Še Bog brez besed

dr. Bogomir Kovač

30. 5. 2025  |  Mladina 22  |  Ekonomija

V začetku je bila Beseda, piše v knjigi vseh knjig vzvišenega zahodnega sveta. Besedi od nekdaj pripisujemo božanskost, pa tudi prekletstvo, oboje buri duhove in strasti. In natančno to je povzročila paradigmatična beseda »genocid« predsednice RS dr. Nataše Pirc Musar v evropskem parlamentu sredi maja 2025. Z odločnim in dovolj jasnim nastopom je ravnanje Izraela v Gazi označila za zločin zoper človeštvo, tudi mednarodno pravo. Prvič izgovorjena sporna beseda, bolj spontano kot načrtno, je v svetem hramu evropske demokracije v hipu razgalila politično hipokrizijo političnih elit in institucij EU.

Seveda je razdelila politično srenjo v Bruslju in doma. Hkrati pa nehote ponuja edino pravo strateško mednarodno usmeritev slovenske države. Slovenija je v Bruslju in drugod ekonomsko majhna, geografsko in demografsko obrobna država, z izmuzljivo srednjeevropsko identiteto in večnim balkanskim pridihom. Politično veljavo ji lahko prinaša edino prepoznavna moralna drža in ne pragmatična bledikavost na vlakih jedrnih držav EU. Nista pomembni velikost in moč države, temveč njena politična kredibilnost, Slovenija je lahko moralna velesila. Seveda, če to politično zmore in hoče. In tu žal ne moremo biti pretirano optimistični.

Toda zaustavimo se najprej pri bolj profanih rečeh, ko si v vinorodni deželi glede Izraela in Rusije »natakamo čistega vina«, v EU pa očitno »vsi gledamo genocid in smo tiho«, kot je pribila Pirčeva v Bruslju. To preprosto pomeni, da imamo glede dveh vojnih operacij na obrobju EU dvojna merila glede presoj in odzivov. Rusijo celotna natovska aliansa politično izključuje in ekonomsko sankcionira, posredno pa smo z dobavo orožja in urjenjem ukrajinskih vojakov celo vključeni v vojno. Pri izraelsko-palestinskem konfliktu je pristop drugačen in povsem nasproten. Izrael ne zadevajo nobena izključevanja, še vedno so največja zaveznica in zvezdnica ZDA, EU jih obravnava domala kot svojo nestalno članico. Obtoževanje Izraela je zato politično sporno, celo nevarno, če te prek palca obtožijo antisemitizma. Vsakršna solidarnost s Palestinci velja za skrajno levičarstvo, in to ne samo med domačimi političnimi zagovedneži, temveč tudi med jedrnimi evropskimi prosvetitelji. Toda genocidna narava izraelske politike je veliko očitnejša od ruske. Zato dve ogledali, rusko in izraelsko, ukrajinsko in palestinsko, povedo več o nas kot o njih. V Bruslju je zadostovala zgolj vnetljiva beseda, da bi sprožila požar. Genocid je najstarejši bog političnega sprenevedanja.

Slovenija nedvomno zaostruje svoje stališče do Izraela, najprej s priznanjem države Palestine junija 2024, pa z zavzemanjem soobstoja dveh držav, načelna je glede tega kot nestalna članica VS ZN, vedno glasnejša tudi znotraj institucij EU. Toda drža je bolj retorična kot operativna. Ni se (še) pridružila obtožbi Izraela glede genocida na haaškem Meddržavnem sodišču (ICJ), proučuje pa v skupini 17 držav smiselnosti pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom. Ostaja med ostrejšimi kritiki izraelske blokade humanitarne pomoči, nima pa jasno argumentirane sodbe in obsodbe dolgoletne izraelske segregacije in diskriminacije, rasizma in terorja nad Palestinci. Slovenija ravna na koncu podobno konformistično kot EU, ki krši lastna pravna in moralna stališča do človekovih pravic in spoštovanja mednarodnih konvencij. Izrael je evropski kolonialni projekt, EU pa je danes zgodovinsko partnerica Izraela. Svojo soodgovornost za genocid je demonstrirala v Srebrenici, sedaj tudi v Gazi.

Opredelitev genocida je nastala v nedrjih druge svetovne vojne. Rafael Lemkin (1944) ga je prvič uporabil za opis sistematičnega uničevanja posameznikov, etničnih skupin, tudi narodov. Ne gre zgolj za dejansko fizično iztrebljanje, sem spada že namera o uničevanju načina življenja neke skupnosti, njene identitete, socialne substance in kulture. O tem je najprepričljiveje govorila Hannah Arendt v svoji kritiki banalnosti zla vseh totalitarizmov. Konvencija ZN o genocidu (1948) pušča veliko stranskih vrat glede interpretacij in še bolj sankcij. Dejansko je z genocidnim početjem prežeta vsa politična zgodovina človeštva, kolonializem je stoletja brisal staroselce, v 20. stoletju so tri četrtine žrtev prispevale desetletja trajajoče eskapade komunističnih diktatur v SZ, na Kitajskem, Kambodži … Evropska kolonializacija in izraelska okupacija ozemelj z večinskim arabskim prebivalstvom po drugi svetovni vojni, cionizem s svojo izvirno teroristično naravo, vse izraelsko-arabske vojne, veliki eksodusi Palestincev, spreminjanje Gaze in Zahodnega brega v največje sodobno koncentracijsko taborišče na prostem ter prehod od osvobodilnih gibanj k terorističnim akcijam ne puščajo nobenega dvoma. Genocid je tu šolski primer, dokončno uničenje in popolna podreditev palestinskega naroda je edini strateški cilj Izraela že desetletja. Pred nami je zgolj veliki finale.

Edina možna rešitev ene države dveh narodov je popolna iluzija, ideja o obstoju dveh držav pa politična blasfemija. Izrael Palestincev ni sposoben pobiti, ZDA in EU pa ne preseliti neznano kam. In za nameček Palestinci ne želijo postati Indijanci. Ne priznavajo izraelske države, Izrael pa njihove narodne identitete. Rešitev gordijskega vozla zahteva popolno resetiranje sveta. Tu pa je celo Bog ostal brez besed.