Minimalna plača

dr. Bogomir Kovač

6. 6. 2025  |  Mladina 23  |  Ekonomija

Strateško avtonomijo EU v letu 2025 vedno manj dojemamo kot splet institucionalnih izbir glede na toliko čislane temeljne vrednote in dolgoročne interese. Vedno usodnejša postaja stara dilema med topovi in maslom, med žrtvovanjem socialne države na račun evropskega oboroževanja. EU tukaj ni osamljena, vse velike sile zagovarjajo podobne strateške usmeritve. Toda izguba identitetnega socialnega kapitala je v EU veliko večja kot drugod. Socialna država in mir sta ogelna kamna evropskega političnega projekta po drugi svetovni vojni.

Pandemijska kriza je izsiljeno vrnitev k socialni koheziji razkrila celo kot njeno globalno konkurenčno prednost. Strateška usmeritev »Močna socialna Evropa za pravičen prehod« je napenjala lok od evropskega stebra socialnih pravic (2017) do predloga o ustreznosti minimalnih plač v EU (2020). Pet let kasneje je v drugem mandatu von der Leynove zgodba spremenjena. V ospredju je konkurenčnost EU, njena geostrateška vloga, novi družbeni cement niso mir in socialni standardi, temveč skupno oboroževanje. EU na žrtveni oltar konkurenčnosti in militarizacije polaga svoj socialni ustroj. V tej trilemi vsega očitno ne moremo imeti, zlasti ob dolgoročni sekularni stagnaciji. Implementacija »delavske direktive« med članicami EU ni prinesla sprememb, sredi januarja 2025 se je znašla celo na Sodišču EU (CJEU). Socialna država je v duhovnem vakumu levice in političnem kaosu desnice končna spotika ekonomske in militantnih norosti.

EU je leta 2022 izdala direktivo o ustrezni minimalni plači v EU, da bi delavcem zagotovili na temelju nacionalnih pogojev dostojno in pravično plačilo. EU je prvič formalnopravno posegla na socialno področje s tako jasnimi cilji glede plač, kolektivnih pogajanj in omejevanja prostega trga dela. Zanimivo, direktivi so najbolj nasprotovali na Danskem in Švedskem, ker naj bi ogrožala njihov socialno pravični plačni sistem. Zato je Danska tudi sprožila postopek pred CJEU. Direktiva se sicer ne spušča v nacionalne plačne modele in tudi ne predpisuje ravni minimalnih plač, zahteva pa proceduralne okvire sistemskih zagotovil o minimalni plači, pogoje pogajanj in primerne ravni plačil. Ne gre za eksplicitne zahteve glede višine minimalnih plač, temveč implicitne pogoje, zadevajo vse zaposlene, tudi agencijske in tuje delavce. In tu se je zalomilo. Bruseljski politiki so z direktivo želeli promovirati socialno naravnanost EU, vključenost socialnih pravic z vidika trajnostnega razvoja, tudi glede zamejevanja interesov poslovnih elit. Toda to ne pomeni, da bi EU aktivno ščitila minimalne plače pred konkurenco, socialnim dampingom in prenizkimi vrednostmi. Če bo direktiva zavrnjena, bo EU izgubila pomemben vzvod svoje socialne integracije, vodilne evropske institucije pa dobršen del svoje politične legitimnosti. Oboje je slabo.

Podatki o minimalnih plačah so zgovorni. V letu 2025 ima 22 od 27 članic opredeljeno nacionalne minimalne plače, med izjemami so Danska in Švedska, Avstrija in Italija, tudi Finska. Zanimiva in upoštevanja vredna druščina. Deset držav ima minimalno plačo pod 1000 evrov na mesec, od Bolgarije (551 evra) do Hrvaške (970 evrov). Šest drugih držav se uvršča v skupino med 1000 in 1500 evrov, Ciper in Portugalska sta nekaj nad 1000, zgoraj sta Slovenija (1278 evrov) in Španija (1381 evrov ), najvišje seže zahodni del EU, od Francije (1802) do Nemčije (2161) in Luksemburga (2 638).

Najvišja minimalna plača je torej skoraj petkrat višja od najnižje, kar je tradicionalni razpon plač. Če upoštevamo kupno moč, plače in cene, so razlike med članicami razpolovljene (faktor 2,3). In kar je še pomembnejše, v Franciji, Portugalski in Sloveniji so minimalne plače nad 60 odstotki povprečne plače, kar govori o ustreznosti višine minimalnih plač z vidika plačne redistribucije. In v letu 2024 so minimalne plače realno rasle v večini članic EU, še posebej v Vzhodni Evropi. Ureditev minimalne plače je dober lakmus socialne občutljivosti države. In tu je Mesečeva ekipa v Golobovi vladi opravila dobro delo.

EU ima še vedno poslanstvo in odgovornost, da najde v radikalno spremenjenih okoliščinah sveta novo ravnotežje med različnostjo in enotnostjo, ekonomsko konkurenčnostjo in socialno solidarnostjo. EU je hkrati politična, ekonomska in socialna skupnost, pomeni enkraten in doslej nepresežen mirovni projekt. To so robni pogoji aktivne, močne in konstruktivne vloge EU v geopolitičnem prerivanju sodobnega sveta. Socialna država s svojo recipročnostjo in vzajemnostjo je ogelni steber obstoja in preživetja EU. Njene krize in reforme so stalnica evropske integracije, toda sedanje razmere so nevarnejše od klasične institucionalne cikličnosti. Gre za defenzivnost političnih elit v razumevanju in ohranitvi socialne države, tičimo v demokratični recesiji, ki je nevarnejša od ekonomske. Liberalno demokracijo rušijo z desne in leve, nadomešča jo populistični politični fundamentalizem in kapitalistični fevdalizem vplivnih korporacij. Čaka nas politična vrnitev v negotovo prihodnost.

Evropska zgodba z minimalnimi plačami ni epizoda. Razkriva strukturno asimetrijo med socializacijo EU in njeno neoliberalno agendo razvoja. Od transformacije socialne v bolj liberalno socialno državo bo odvisna usoda preživetja EU v naslednjih letih. Obeti za zdaj niso spodbudni.