Lepota ni le estetska, ampak tudi politična ‒ kot perverzija

Film vzdihljajev, zorenja in osvoboditve

zelo za

Ljubi in poskušaj preživeti! Parthenope (Paolo Sorrentino, 2024). 

V Sorrentinovi Neskončni lepoti se je rimski novinar Jepu Gambardellu (Toni Servillo), ki je pred 40 leti napisal bestseller, od katerega še vedno živi, fantomsko, distancirano in nezainteresirano – v slogu dantejevskega vodiča – sprehajal skozi rimski artistični, modni, socialni jet-set, vzporedni svet dekadentnih estradnikov, fašionistov, bogatašev, estetov, nihilistov, rentnikov in drugih privilegirancev, s katerimi bi lahko napolnili tako Fellinijevo Sladko življenje kot Antonionijevo Noč, v Sorrentinovi Parthenope, ki se tako kot Neskončna lepota začne s citatom Louis-Ferdinanda Célina (tokrat: »Življenje je seveda tako ogromno, da se povsod izgubiš«), pa se skozi neapeljski artistični, modni, socialni jet-set fantomsko, distancirano in nezainteresirano – v gambardellujevskem slogu – sprehaja sama lepota,

Parthenope (Celeste Dalla Porta), osupljivo čedno dekle, sirena, ki ustavlja promet. Kot Tornatorejeva Malèna (Monica Bellucci), njena predhodnica iz štiridesetih let prejšnjega stoletja. Fantje strmijo vanjo, padajo na kolena, omedlevajo, bogataši jo zalezujejo s helikopterji. »Lepota je kot vojna – odpira vrata,« dahne sloviti ameriški pisatelj John Cheever (Gary Oldman), ki rapsodično odkoraka naprej, brez nje, svoje fenice, ki se mu ponuja za spremljevalko, a jo zavrne, ker ji noče ukrasti »niti trenutka mladosti«. Njena lepota je transformativna. Še več – disruptivna. Malèni je lepota uničila življenje. Ni se zavedala svojega učinka. Ni se zavedala družbenih posledic svoje lepote. Ni se zavedala, kaj njena lepota počne z ljudmi, njihovo domišljijo, njihovimi sanjami, njihovimi čustvi, njihovimi frustracijami, tesnobami in predsodki. Ponižanje je neizbežno. Na koncu dejta z nemškimi vojaki. Parthenope, hči šestdesetih, ki se noče izgubiti in ki noče revščine (pogled na neapeljski proletariat jo vidno deprimira), dejta s Sandrinom (Dario Atia), včasih se senzualno stiska tudi s svojim bratom Raimondom (Daniele Rienzo), ki ve, da na najlepšem kraju na svetu ne moreš biti srečen, kasneje pa shodi s premožnim kamoristom (lokalno socialno državo), ki jo pelje na pornič v živo (spomnite se na Scorsesejevega Taksista, v katerem Travis Bickle svojo sanjsko punco odpelje na prvi dejt v pornokino), toda sama se zaveda svoje začasnosti oz. začasnosti teh ekstatičnih aranžmajev – in prav v tem je lepota, namiguje film. Ti trenutki, ko je vse mogoče, ko so vsi skupaj, ko nihče nikogar ne poseduje, ko se vsi prepustijo občutkom, ko umirajo v objemu nekoga, ki ga ne bodo nikoli imeli, ko je ljubezen sredstvo preživetja, ko vsi potrebujejo nekoga, ki bi jim rekel, da niso nič posebnega – to je la grande bellezza. Ko jo Sandrino vpraša, če bi hodila z njim, odvrne: »Vidiš prihodnost tam zunaj? Večja je od mene in tebe.«

Parthenope, rojena v tirenskem morju, pri Neaplju, se zaveda, da je tako lepa, da je bolje, da ni od nikogar – zaveda se, da lepota ni le estetska, ampak tudi politična, etična in socialna kategorija. Kot perverzija. Z lepoto pride odgovornost. Tako kot začasnost. Ni vseeno, kako zapeljuješ. In koga. Zapeljevanje je sporočilo. Lepota je zjebala King Konga. Malèna konča tragično in srhljivo, a enako srhljiva je tudi možnost, da se bo Parthenope – sicer študentka antropologije in Clauda Lévi-Straussa – nekoč postarala. In film jo stara, pelje jo skozi čas, mimo študentske revolucije, mimo neapeljskih vil, mimo neskončnih poletij in mimo moških, hipnih kot flirt, laž ali splav – in ko hoče postati igralka (s praznimi očmi), jo sreča s sophialorensko filmsko divo Greto Cool (Luisa Ranieri), italijansko Normo Desmond, ki se je groteskno postarala, a še vedno uživa v svoji »večni« mladosti, produktu lepotnih posegov, botoksa, lasulje in hrepenenja. Še celo duhovnik, ki ve, da svoboda ne vstopi skozi vrata, si barva lase. Malèna je učiteljica – Parthenope postane univerzitetna profesorica, ki ve, da so ljudje zvečine nesrečni zato, ker ne znajo pravilno zastavljati vprašanj. Parthenope, ki zna emocije zategniti čez tri oktave in do aplavza, je film vzdihljajev, film trkov, film pomišljajev, film zorenja, film nostalgije, film osvoboditve, film sakrilegija – če bi Parthenope svoje želje pela, bi bil opera. (art)

6r95pbJgs7Q