moške spolne moči«, obenem pa ljudstvu ponovno vcepiti »željo po podrejanju«. Čas je, da spet vsi vedo, kam sodijo. Ženske sodijo v kuhinjo, istospolno usmerjeni v mrak. Vstajajo »pravi« moški. In trad wives, tradicionalne žene. In ženske, ki so tu zato, da jih moški osvojijo in da rojevajo otroke. Rodnost je treba povečati – v nasprotnem primeru »nas« čaka genocid, »velika zamenjava«. Kristjane, belce bodo zamenjali nekristjani, nebelci.

To je leitmotiv apokaliptičnih nacionalistov, ki obljubljajo, da bodo naredili red. Da bo spet tako, kot je bilo nekoč. Pravljično, idilično, domače – suvereno.

Če pa hočejo, da bo vse tako kot nekoč, morajo seks spraviti pod nadzor. Konec je splava! Vrniti se je treba k biološki resnici: obstajata le dva spola, moški in ženski! Ženske je treba zaščititi pred transspolnimi osebami! Konec je feminizma! Konec je dekonstrukcije evropskega moškega! Neprostovoljni celibatneži, alias inceli, moški, ki trdijo, da ženske z njimi nočejo imeti spolnih odnosov, in zato fantazirajo o tem, kako bi jih kaznovali, ponižali in posilili, veljajo za deviacijo in eksces, toda dejansko so resnica nacionalizma katastrofe, ki hoče tudi na spolnem trgu narediti red. Patologija incelov (»Ženske raje fukajo s psi kot pa z mano!«) je resnica patologije apokaliptičnih nacionalistov (»Ženske raje dojijo pse kot pa slovenske dojenčke!«). Tako kot so inceli prepričani, da imajo pravico do posiljevanja žensk (seks je kapitalizem!), so tudi apokaliptični nacionalisti prepričani, da imajo pravico do tega, da ženske spravijo v red (kapitalizem je seks!). Da jih retradicionalizirajo. Da jih reobjektivirajo. Da jih nacionalizirajo. Zato so talibani tako kul – ker so ženske spravili v red! In LGBTIQA+ tudi!

Vas preseneča, da je Andrew Tate, »kralj toksične moškosti«, tak superjunak te apokaliptične moške sfere? Hej, posili lahko, kogar hoče! Kevin Spacey je črtan, Tate pa – tako kot Trump – zaradi svojega seksizma, zaradi svoje mizoginije, zaradi svoje apokaliptične toksičnosti ni izgubil niti enega fena.

Ne bodite dolgočasni!

In ker se apokaliptični nacionalisti pretvarjajo, da nedolžno ljudstvo – nacijo, belce, upokojence ipd. – rešujejo pred katastrofo, apokalipso, uničenjem, lahko nastopajo z »dvignjenim glasom«. Ker rešujejo ljudstvo, so lahko brutalni, avtokratski, diktatorski, fašistoidni. Pod pretvezo reševanja ljudstva lahko uporabljajo divjo, agresivno, sovražno, radikalizirano, nasilno retoriko, nenehno grozijo in zastrašujejo (»Hitler je pomoril tri milijone Judov in tudi narkomanov je tri milijone – z veseljem bi jih pomoril,« je vzkliknil filipinski predsednik Rodrigo Duterte), ulice in protestne shode prepuščajo paravojaškim milicam (Amerika, Filipini), izvajajo genocid (Gaza, Mjanmar), pogrome (Indija), zunajsodne poboje (Filipini pod Dutertejem), linče (Brazilija, Indija) in množične deportacije »nezakonitih« priseljencev (Amerika), uprizarjajo puče (Trump v Ameriki, Jair Bolsonaro v Braziliji, neonacistični Reichsbürgerji v Nemčiji). Hej, nimamo izbire, nasilje je nujno in upravičeno – gre za biti ali ne biti!

Katastrofe so adrenalinske injekcije, s katerimi sodobna skrajna desnica, oznanjevalka apokaliptičnega nacionalizma, podžiga in mobilizira svoje volilno telo.

Svojega ljudstva nočejo dolgočasiti. Vedno skušajo zabavati, vedno hočejo biti atraktivni, vedno ponujajo »participativni sadizem«, zato vedno znova – vigilantsko, hiperaktivno, v duhu »spletne demonologije« – koga mučijo, žalijo, ponižujejo, trpinčijo, psujejo. Privržencem omogočijo katarzični užitek v »učinkoviti režimski izbiri in uničenju sovražnikov«. Hitlerjev minister za propagando Joseph Goebbels je radijskim voditeljem zapovedal: »Ne bodite dolgočasni!« Apokaliptični nacionalisti, mojstri za algoritmizacijo spletnega sranja (in pranja možganov), so ta Goebbelsov imperativ tako ekstatično ponotranjili, da privržencem dajejo to, za kar ti niti sami niso vedeli, da si želijo. Duterte je množično pobijal narkomane – in žel ekstremno podporo. Ljudstvo je bilo navdušeno. Poglejte Gazo, zmasakrirano in zravnano z zemljo. Slogan fašističnih škvadristov se je glasil: »Me ne frego!« Briga me!

Apokaliptični nacionalisti – nacionalisti katastrofe – vse to počnejo v imenu ljudstva. V imenu nacije. In pri tem se kakopak delajo, kot da je radikalni, militantni, apokaliptični hipernacionalizem (»revolt proti liberalni civilizaciji«), ki ga propagirajo, uveljavljajo, histerizirajo in militarizirajo, le nekaj takega kot feel-good športni nacionalizem – kot fanatično, patriotsko navijanje za nacionalno nogometno reprezentanco.

A s tem, da gre za biti ali ne biti, da gre za vprašanje življenja in smrti, da gre za vprašanje nacionalnega preživetja ali izumrtja, legitimirajo tudi svojo avtoritarnost, svoje avtokratske ekscese, svoje mikrofašistoidne prijeme, tehnike in metode ter svoje spektralno imitiranje fašizma. Nacionalizem katastrofe »ustvarja idealen milje, v katerem lahko zacveti fašizem, ki je še v povojih,« pravi Richard Seymour. »Po letu 1945 še ni bilo boljšega časa za biti fašist.« Hej, ne glejte nam v zobe – rešujemo vas pred katastrofo!

Kako to praktično deluje, vidimo pri nas. Slovenski apokaliptični nacionalisti so antiliberalni in psevdodemokratični, ljubši od parlamentarnih postopkov so jim referendumi in plebisciti (oh, in predčasne volitve), vedno pa se sklicujejo na pravice »večine«, a »večina«, ki naj bi jo predstavljali, je dejansko manjšina. Pa vendar to manjšino – volilno telo Janševe SDS – razglašajo za pravo, resnično nacijo, ki so ji liberalne, komunistične elite ukradle državo, obenem pa normalizirajo nasilje do manjšin.

Natanko to pa je značilno za nacionalizem katastrofe, ki že vseprisotno tesnobo povezuje »s serijo fobičnih objektov«, kot so, recimo, muslimani, komunisti, globalisti, kulturni marksisti in antifašisti (»levi privilegiranci«, »prvorazredni«, kot bi rekel Janša), pač »čarovnice«, »paraziti«, »zajedavci« in drugi demoni (recimo umetniki, »avtorji zmazkov in/ali ogabnosti«), ki živijo na »naš« račun, no, na račun slovenskih upokojencev.

Vsega tega pa ne počnejo le v imenu nacije, marveč tudi v imenu morale, saj zelo radi moralizirajo. Toda v imenu morale počnejo nemoralne reči. V tem zelo spominjajo na neoliberalce, ki prav tako zelo radi moralizirajo, recimo o tem, kako je treba spoštovati tržna pravila, a v imenu te morale počnejo nemoralne reči, s katerimi sprožajo rekordno ekonomsko neenakost, krize, bedo, socialno smrt, fašizacijo in druge grozote.

Resnična apokalipsa

Zato je komično, da skrajna desnica o vseh teh katastrofah halucinira v času, ko je čedalje več pravih, dejanskih naravnih katastrof (navsezadnje, leta 2019 jih je bilo trikrat več kot leta 1989, poroča Svetovni ekonomski forum), da torej katastrofe vidi povsod razen tam, kjer dejansko so. Prav tako komično pa je, da si skrajna desnica izmišlja apokaliptične scenarije, pa čeravno živimo v času, ko apokalipsa »ni le fantazija«, pravi Seymour: »Navsezadnje živimo v apokalipsi – od smrtonosnih virusov do erozije tal, od ekonomske krize do geopolitičnega kaosa.«

Da podnebnega kaosa, zaradi katerega Zemlja postaja čedalje bolj mrtva, niti ne omenjamo.

Prvaki skrajne desnice – apokaliptični nacionalisti – si izmišljajo katastrofe, ne da bi opazili, da je največja katastrofa prav sam kapitalizem, ki se hrani s katastrofami. Ja, katastrofe so njegov modus vivendi.