Vstajenje križanega

»Vsi smo Janše« je oznanjal šablonsko natisnjen slogan navijačev Janeza Janše pred celjskim sodiščem«, je razbrati v Mladininem članku Vstajenje križanega.

Neizmerno pozornost in obsežen prostor v javnih medijih dobiva že desetletje preprodaja posesti v Trenti. Celo sodno obravnavo z množičnimi ovacijami. Pa ne zaradi nerazumno visoke cene, ampak zaradi preprodajalca. Prav nič presenetljiv ni izid sodbe. Poceni kupiti in drago prodati samo po sebi ni kaznivo dejanje. Če bi bilo, potem nekaznovanih skorajda ne bi bilo, še posebej če gre za javna sredstva. Saj vsak s prodajo želi zaslužiti. Koliko in na kak način, je stvar interesov, ki so poslovna skrivnost.

Razvpita posest je bila glede na nakup res prodana po enormno visoki ceni a tudi to ni kaznivo dejanje. Seveda je obramba uporabila vse pravne poti proti obtožbi, vključno z nesmiselnim dokazovanjem z lažiranimi ocenami in fingirano prodajo.

Kakšni interesi vodijo kupce, da kupujejo neuporabne stvari, je njihova domena. A zakaj ni IMOS sam odkupil posesti po izhodiščni nizki ceni, ni razkrito. Pojasnila, zakaj razumen poslovni subjekt investira v nekurantno nepremičnino, so sicer neprepričljiva enako kot novinarski komentarji o cenah nepremičnin, vode in diamantov. Pa tudi to je možno, če kupec pričakuje, da se bodo pogoji za gradnjo v nacionalnem parku lahko sprostili. Saj bi tudi Trump v Gazi gradil turistično destinacijo!! Ne nazadnje se je prodaja formalno odvijala na prostem trgu med fizično in pravno osebo in ne za javna sredstva. Kaki so bili motivi kupca, naj ugotavljajo lastniki in upniki podjetja, ki je zašlo v stečaj. Morala, ko od neukih volivcev poceni kupiš in dobiček s preprodajo spraviš v svoj žep, pač ni kaznivo dejanje.

Mnogo bolj zaskrbljujoče je, da se s tako javno zavzetostjo ne sprožajo postopki pri precenjenem kupovanju nepremičnin v breme javnih sredstev. Razvpiti primer nakupa Litijska cesta 51, pri kateri se je naključno pojavljalo ime istega cenilca kot v stečaju IMOS, ni edini tak primer. V sodnih analih je še več primerov, ko so vrednosti nepremičnin s preprodajo neutemeljeno napihovale dobičke. Še mnogo večje so anomalije v lokalnem okolju, kjer županstvo podtika svetnikom v odločitev odkup neuporabne nepremičnine za zneske, ki večkratno presegajo kupnino v Trenti. Pa se ne zgane noben medij ali organ, pristojen za ugotavljanje negospodarnega ravnanja župana z javnimi sredstvi. Ni nobene ovadbe, obtožbe ne sodbe.

Pričakovati bi bilo, da bi se s tako zavzetostjo pravosodje lotilo tudi fingiranih ocen premoženja, ki so botrovala večkrat precenjeni oceni bančne luknje, kjer je sanacija državo stala več milijard evrov.

Ob tem pa primeri, kot je npr. razvpiti primer odkupa stanovanj za potrebe gradnje onkološke klinike v UKC Maribor, ko podcenjene vrednosti premoženja v prisilnih prodajah oškodovancem ne omogočajo nadomeščanja vsaj enakovrednih bivalno socialnih pogojev, kar zaradi nesposobnosti uradništva, ki vodi postopke odkupov namesto razlastitve, enormno podaljšuje in draži investicije, ne zanimajo nikogar.

Da, ostaja pa odprto vprašanje morale.

Nismo vsi Janše. Smo pa Butalci.