Fiume ali smrt! / Kako se je začel fašizem 

V Gazi ni več kina – vse dvorane so zaprli. No, zgazili. Odpihnili. Zravnali s tlemi. Tudi palestinski filmarji nimajo več možnosti, da bi se posvečali filmu. Ahmed Hassouna, filmar iz Gaze, se zato opravičuje filmu, ker se mu ne more več posvečati – ker zanj nima več časa, saj vedno kam teče. Včasih v zaklonišče, včasih pa za padali s humanitarno pomočjo. »Oprosti, film, kamero moram postaviti na stran in teči z ostalimi.« In že zdrvi, kolikor ga noge nesejo – tokrat za padali.

Oprosti, film je naslov njegovega filmčka, enega izmed 22, ki sestavljajo pretresljivi palestinski omnibus Iz ničelne točke – to so res razglednice iz pekla. Vinjete s prizorišča genocida. V eni – pomenljivo naslovljeni Nebesa pekla – se moški zbudi v vreči za trupla, zleze ven, se sprehodi, zvečer pa spet zleze vanjo. Itak je mrtev. V več kot enem pomenu besede. Vsi ti filmčki kažejo, kaj vse počnejo ljudje, da bi preživeli (poberejo vse, kar najdejo na tleh, vsak kos lesa iz ruševin pride prav za kuhanje hrane ali gretje, oni filmar iz filmčka Oprosti, film sežge celo klapo), obenem pa tudi jasno kažejo, da Palestinci še vedno niso mentalno kapitulirali – še vedno se delajo, kot da življenje »normalno« teče naprej. Neki deček gre vsak dan v šolo, ki je ni več (in učitelja tudi ne), animator uči otroke animacije, oslovska vprega postane taksi, standup komik se pripravlja na ulični nastop, slikarka ustvarja diplomsko delo za akademijo, ki so jo zravnali z zemljo. A »normalnost« v Gazi je tudi deklica, ki našteva, koga vse je izgubila, in »normalnost« je filmarka, ki so ji med snemanjem ubili brata in vso njegovo družino, in »normalnost« so otroci, ki jim starši na noge in roke zapisujejo imena, da bi jih prepoznali, če jih raznese.

Naj bo svetloba

Omnibus Iz ničelne točke se bo privrtel na festival Kino Otok, na katerem bo v Izoli in Ljubljani (pa tudi v Cerknici, Tolminu, Idriji in Sežani) od 4. do 8. junija na voljo kopica radikalnih, nonkonformističnih, deprivilegiranih filmov, od Salatićevega Razpuščanja vladarja, ki popisuje zadnje potovanje že precej bolnega črnogorskega pesnika in vladike Morlaka (no, Njegoša), metafore »bolne« Črne gore (v večni krizi identitete), in Generacij podob, avstrijskega dokuja o dvoumnostih albanske identitete, ki jo še dodatno zakomplicirajo na novo odkriti home movies nekdanjega diktatorja Enverja Hoxhe (generacije staršev in otrok so odraščale v tako različnih režimih, da je vprašanje, ali imajo sploh kaj skupnega – razen potlačitve), do italijanskega filma o ljubezni, v kateri je nekaj več od ljubezni (Brez teže), in argentinskega Simóna, v katerem si lahko povsem izgubljeni mladenič – tipična žrtev neoliberalnega trganja skupnosti in solidarnosti – občutek pripadnosti in povezanosti povrne le tako, da se pretvarja, da je duševno prizadet, in da se priključi skupini duševno in fizično prizadetih oseb, ki postanejo njegova socialna mreža.

V Gazi ni več kina – vse dvorane so zaprli. No, zgazili. Odpihnili. Zravnali s tlemi. Tudi palestinski filmarji nimajo več možnosti, da bi se posvečali filmu.

Ker živimo v dobi refašizacije sveta, se bo italijanski Vermiglio (Maura Delpero) stegnil v čas druge svetovne vojne, v alpsko vasico, ki izkusi, da fašizem vedno pride v paketu z repatriarhalizacijo in patriotizacijo šolskega programa, slovaški film Naj bo svetloba, v katerem Slovak po vrnitvi z dela v Nemčiji ugotovi, da se je njegov najstniški sin pridružil agresivnim, militantnim, rasističnim škvadristom, ki so nekega mladeniča s trpinčenjem pahnili v samomor, pa bo pokazal, da je podeželje – toksična kombinacija tradicionalizma, obsedenosti z orožjem, mačizma, nestrpnosti, žargona »pristnosti«, patriotizma, cerkvenega slavljenja skrajnodesničarske ideologije in strahospoštovanja do Očeta (ki ga zlahka zamenja »močna« stranka z »močnim« voditeljem) – neizbežni inkubator fašizma. Film Naj bo svetloba bi bil lahko tudi dokumentarec.

Ameriški filmar Robert Flaherty, znan po dokuju Nanuk s severa, ki je leta 1922 postal orjaški hit (prvi res komercialno uspešen doku), je v letih 1932–1934 – ob odločilni asistenci žene Frances, kot opozarja doku V senci – posnel Človeka z Aranov, doku o življenju na robatih Aranskih otokih, kjer je življenje težko, kjer vsi komaj preživijo, kjer je boj z neusmiljeno naravo boj za golo preživetje in kjer se junaški ribiči zaradi divjega, krutega, viharnega morja komaj vrnejo na obalo, toda v resnici ni bilo tako hudo – Flaherty je zelo pretiraval in fabriciral (tega, kar  so nekoč počeli, tedaj že niso počeli več), zamolčal, da na otokih živijo tudi premožni ribiči, in dodal celo lov na morskega psa, ki ga tam že sto let niso več izvajali. Da bi dokumentarec deloval bolj resnično, je moral dodati malce fikcije. Da bi deloval bolj avtentično, je moral malce lagati. Da bi realnost delovala spontano, so morali domačini – naturščiki – tudi malce igrati.

Robert Flaherty velja za očeta dokumentarnega filma, toda mnogi temu oporekajo, češ da njegovi dokuji niso »pravi« dokuji, saj jih je prešpikal s fiktivnimi momenti, inscenacijami in manipulacijami. Lahko pa ga imamo za očeta hibridnega dokumentarca (alias igranega dokumentarca, alias dokumentarne fikcije), ki je z leti pridobil veljavo in doživel številne kreativne – recimo neorealistične – mutacije, tako da ga najdete med prevladujočimi žanri sodobnega filma. Kot bi hoteli reči: ja, vsi filmi – vsi igrani filmi, vse fikcije – so v resnici dokumentarci!

Zgodbe iz hruškovih nasadov

Ta hibridnost bo zapakirala številne filme. Recimo: Navadna hruška, ki jo je posnel Gregor Božič, avtor Zgodb iz kostanjevih gozdov, se dogaja v distopični prihodnosti, ki so jo pokopale podnebne spremembe, toda ti fiktivni momenti dejansko le poudarijo dokumentarno resničnost sedanjosti, v kateri drevesa – hruškovi nasadi – umirajo in ne obrodijo več. Nič več ne zraste – podnebje je kolapsnilo. Znanstveniki, ki v prihodnosti gledajo arhivske materiale, se čudijo, da so ljudje nekoč sadili drevesa – mislijo, da je bilo vedno tako, distopično, neplodno, toksično, mrtvo. A tudi kina ni več – ljudje ne sedijo več skupaj in gledajo filmov (recimo Zgodb iz hruškovih nasadov).

Ali: Maxime Jean-Baptiste, avtor filma Prisluhni glasovom, ki se dogaja v Francoski Gvajani, potrebuje fiktivne momente, da bi lahko tragično in travmatično zgodbo o svojem sorodniku, ki je padel kot žrtev uličnega nasilja, sploh naredil znosno (in terapevtsko), da bi lahko angažiral in »distanciral« žalovanje in maščevalne impulze nastopajočih (morilec je že na prostosti in se noro zabava!), da bi lahko dokumentarnost naredil resničnejšo in da bi lahko film o osebni tragediji prelevil v dokumentarec o kolonializmu in njegovih ekstazah nasilja.

Ali pa: Žilnikov 80+, film o nekdanjem glasbeniku, članu benda The Montenegro Five (še eni Žilnikovi »stari mašini«), ki je nastopal po mondenih nemških in švicarskih krajih, spoznal številne legende (od Hitchcocka do žene indonezijskega diktatorja Sukarna), zdaj pa v Sremu podeduje razpadli družinski dvorec, je videti kot dokumentarec o pokvarjenem, dereguliranem, hipertransakcijskem kapitalizmu, ki hoče popraviti socialistične krivice.

In seveda: Veliko potovanje – ljubezenska zgodba, v kateri se ljubimca nikoli ne srečata – je sicer fikcija, igrani film, toda portugalski auteur Miguel Gomes z ustvarjanjem vtisa dokumentarnosti najde filmsko resnico krajev (Mandalaja, Ranguna, Singapurja, Bangkoka, Sajgona, Manile, Šanghaja ipd.), ki so nekoč, v starih holivudskih in drugih zahodnih melodramah, predstavljali »eksotično«, »orientalistično«, »senzualno« kuliso za romantične peripetije zahodnih zaljubljencev.

Čudežni otok

Mojstrovino hibridizacije dokumentarca pa bo predstavljal film Fiume o morte!, ki ga je posnel hrvaški režiser Igor Bezinović. Na Reki – no, Fiumeju – se je nekoč, pred drugo svetovno vojno, vse – od ulic do šol in vojašnic – imenovalo po Gabrieleju D’Annunziu, italijanskem pesniku, pisatelju, dramatiku, vojnem heroju, letalcu (ki ni znal pilotirati), nacionalistu, iredentistu, demagogu in fenu hrtov (»Drhtijo od želje po ubijanju«), ki je leta 1919 s svojimi grenadirji okupiral Reko. Sam se je pripeljal v svetlo rdečem fiatu 501, toda na prizorišče je zapeljal šele, ko je prispela filmska ekipa, ki naj bi posnela to veliko predstavo, to dionizično osvoboditev, to mesijansko razodetje. Reški Italijani so jokali, D’Annunzijevi grenadirji pa vzklikali: »Fiume ali smrt!« In: »Eja, eja, eja, alala!« Jasno, oba slogana si je izmislil D’Annunzio. Drugega so takoj posvojili tudi fašisti.

D’Annunzio, alergičen na »smrdljive Slovane« in Jugoslavijo (»Beograd poveljuje, Sarajevo spletkari, Zagreb grozi, Ljubljana leporeči, katoličani in pravoslavci in muslimani pa se med seboj trgajo na koščke«), je imel brezmejen in diaboličen talent za ugajanje in pritegovanje pozornosti. Bil je tako prepričljiv mojster samopromocije, da je zapeljal celo Lenina; ta mu je poslal kozarec kaviarja in ga označil za »edinega revolucionarja v Evropi«. Obtoževali so ga »poligamije, prešuštva, kraje, incesta, masturbacije, simonije, umorov in kanibalizma«, je trdil njegov dolgoletni osebni tajnik in osebni nakupovalec Tom Antongini.

Bezinović na reških ulicah ne najde prav dosti lokalcev, ki bi vedeli, kdo je bil D’Annunzio, najde pa dovolj lokalcev, ki hočejo igrati D’Annunzia in njegove vojake, tako da lahko posname svoj rimejk, svoj re-enactment, svojo rekonstrukcijo, svojo dekonstrukcijo D’Annunzijeve okupacije Reke. D’Annunzio, ki so ga kot pisatelja slavili vsi največji (James Joyce, Marcel Proust, Henry James ipd.), je bil po prvi svetovni vojni z izidom pariške mirovne konference tako nezadovoljen, da je skušal Reko na silo priključiti Italiji. In tako je za 15 mesecev postal njen gospodar, njen diktator, njen duce. Preizkus njene krvi.

Delal je vse, da bi si njegovo okupacijo zapomnili. Prepričan je bil, da ustvarja »politiko poezije«, v njegovo mestno državico – »čudežni otok«, »otok blagoslovljenih v neskončnem morju zgodovine«, »svetilnik, ki sije sredi oceana bede«, »najbolj italijansko od vseh mest«, »avantgardo vseh narodov« – pa so se, piše Lucy Hughes-Hallett v D’Annunzijevi biografiji (Ščuka), zgrinjali fašisti, anarhisti, utopisti, sindikalisti, revolucionarji, futuristi, irski, indijski, egipčanski, flamski in katalonski nacionalisti, privrženci popolnosti, svobodne ljubezni in odprave denarja, komunisti, aneksionisti, slikoviti desperadosi, kriminalci, pobegli najstniki, brezdomci, dezerterji, izgubljeni fantje, pustolovci, umetniki, romantiki, antikapitalisti, protohipiji, mistiki, agitatorji, dioniziki, ničejanci, utrganci, prostitutke in preprodajalci mamil. V Reki – po novem tudi »mestu kokaina« in mestu »nepopisnih orgij« – so videli mitski, utopični kraj, kjer se življenje začenja na novo.

D’Annunzio je hotel Reko – »Edino živo mesto, edino žareče mesto, edino mesto duha, en sam veter in ogenj, najlepši holokavst, kar jih je bilo kadarkoli v stoletjih ponujenih v daritev« – preleviti v umetnino. »Po ulicah so križarili štirje orkestri, ki so noč in dan igrali,« pravi Lucy Hughes-Hallett. »Na silvestrski večer je oznanil začetek novega letnega časa, dotlej še neznanega v človeški zgodovini, ’petega letnega časa Fiumeja’. V tem času zunaj časa je bilo mogoče vse.« Homoseksualnost so tolerirali. »Zaživeli bodo novo življenje, pojoč vso večnost, bratje, združeni v drznosti.« Reka je bila »pravi bazar duha«. Reški karneval trušča, vpitja, čaščenja, blaznosti in bakanalij – »ples onkraj dobrega in zla« – je bil nalezljiv. »Pesmi, ples, rakete, ognjemeti, govori. Elokvenca! Elokvenca! Elokvenca!«

Vstajajo nasilni!

D’Annunzio, karizmatični influencer, stvaritelj nove Italije (»Skozme govori glas mojega rodu«), hujskaški slavilec vneme, vitalnosti in žrtvovanja, ogizdani fen jasnovidk, klicanja duhov, škornjev mrtvih vojakov in kunilingusa, findesièclovski dekadent (v njegovem romanu Nedolžni oče na koncu umori dojenčka, ker ovira njegovo ljubezensko življenje), serijski zapeljevalec grofic, markiz, vojvodinj in igralk (bolj ko so bile blede, bolehne, nesrečne, tuberkulozne, mrtvaške, bolj so ga privlačile, mnoge je itak pripeljal na rob samomora ali blaznosti), majhen in plešast, povešenih ramen, izbuljenih oči, gargojlskega videza in grozno slabih zob, »neusmiljen in sebičen kot dojenček«, slep na eno oko, vedno obdan s trumo služabnikov (še njegovi otroci so ga morali klicati maestro), patološko zapravljiv, vedno na begu pred upniki, rubežniki in izterjevalci (leta 1910 je za pet let preventivno emigriral v Pariz), a strahovito moderen (kot ščuka je hlastnil po vsem novem, vplivnem in modnem, si prisvajal tuje ideje, jih goltal in posredoval naprej v konzumnejši, privlačnejši obliki), je Italijane pozival k veličini, besu, kamenjanju, brezkončnemu spopadu in prečiščenju z ognjem, pa tudi k obračunu s starimi – pokvarjenimi, smrdljivimi, plesnivimi, kužnimi – političnimi strukturami.

»Prodajajo nas kot čredo kužnega goveda!«

»Pometite vso to nesnago! V kanal z vsem, kar je ostudno!«

»Sestavite sezname! Izobčite jih! Bodite neusmiljeni!«

Znal je igrati na množice. S svojimi ognjevitimi, strupenimi, žolčnimi, nevrotičnimi, hipnotičnimi govori jih je razvnemal, nategoval njihova čustva, sprožal nemire, retoriko napenjal do skrajnosti, povzročal histerijo, slavil »veličastje krvi«, se hranil z nasilnostjo, vzhičenostjo in nabreklostjo ozračja, zaudarjal po spermi ter se prepuščal deliriju.

»Vladavina ničevosti je končana! Vstajajo nasilni!«

»Dol s tistim, ki prizna poraz!«

»Pojdite in zanetite požar!«

Dirigiral je peči, ognju, ekstazi, čustvom, strastem, norosti, brutalnosti, razbeljeni masi. Eskadrilje so izvajale zračne figure njemu v čast.

Po zavzetju Reke je takoj odprl tiskovno središče, pravi Lucy Hughes-Hallett. »Naslednjih petnajst mesecev se je D’Annunzijeva podoba, ki jo je skrbno režiral sam, pojavljala v časopisih po vsem zahodnem svetu.« Ko se je sredi leta 1915 po petih letih kot nacionalistični mesija, »pijan od radosti vojne«, z vlakom vračal iz Pariza, si je zavezal oči, da ga prvi pogled na domovino ne bi čustveno preveč presunil in zlomil. Blefer. A množice so blaznele, tulile in rjule, ko jih je pozival k vojni. Videti je bil kot človek, ki je izumil populizem. »Sem onkraj levice in desnice, tako kot sem onkraj dobrega in zla.« Povsod – na vsaki postaji – so ga pričakale množice. V Rimu sto tisoč ljudi. Videti je bil kot androgini vilinec, nastopal pa je možato, bojevito, jekleno – in hrepenel po izobilju mlade krvi.

»Blagoslovljeni so tisti, ki imajo danes dvajset let.«

»Pijem na rože, ki bodo vzcvetele iz krvi.«

»Kjer gnije meso, se dvigujejo sublimni fermenti.«

Ženske so poljubljale steklo njegovega kupeja in mu metale cvetje. Iz žensk, s katerimi ni spal, so se norčevali. Zapeljeval je, laskal, navdihoval, ponujal opojne ritme, rogovilil, poziral kot odrešenik in nacijo pripravljal na prihod nadčloveka.

Čete je vedno nagovarjal napudran in odišavljen, kar se je podalo k njegovi teatralični pompoznosti: »Žvečili ste strup, zagrizli ste v ogenj, jokali ste črno kri.« Ali: »Mož v krsti zaobseže obzorje, je prstan vesolja.« »Odrešiti« je hotel vsa še »neodrešena« ozemlja velike Italije, toda na silo – ozemlje, ki je bilo pridobljeno po mirni poti, ne more postati resnični del Italije. Enaindvajsetega februarja 1916 bi moral z letalom za tri osebe poleteti nad Ljubljano in jo zasuti z bombami, a je zamudil na letališče. Nove, velike Italije ni ustvarjal le z besedami, temveč tudi s človeškimi življenji.

Njegove govore so pisali na transparente in jih nosili po ulicah, povsod so viseli njegovi portreti, dve filmski ekipi pa sta sledili vsaki njegovi kretnji. Svet je skušal prepričati, da je sposoben vsega. »Orožje na premec, zaplujmo nad svet!«

Vsi so čakali, da si Italija priključi Reko, a čedalje bolj se je zdelo, da si bo Reka priključila Italijo.

Toda D’Annunzio, samozvani »demon razburjenja« in »princ mladosti«, ki se je imel tudi za novega svetega Frančiška, ljubitelja vsega živega, je bil brezbrižen do financ, proračuna in zakonodaje, zato se je začela Reka utapljati v brezposelnosti, pomanjkanju in anarhiji, pomoli so bili prazni, gospodarstvo je tonilo, osnovna živila so bila racionirana, zapori so bili natlačeni, cenzura je bila čedalje hujša, tuje novinarje so izganjali, disidente so kaznovali z ricinusovim oljem, razbijali in požigali so hrvaške trgovine, meščane neitalijanskega rodu so zapirali.

Po podpisu rapalske pogodbe, ki je določila, da Reke ne bo dobila Italija, je italijanska vlada D’Annunzia pozvala, naj jo zapusti, ta pa je začel vojsko pripravljati na boj do smrti. Nacionalni superjunak je postal državni sovražnik. »Fiume ali smrt!« Blokada je postala mučna. Njegovi legionarji so bili lačni. Nekaj deset jih je »mučeniško« padlo v spopadih z italijansko vojsko.

Potem se je kralj Fiumeja vendarle vdal in odšel. »Nobenega sojenja ni bilo, nobene kazni.« Šef tržaških fašistov ga je prosil, ali lahko poklekne v prah ob cesti in mu poljubi roki, ko bo šel mimo.

Fašizem je bil d’annunzijevski

Hlepel je po kataklizmičnem nasilju, zato ne preseneča, da so se po Reki iz dneva v dan valili vojaški spektakli, sveti obredi, črne uniforme, parade, baklade, shodi, prapori, svečane prisege, ognjemeti, ceremonije, himne, čaščenje herojev, viharna glasba, okovani škornji, marši, skandiranje množic (»zadrogiranih do ušes«), nadljudje, pitne daritve s češnjevim likerjem pred napadi, kult mladosti, procesije, praznovanje in čaščenje ljubljenega vodje in bojni vzklik »Eja, eja, eja, alala« – to so bili izrazi brutalne sile.

Na Reki je odprl vrata fašiziranemu razbojništvu. Ali kot pravi Lucy Hughes-Hallett: »Črne srajce, pozdrav z iztegnjeno roko, pesmi in bojni klici, slavljenje moškosti in mladosti in patrie in žrtvene daritve, vse to je Reka videla že tri leta pred Mussolinijevim prihodom v Rim.« Fašisti so od njega prevzeli tudi smrtonosno politiko spektakla, skvadre, vzklike (»Eja, eja, eja, alala«, »Me ne frego« ipd.), liturgično strukturirane govore in ljudožerski nasmeh, njegovo ustavo Reke – alias Kvarnersko listino – pa so razglasili za »očrt modela fašistične države«. Nič čudnega, da je v Mussoliniju videl le svojega vulgarnega imitatorja. Hitlerja – »grozovitega klovna« – je preziral, toda oba, Hitler in Mussolini, sta se učila pri njem.

D’Annunzio je v Mussoliniju videl le svojega vulgarnega imitatorja. Hitlerja – »grozovitega klovna« – je preziral, toda oba, Hitler in Mussolini, sta se učila pri njem.

D’Annunzio morda ni bil fašist, a »fašizem je bil d’annunzijevski«.

In da ne bo kakega nesporazuma: 13. julija 1920 je fašistom navdušeno in patetično čestital za požig slovenskega Narodnega doma v Trstu. Nikoli ga ne bi dobili živega – s seboj je ves čas nosil drobno porcelansko ampulo s strupom. A itak ni bilo sodišča, ki bi ga znalo obsoditi.

Fašizem se je po uvodnem zastoju in parlamentarnem porazu prerodil prav v Trstu in na Reki, kjer je D’Annunzio – ki je popoldne pozival k ubijanju, zvečer pa zamišljen, v ganljivi osami, pisal pesmi, romane in drame – pokazal, kako se to počne.

In Bezinović, ki se z D’Annunzijevo umetnostjo ne ukvarja (estetizacija nasilja je itak del fašizma), namiguje, da je d’annunzijevski protofašizem preživel ne le v navijaških obredih, bakladah, vzklikanju, fanatizmu in kultu privrženosti klubu, ampak tudi v tem, koliko malih ljudi – Rečanov, Italijanov, celo nekdanji poveljnik hrvaških osamosvojiteljev – hoče igrati D’Annunzia.

Od Dumonta do Filača

Kino Otok kakopak ne diskriminira: videli boste lahko tudi Dumontovo odbito, obešenjaško low-tech parodijo Lucasove Vojne zvezd (Imperij), antikolonialno, antikapitalistično animacijo (Divjaki), adolescentsko gejevsko romanco (Young Hearts), triler, v katerem se mora prva nepalska detektivka naravnost protestno prebijati skozi obsedno stanje, politične napetosti, kastni somrak, predsodke, stoletja mizoginije in vse tipe diskriminacije (Pooja, Sir), prgišče klasik (Zampova Brezmejna srca, Kasaravallijev Obred), Véletlenül írtam egy könyvet (Poletje, ko sem se naučila leteti 2, ja, sneli ste mi z jezika), doku o slovenskem najstniku, ki je do smrti pretepel brezdomca (Damjanova soba), najboljši kratki film vseh časov (Markerjevo Mesto slovesa, bien sûr), prelomni italijanski doku Odvežimo norce, ki je leta 1975 nedvoumno pokazal, da smo nori bodisi vsi ali pa nihče, trumo mikrofilmov, videoplažnih kvikijev, animirančkov in doku o tem, kako je veliki slovenski direktor fotografije Vilko Filač čakal na sonce.

Urgentnih 7

Fiume o morte!,
Igor Bezinović

Iz ničelne točke,
22 avtorjev

Veliko potovanje,
Miguel Gomes

80+,
Želimir Žilnik

Pooja,
Sir, Deepak Rauniyar

Mesto slovesa,
Chris Marker

Navadna hruška,
Gregor Božič

Filmski festival:
21. Kino Otok – Isola cinema
Kje: več prizorišč v Izoli in Ljubljani
Kdaj: od 4. do 8. junija 2025