»Naloga politike je, da zavarovancem zagotovi storitev, ki jo drago plačujemo«

Pravno mrežo za varstvo demokracije je v času zadnje vlade Janeza Janše vzpostavilo več nevladnih organizacij in s tem prebivalstvu pomagalo v iskanju pravice pri najočitnejših in najmnožičnejših kršitvah človekovih pravic. Ko danes zaidemo na spletno stran mreže, se tam že dlje prva objava glasi takole: »Nimaš osebnega zdravnika, a redno plačuješ zdravstveno zavarovanje? Deli svojo izkušnjo in nam pomagaj v pravnem boju za spoštovanje pravice do izbire osebnega zdravnika!«

V tem svojem boju za pravico do zdravnika je mreža pred dnevi dosegla (še eno) pomembno zmago.

Kot številni drugi, danes jih je že več kot 150 tisoč, je pred leti tudi Anuška Podvršič iz pravne mreže ostala brez osebne zdravnice, ki jo je imela v Zdravstvenem domu Ljubljana. Zdravstvenemu domu je poslala prošnjo za dodelitev novega zdravnika, a so jo iz njega obvestili, da »nimajo prostih zdravnikov«. Prepričana, da sta ji s tem kršeni pravica do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda, ki jo zagotavlja zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, in ustavna pravica do zdravstvenega varstva, je vložila tožbo zoper Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Z njo je od zavoda zahtevala, da ji dodeli osebnega zdravnika.

Z zavoda, kjer sicer od zavarovancev pobirajo (obvezno) zavarovalnino, so ji preprosto odgovorili, da to ni njihova stvar, in jo zavrnili. Zavod je pri tem vztrajal tudi kasneje, navkljub prvostopenjski sodbi in tudi sodbi višjega delovnega in socialnega sodišča, ki sta od njega zahtevali, da vsebinsko odloči o zahtevi Anuške Podvršič. Vztrajal je do zadnjega in zahteval tudi revizijo pred vrhovnim sodiščem, a je to možnost zdaj vrhovno sodišče zavrnilo.

Anuška Podvršič pravi, da je pomemben poudarek v 14. točki obrazložitve revizijske sodbe, kjer sodišče potrdi, da pravica do proste izbire zdravnika že po naravi stvari predpostavlja pravico zavarovane osebe do osebnega zdravnika. Sodišče zapiše, da »je pravica do proste izbire osebnega zdravnika nujni sestavni del pravice do osebnega zdravnika, saj je le ob zagotovitvi druge sploh mogoče uresničevanje prve pravice«.

»Navedeno stališče zagovarjamo od samega začetka, zavod pa se je takšni razlagi upiral. Sodba vrhovnega sodišča pomeni, da bo zavod moral vsebinsko odločati o zahtevah zavarovancev po dodelitvi osebnega zdravnika in jih ne bo smel zavreči,« pojasnjuje pravnica in dodaja, da to seveda ne bo rešilo problematike pomanjkanja osebnih zdravnikov: »V prvi vrsti gre za politični problem. Je pa takšna sodba jasen signal o pomenu pravnega varstva. Pravice brez pravnega varstva so brez vrednosti. Naloga politike – zdravstvene in državne, koliko se že tako ne prepletata – pa je, da zavarovancem zagotovi storitev, ki jo drago plačujemo.«