Siri Hustved: Kar sem ljubil

+ + + +

New York, New York

Prejšnji roman ameriške pripovednice in umetnostne kritičarke Siri Hustved (1955) je bil posvečen teoriji spola in naratologiji, kar pri opisu umika v skupnost žensk izdatno uporablja protagonistka. Tokratni roman Kar sem ljubil je postavljen v svetovno umetnostno metropolo in tamkajšnje kroge vizualcev. Pripoveduje moški na izteku, že pretežno slep, ki se je akademsko posvečal klasičnemu slikarstvu, Goyi, teoriji pogleda in seveda svojemu prijatelju, slikarju Billu. Zdaj ga je vse zapustilo, zato pa je njegova pretežna slepota – ohranja nekaj perifernega vida – toliko bolj produktivna za spominjanje in vse tisto, kar človeku ostane, ko mu ne ostane nič drugega.

Kar sem ljubil se začne s prijateljevanjem med kritikom Leom, pripovedovalcem, profesorjem umetnosti na univerzi, in portretirancem, slikarjem Billom, ki na uvodni in do drobovja razčlenjeni sliki sicer riše ženo, vendar vidimo tudi čevelj ljubice, odhajajoče iz kadra. Otroka sosedov postaneta prijatelja, obiskujejo se in Leo se navdušuje nad prijateljevim razvojem –slikar počasi prehaja na reliefe iz priročnih in zavrženih predmetov, preide na škatle in vrata, odpira prostore – in je pri tem mešano uspešen. Med kritiki ima zaveznike in slavilce, pa tudi žolčne nasprotnike.

Sprehodi skozi umetnostno zgodovino in mitološke reference, s katerimi polnijo skupne večere in počitnice, pa drobne sinove fantovske vragolije se zdijo kot podobe iz vsakodnevnega življenja. Vendar se zalomi. Na sceno pride nova, rejverska generacija, slikarjev sin spremeni imidž, nočne navade in dobi nove prijatelje in vzornike, takrat se pokaže njegova skrita narava in delovanje v umetnosti skozi škandal, ki ga potem razpihujejo rumeni mediji in opravljivi del umetniške scene.

Siri H ustved delovanje umetnostnih ustanov dobro in od znotraj pozna, selitev osrednjih razstavnih prostorov je prepričljiva kuliserija družinske drame, liki pa umujejo in razglabljajo svojim akademskim referencam primerno. Vendar je zraven še plast o spremenjeni zavesti o umetnosti, ki postane vse, kar se kot umetnost ne le deklarira, temveč je kot to lahko prodano. Divji mulci z nalašč zabrisano identiteto, ki producirajo govorice o sebi in se za protislovnimi pomnožitvami skrivajo, pripadnost mladih pod njihovim vplivom, vse je menda blizu avtoričini izkušnji. V romanu precej piše tudi o motnjah hranjenja in simptomih pri histeriji, ki se kažejo glede na pričakovanja okolice ali avtoritet. S tem pa ta iz uvida in prakse spisan roman o delovanju newyorškega umetnostnega trga pridobi mesto uvida v spremembe v medijskih in vrednostnih premikih nasploh. Tudi v spremembe v novih generacijah.