Levica uničuje Levico

Se nam obeta nov referendum? Bo del sindikatov in civilnih združenj skušal zrušiti načrtovano pokojninsko reformo? Se bo v Sloveniji ponovilo leto 2011, ko je bil referendum o pokojninski zakonodaji eden od razlogov za padec Pahorjeve vlade?

Začnimo na začetku. Pokojninski sistem je najbolj solidaren sistem v državi, temelji na ideji, da družba poskrbi za tiste, ki se zaradi starosti ne morejo več preživljati s svojim delom. Sistem je solidaren do tistih, ki so zaradi življenjskih okoliščin vanj vplačevali manj, in do onih, ki so vso delovno dobo zaradi nejasno zapisanih zakonskih določil namenoma vplačevali manj, kot bi morali. Slovenija je v tem delu »dobrohotna« država in poskuša pomagati vsem upokojencem in upokojenkam, tudi tistim, ki nimajo 40 let delovne dobe, tudi tistim, ki so invalidi.

Pokojnine v Sloveniji niso visoke. Povprečna starostna pokojnina je 896 evrov neto, povprečni upokojenec pa dobiva približno dve tretjini povprečne neto plače v Sloveniji, pri čemer več kot polovica upokojencev prejema manj od povprečne pokojnine. Ženske se v povprečju upokojujejo, ko so stare 61 let in osem mesecev, moški pa stari 62 let in devet mesecev. S tem smo med državami OECD, ki imajo najnižjo upokojitveno starost, skupaj s Turčijo. Najdlje delajo v Italiji. Povprečna doba prejemanja pokojnine se v Sloveniji, enako je z življenjsko dobo, podaljšuje. Ljudje živijo dlje.

V Sloveniji se ženske v povprečju upokojujejo, ko so stare 61 let in osem mesecev, moški pa stari 62 let in devet mesecev. S tem smo med državami OECD, ki imajo najnižjo upokojitveno starost, skupaj s Turčijo.

Ta razmerja naj bi se v prihodnjih letih spremenila. Vlada in ministrstvo za delo sta pripravila pokojninsko reformo, ki naj bi, kot pravi minister za delo Luka Mesec, zagotavljala »blaginjo in vzdržnost pokojninskega sistema«. Blaginjo s tem, »da bodo na boljšem ljudje z nizkimi plačami«, finančno vzdržnost pa tako, da se bo postopoma zviševala upokojitvena starost, ljudje naj bi delali dlje – meja za upokojitev bi se tako do leta 2035 s 60 let zvišala na 62 let za 40 let delovne dobe. Ni težko ugotoviti, zakaj minister vztraja, naj ljudje delajo dlje, krive so demografske spremembe, krivo je spreminjanje razmerja med upokojenci in zaposlenimi. Ali preprosteje, ker je vedno več upokojencev, se delež BDP, namenjen za pokojnine, povečuje. Slovenija trenutno za pokojnine nameni okoli deset odstotkov BDP, kar je za dobri dve odstotnih točki manj od povprečja EU. Največ zanje dajejo v Italiji in Franciji.

Dogovor in upor

Predlog pokojninske reforme so po dolgih pogajanjih 2. aprila slavnostno podpisali sindikati, delodajalci in predstavniki vlade, na začetku maja ga je uradno potrdila še vlada, zdaj se je zakonski predlog reforme znašel v parlamentarnem postopku. Stvari so se, pričakovano, začele zapletati. Kljub tripartitnemu dogovoru v Ekonomsko-socialnem svetu, kar je dosežek že sam po sebi, kljub besedam o » dobre m kompromisu« in »vzpostavljenem zaupanju« je več kot 20 sindikatov in civilnodružbenih organizacij prejšnji petek poslance pozvalo, naj radikalno spremenijo predlagane zakonske člene, ker naj bi bili ti »škodljivi za delavce in za upokojence«. Zakonu nasprotuje nekaj manjših sindikatov, denimo Sindikat poklicnega gasilstva pa Glosa, Sindikat delavcev gostinstva in turizma, Zasuk, Sindikat Mladi plus ter nevladne organizacije, kot so Glas ljudstva, Študentsko društvo Iskra in Mirovni inštitut. Zakon pa so s podpisom podprli v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, odhajajoča predsednica zveze Lidija Jerkič je v pogovoru za Delo dejala, da je na pogajanjih »dogovorjena vsebina daleč boljša, kot če bi zdajle vse skupaj vrgli v smeti in rekli, da se ne gremo več. Potem bi se znova pogovarjali čez dve ali tri leta, ko bo demografska situacija slabša.«

Kakšne so kritike nasprotnikov reforme? Prepričani so, da vlada znižuje pokojnine bodočim upokojencem, da skriva projekcije in preračune, da predlagana reforma obremenjuje predvsem delavce, ne pa delodajalcev. Tako jih je zmotilo »podaljševanje referenčnega obdobja za izračun pokojnin s 24 najboljših let na 35«, zmotilo jih je »spreminjanje načina usklajevanja pokojnin, kjer bo v manjši meri upoštevana rast plač in v večji inflacija«, zmotilo jih je »zvišanje upokojitvene starosti s 60 let na 62 za tiste s 40 leti delovne dobe in s 65 let na 67 za tiste, ki še niso dosegli polne delovne dobe«.

Če jih poslanci, ki bodo sprejemali končno besedilo zakona, ne bodo poslušali, so zagrozili z referendumom.

Temelj nasprotovanja pokojninski reformi je vprašanje, zakaj bodo delodajalci v pokojninsko blagajno še vedno vplačevali manj kot delavci. Gre za demagoško dilemo, ki v praksi ne pomeni veliko, ima pa velik simbolni pomen.

Upor dela sindikatov je bil pričakovan, ni prvi, kot že omenjeno, so sindikati, takrat združeni in enotni, leta 2011 na referendumu sesuli Pahorjevo pokojninsko reformo, ki je bila bistveno ostrejša od zdaj predlagane. »V zvezi se nam je zgodil pričakovan revolt, ki ga zdaj izkoriščajo v SDS. Kolegi iz javnega sektorja na čelu z Davidom Švarcem, kandidatom za novega predsednika ZSSS, se z izkupičkom pogajanj ne strinjajo,« je pred nekaj tedni za Mladino dejala Lidija Jerkič. »Njihove zahteve so še ostrejše, zahtevajo, da bi se lahko pri 40 letih delovne dobe vsak upokojil ne glede na starost, in zahtevajo izenačitev prispevnih stopenj. To bi sicer pomenilo, da se vrnemo v čas druge reforme. Imajo svoje stališče, to jim priznavam, opažam tudi, da so jim zdaj hvaležni v SDS.«

Odgovor vladne strani

Za hip pozabimo na politiko in na karierne cilje sindikalistov. Bistveno vprašanje je, ali imajo kritiki vladnega predloga prav. Je nova pokojninska reforma nesolidarna, je, kot bi dejal Miha Kordiš, »nož v hrbet« vsem, ki so zaupali Levici?

Igor Feketija je Celjan, pred letom 2023 je na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani poučeval makroekonomijo, danes na ministrstvu za delo opravlja službo državnega sekretarja. Je eden izmed avtorjev predlagane pokojninske reforme, vseskozi zagovarja tezo, da je zadnja stvar, ki si jo želimo pri pokojninah, panika. Natančno to se je zgodilo v času prejšnje vlade. Evropska komisija je po zdaj že ovrženih ocenah Sloveniji napovedala, da je njen pokojninski sistem nevzdržen, saj naj bi zanj leta 2050 namenjala kar 16 odstotkov BDP. Prejšnja vlada se je zato zavezala, da bo omejila rast pokojnin, ekipi s Feketijo pa je Bruselj uspelo prepričati, da je šlo za apokaliptične napovedi. Nove napovedi so manj črnoglede, to pomeni, da so spremembe pokojninskega sistema lahko manj drastične.

»Slovenija glede na svoj BDP za pokojnine trenutno namenja res manj sredstev od povprečja v EU, a glede na to, kako hitro se staramo in kaj se dogaja z demografskimi spremembami, bomo kmalu nad njim,« pravi Feketija. Slovenija je članica EU, njena pravila določajo tudi finančne okvire, v skladu s katerimi naj bi delovale države članice. »Če teh okvirov ne bomo upoštevali, lahko sledijo sankcije, ki spominjajo na trojko. Temu se želimo izogniti. In to je eden od razlogov, zakaj smo pripravili pokojninsko reformo.« Drugi razlog je seveda ta, da je bilo sprejetje pokojninske reforme ena od zavez, ki bi Sloveniji prinesle del sredstev iz evropskega Načrta za okrevanje in odpornost.

Gremo po vrsti. Najprej se ustavimo pri vprašanju podaljševanja referenčnega obdobja za izračun pokojnin. Zakaj takšna sprememba? Feketija trdi, da je predlagano obdobje 35 let pravičnejše kot zdaj veljavnih 24 let. »Predstavljajte si nekoga, ki je imel 24 let visoko plačo, pred tem ali po tem, morda namenoma ali pač ne, pa nižjo. V tem primeru je ta posameznik celotno delovno dobo v pokojninsko blagajno prispeval manj sredstev kot tisti, ki je imel vseskozi podobno plačo ali pa takšno, ki je, kot se dogaja v javnem sektorju, zlagoma rasla. Kljub temu bo imel znatno višjo pokojnino.« Podaljšanje referenčnega obdobja naj bi torej omejilo možnost teh ali onih pokojninskih optimizacij.

Včasih se zdi, da je prisotno razočaranje, neka neutemeljena pričakovanja, da bo Levica s štirimi poslanci izpeljala socialistično revolucijo.

Naslednji očitek je, da bodo zaradi predlagane reforme pokojnine, ki so že tako nizke, še nižje. »To absolutno ne drži,« trdi Feketija. »Prejemnikom najnižjih 40 odstotkov pokojnin oziroma tistim, ki imajo v povprečju malo manj kot 2000 evrov bruto plače, se daljše referenčno obdobje ne bo poznalo, poznal pa se jim bo višji odmerni odstotek, saj se bo zvišal na 70.« Kako se bo to konkretno poznalo na primer trgovki, ki se je zaposlila pri 18 letih? »Že danes bi šla takšna delavka, če ne uveljavlja skrbi za otroke, v pokoj s 60 leti. Za teh 42 let dela je njen odmerni odstotek 66,22. Po novem bo ta delavka šla v pokoj prav tako s 60 leti, saj predlagani zakon omogoča znižanje starostne meje za celotno obdobje zavarovanja tistih, ki so se zaposlili, preden so dopolnili 20 let, a njen odmerni odstotek bo 76, torej bo njena pokojnina višja.« Omenimo še en konkreten, četudi malce skrajen, a ne nemogoč primer. Ženska, ki je začela delati pri 17 letih in ima tri otroke, bo lahko tudi po novem zakonu šla v pokoj pri 57 letih, z deset odstotkov više odmerjeno pokojnino. Starostno mejo 62 let bo lahko znižala za tri leta za delo pred 20. letom in za 26 mesecev za tri otroke. Ena od neuresničenih zamisli s pogajanj je bila – zanjo ni bilo dovolj politične volje – da je 40 let dela v vsakem primeru dovolj, kar bi za neko skupino ljudi pomenilo, da bi šli v pokoj prej kot po sedanji zakonodaji. Ta možnost ni bila sprejeta.

Eden izmed najostrejših nasprotnikov predlaganega zakona je generalni sekretar Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije David Švarc, kandidat za novega predsednika ZSSS. Opozarja, in glede tega ima prav, da v nekaterih poklicih ne moreš delati dolgo, delavci so po neki delovni dobi zgarani in dve dodatni leti gasilcem, vojakom ali komu drugemu pomenita veliko. Švarc gotovo ve, kaj so poklicne pokojnine – te niso enake starostnim ali invalidskim, pač pa pravica, ki jo država prizna posameznikom. Denimo gasilcem, vojakom, livarjem, rudarjem, talivcem, ljudem, ki opravljajo delo v kemični industriji, in nekaterim drugim. Vsi se lahko upokojijo prej.

»Starostni pogoji za poklicno pokojnino se ne bodo spremenili. Pripadniki policije, gasilci in drugi pri neki starosti težko opravljajo svojo službo, zato obstaja poklicna pokojnina,« še pojasnjuje Feketija. »Še več, na ministrstvu nadaljujemo pripravo meril, s katerimi bi lahko vsako delovno mesto ovrednotili na novo. Delovne razmere so se za nekatere poklice v zadnjih desetletjih bistveno spremenile, nekateri pa zaradi zgodovinskih razlogov niso vključeni. Precej jasno je, da v poklicno zavarovanje sodijo na primer reševalci ali pa medicinske sestre.«

David Švarc je sedel na pogajanjih o pokojninski reformi, za gasilce, ki jih primarno zastopa, pa se pri starosti upokojevanja ne bo spremenilo nič. Se bo pa zanje postopoma, kot določa predlagana reforma, povečeval odmerni odstotek, to pomeni, da bo njihova pokojnina višja.

Glavno jabolko spora, temelj vsega nasprotovanja pokojninski reformi, je vprašanje, zakaj bodo delodajalci v pokojninsko blagajno še vedno vplačevali le 8,85 odstotka od bruto plače, delavci pa 15,5 odstotka, skupno oboji 24,35 odstotka. Gre za ideološko, demagoško vprašanje, ki v praksi, kot je dejal eden izmed pogajalcev, »ne pomeni veliko, ima pa velik simbolni pomen«.

Da to razmerje ni pravično, priznava tudi Feketija. »Do leta 1997 je bilo to razmerje izenačeno, in če bi bilo tako še danes, zbranih prispevkov za pokojnine ne bi bilo treba dopolnjevati s transferjem iz državnega proračuna. Med pogajanji smo si prizadevali, da bi se prispevni stopnji izenačili, obe strani bi tako po našem predlogu plačevali 13 ali vsaj 12,5 odstotka, a soglasja o tem ni bilo mogoče doseči. Brez soglasja pa zakon ne bi prestal niti postopka v državnem zboru.« Po nekaterih informacijah naj bi bili delodajalci celo zagrozili z odhodom s pogajanj, ker je vladna stran nekaj časa vztrajala, naj se njihov prispevek poveča. Pridobljenim privilegijem se delodajalci ne bodo kar tako odrekli.

Če je verjeti Feketiji, je torej predlagana reforma največ, kar so lahko dosegli. »Res nismo dosegli vsega, kar smo si želeli, ne razumem pa mnenja nekaterih, ki iz leve perspektive pravijo, dajmo, zrušimo še tiso, kar je Levici uspelo, da v prihodnjih desetih letih ne bo nikogar več, ki bi tudi znotraj vlade zagovarjal progresivne politike.« Feketija ima prav, v parlamentu ima Levica štiri poslance, Svoboda pa jih ima skoraj desetkrat več. »Včasih se mi zdi, da je prisotno razočaranje, neka neutemeljena pričakovanja, da bo Levica s štirimi poslanci izpeljala socialistično revolucijo. V vladi moraš sprejemati kompromise, sicer ne greš vanjo. Lahko bi šli z glavo skozi zid, a potem bi reformo oblikoval kdo drug in dobili bi pokojninsko reformo, pri kateri bi se upokojitvena starost in pokojninska doba samodejno usklajevali s pričakovano življenjsko dobo, pri kateri se odmerni odstotek ne bi zvišal na 70, pri kateri se ne bi popravile najnižje invalidske pokojnine, bili bi brez zakonsko določenega letnega in zimskega dodatka in vsekakor brez bistveno razbremenjenega varstvenega dodatka.« Predlagana pokojninska reforma poleg omenjenega prinaša še 22 odstotkov višje invalidske pokojnine in nadomestila, pri čemer to zvišanje velja tudi za kmete, zavarovane za ožji obseg pravic, in za 14,3 odstotka višje vdovske pokojnine.

Politična realnost

A v politiki je pač tako, da ideja in vsebina, podatki in izračuni ne štejejo veliko. Šteje vtis, šteje občutek pravičnosti, učinkovita je propaganda. Na eni strani nastopajo ljudje, ki govorijo o zgaranih delavcih, nizkih pokojninah, o tem, kako bomo morali delati dlje za manj denarja. Na drugi so predstavniki vlade, kot je državni sekretar Feketija, ki govorijo o številkah in zakonskih podrobnostih, toda njihovo govorjenje je v trušču političnega boja pogosto preslišano. To smo lepo videli pri nedavnem referendumu o pokojninskih dodatkih za umetnike.

Janša danes gotovo uživa, ko se levičarji znova koljejo med seboj.

Zato vprašanje pokojninske reforme ni samo vprašanje blaginje in finančne vzdržnosti, kot pravi Luka Mesec, je predvsem politično vprašanje. Tokrat upor zoper levo ministrstvo prihaja iz zunajparlamentarne levice. Ki pa, to je treba poudariti, razmišlja kratkovidno. Njena ideja »igre z ničelno vsoto«, torej ena stran lahko dobi samo, če druga stran izgubi, je, če zapišemo prijazno, tvegana, če smo bolj realni, pa samomor levih političnih sil.

»Podpiram akcijo nekaterih sindikatov, njihovo angažiranje, njihove pobude in upam, da bodo koalicijo prepričali, da ugodi zahtevam,« pravi Miha Kordiš, nekdanji član Levice, danes pa njen glavni oponent. »Z njimi neposredno ne sodelujemo, bolj smo angažirani pri vprašanjih obrambne politike, a dejstvo je, da smo bili pri pripravi pokojninske reforme deležni zavajanja in izsiljevanja. Predlagana reforma je protisocialna, protidelavska, upokojenci pa bodo na koncu v povprečju dobivali nižje pokojnine.« Od kod podatek o nižjih pokojninah, Kordiš v pogovoru ni prepričljivo pojasnil, je pa napovedal, da bo skupaj s somišljeniki jeseni ustanovil pravo levo politično stranko, poimenovano »Mi socialisti«. Na ministrstvu trdijo, da so takšne napovedi napačne, saj naj bi se, zapišimo znova, »za tiste, ki imajo najnižje plače, pokojnine najbolj zvišale«.

Ko je Robert Golob prišel na oblast, je bilo v koalicijsko pogodbo vpisanih veliko levih politik. V njej so zapisane besede o postopnem skrajševanju delovnika na 30 ur na teden ali pa napovedi, da bo zagotovljena pokojnina deset odstotkov nad pragom revščine. Minila so tri leta, zagotovljena pokojnina za polno delovno dobo je 782 evrov, prag revščine pa 981 evrov. A teza, da vlada pozablja na delavce, da pozablja na starejše, ni točna. V pogajanjih je tako novela zakona o urejanju trga dela, po kateri naj bi se starejši delavci razbremenili po sistemu 80/90/100 – starejši zaposleni naj bi tako imeli pravico, da delajo z 80-odstotnim delovnim časom, 90-odstotno plačo in 100-odstotno plačanimi prispevki.

Če bodo kritiki zakona na koncu res zbrali 40 tisoč podpisov in sklicali referendum, se lahko zgodi dvoje. Po prvem scenariju, ki je manj verjeten, a mogoč, bo referendum ustavilo ustavno sodišče na podlagi ustavnega določila, ki prepoveduje referendume o obveznih dajatvah. Vladna stran bi se lahko sklicevala na to, da bi imel padec pokojninske zakonodaje »hude proračunske posledice«. Ustavno sodišče je enkrat že odločilo, šlo je za poskus referenduma o zakonu o ustanovitvi slabe banke, da tovrstni referendumi niso dopustni. Mogoč je tudi drugi scenarij. Prej ali slej se bo v razpravo o pokojninski zakonodaji vključila stranka SDS, ki bo nasprotovala vladnemu predlogu. In na koncu bo na referendum pripeljala tiste volivce, ki nasprotujejo vladi Roberta Goloba in bodo, paradoksalno, volili enako kot levi kritiki reforme Luke Mesca.

»Janša danes gotovo uživa, ko se levičarji znova koljejo med seboj,« je o tem povedal eden od naših sogovornikov. Padec pokojninske reforme bi brez dvoma pomenil padec vlade in predčasne volitve. To pa je glavni cilj Janeza Janše.