Svinčena teža naplastenih vprašanj

V Amsterdamu je od marca na ogled obsežna razstava ob 80-letnici sodobnega nemškega umetnika Anselma Kieferja. Privablja številne obiskovalce, ne le ker Kiefer sodi med največja imena sodobne umetnosti, temveč tudi, ker njegova dela v današnjem nemirnem svetu, ko ob ponovnem vzponu skrajne desnice živimo v najbolj kritičnem trenutku za demokracijo in človekove pravice po drugi svetovni vojni, k ogledu in premisleku morda kličejo še celo bolj kot kadarkoli prej.

Razstava je razdeljena med dva ugledna amsterdamska muzeja, Van Goghov muzej in muzej moderne umetnosti Stedelijk. V prvem so razstavljene slike, pri katerih najdemo vzporednice med Kieferjevim ustvarjalnim kredom in deli najbolj znanega holandskega slikarja iz 19. stoletja Vincenta van Gogha. Druga razstava je osrediščena okoli monumentalnega dela, ki ga je Kiefer ustvaril prav za to razstavo in je postavljeno na široko stopnišče muzeja. Razstavo je naslovil po znani mirovniški pesmi Peta Seegerja Where Have All the Flowers Gone? (Kam so šle vse rožice?, op. p.) in se v zelo širokem spektru vprašanj loteva tematike (ne)smiselnosti vojn, nasilja in izkoriščanja.

V spremnem besedilu k razstavi v Van Goghovem muzeju sam Kiefer piše o tem, da je že kot 18-letni mladenič izkoristil študijsko nagrado za večmesečno pot po sledeh holandskega slikarja od Nizozemske do juga Francije, kjer je Van Gogh ustvaril svoja najboljša dela in obenem s strelom v prsi tragično končal življenje. To je bilo Kieferjevo prvo potovanje, iniciacija v svet samostojnosti, pa tudi v svet umetnosti. Na poti je ustvaril številne risbe, pri katerih se pokažejo presenetljive vzporednice z Van Goghovimi. V opisu potovanja je zapisal, da ga pri delih holandskega postimpresionista ni zanimala čustvena ali ekspresivna plat slik (to je tisto, kar ljudje pri Van Goghu navadno najbolj občudujejo), ampak – prav nasprotno od pričakovanega – miselna struktura in trdna konstrukcija slik v času, ko je slikarjevo življenje vse bolj drselo izpod nadzora.

To sposobnost razbiranja pod površino podobe potrebuje tudi današnji gledalec Kieferjevih del, saj so te kompleksne stvaritve, polne referenc na antično in germansko mitologijo, hebrejski misticizem, nemško literaturo od 18. do 20. stoletja, potlačenih in nepredelanih travm, povezanih z obdobjem nacizma in holokavsta, pa tudi raznih popkulturnih citatov. Čeprav so nabita s temami, ki povzročajo močne čustvene odzive, nikoli ne zdrsnejo v banalno sentimentalnost ali razčustvovanost.

Kieferjeve kompleksne stvaritve so polne referenc na mitologijo in nemško literaturo, travm, povezanih z obdobjem nacizma in holokavsta, in popkulturnih citatov.

Kiefer se je od svojega prvega mladostnega slikarskega vzornika naučil lekcij o pomenu teksture in ritma, pa tudi o moči, ki jo ustvarita ekstremna položaja horizonta, kjer se z njegovo visoko postavitvijo razpre prostor krajine, z nizko pa prostor neba, ter neskončnih možnosti izpovedovanja idej, ki jih ponuja narava kot izhodišče likovne stvaritve. Za Kieferjeva dela je značilna bogata tekstura, doseže jo z debelimi nanosi barve, navadno omejene na zamolkle zemeljske tone, in dodatno rabo naravnih materialov, kot so slama, pepel in pesek. Kadar dela presežejo jasno zasnovo v pokrajini in preidejo v povsem avtonomne likovne kompozicije brez jasno opredeljenega prostora, se v barvni masi znajdejo tudi izdelki človeških rok, na primer oblačila, kovinske mreže in ogrodja, orodje in celo kolesa ter nakupovalni vozički. Tako sestavljeno površino Kiefer dodatno obdela z rezi, udarci in celo žganjem z gorilniki, na koncu pa jo utrdi s premazi iz smol, topljenega svinca, kislin ali drugih snovi. Čeprav to slikam zagotavlja precejšno trdnost, površina, polna ran, barvnih vozlov in sledi nasilja, ostaja ranljiva in izpostavljena.

Eno Van Goghovih zadnjih platen prikazuje nenavadno razpotje na od vetra razmršenem žitnem polju, nad katero se, čez nič manj razbrazdano temno modro nebo, spušča jata črnih ptic. Na razstavi je več velikih Kieferjevih slik, nastalih v različnih časih, ki ponujajo podobno branje zloveščega pričakovanja, vendar njihovi naslovi, pogosto s šolskim rokopisom izpisani na sami podobi, ponujajo reference še na druga likovna, literarna ali zgodovinska izhodišča.

Na sliki Eros in Tanatos iz leta 2013 se na primer čez podobo pokošenega polja pne ogromen srp in Kiefer nas opomni na verze iz pesmi Stebla noči nemškega pesnika Paula Celana (k njegovim pesmim, povezanimi s holokavstom, se vedno znova vrača): Iz src in možganov / poganjajo stebla noči / in beseda, ki jo izrečejo kose, / jih upogne v življenje.

Na sliki Zamah s srpom (Sichelschnitt), nastali šest let kasneje, pa uporaba pravih (sicer starih, zarjavelih in na grčaste ročaje pritrjenih) kos neposredneje meri na nemško zgodovino in drugo svetovno vojno. Zamah s srpom se je namreč imenoval nemški vojaški načrt napada na Francijo leta 1940, na sliki pa se prek izsušene, pohojene senožeti križata kosi, katerih rezili režeta v povsem črno nebo, ki se zliva prek požganega obzorja.

Na eni, vsaj zame, najpretresljivejših slik Čas sekire – čas volka (Beilzeit  – Wolfszeit), nastali istega leta, se prek popolnoma požganega polja v diagonali proti horizontu in oblakom od kisline razjedenega neba, iz skromnih korenin razraščajo sekire, očitno edino, kar iz te od bojev izmučene in s krvjo prepojene zemlje lahko zraste. Naslov je povzet iz nordijske pesnitve Völuspá (Vidkina prerokba), kjer najdemo verz: Čas sekir, čas mečev, / ščiti so razdrobljeni, / Čas vetra, čas volka, / preden se svet poruši.

Na vojne, nasilje in temne plati človeške nravi v monumentalnem slogu opozarja tudi osrednje delo razstave v muzeju Stedelijk. Posebej za to razstavo in prostor osrednjega stopnišča muzeja je Anselm Kiefer ustvaril pet del, prek katerih se nizajo verzi iz popularne mirovniške pesmi ameriškega kantavtorja in aktivista Peta Seegerja Where Have All the Flowers Gone?. Pesem je Seeger napisal leta 1955, svetovno prepoznavnost pa so ji zagotovili kasnejši interpreti, predvsem Marlene Dietrich, ki jo je prepevala v angleškem, nemškem in francoskem jeziku. Kiefer se zaveda sentimentalnosti verzov, a prav to izkoristi kot kontrast v delu, ki je globoko pretresljivo in prežeto z avtorjevo intelektualno globino, s katero pokaže na absurdnost in minljivost obstoja.

Na obširnih površinah Kiefer poveže zbor grških predsokratikov v spodnjem polju s podobami delavk v zgornji polovici slik. Drže slednjih je povzel po lastnih fotografijah, ki jih je posnel med delavkami v Indiji, in podobah iz psihiatričnih ustanov v 19. stoletju. Iz ženskih naročij se prek površine slike na tla usipajo posušeni cvetni listi. Grški filozofi so umeščeni med številne uniforme, ki, obdelane z barvami in zemljo, izstopajo v prostor in lahko predstavljajo vojaške uniforme navadnih vojakov ali delavska oblačila.

Slike so v osnovi na trdo podlago razpeta platna, vendar je površina ustvarjena z mešanico oljnih in akrilnih barv, emulzij, smol, kislin, posušenega cvetja in sena, tekstila, pločevinastih plošč, oglja in kolažnih elementov. Spodnji deli z oblačili, ki posegajo globoko v gledalčev prostor, ustvarjajo občutek nelagodja in strašljivosti, figure v zgornjem pasu pa so umeščene v pozlato, ki jo tu in tam razjedajo kisline. Uporaba zlata je v slikarstvu tvegana; v romanski in gotski umetnosti je bila pozlata pogosto osnova oltarnih podob kot simbol božjega, v novoveški umetnosti pa so slikarji učinek zlata raje dosegli z ustrezno manipulacijo rumenih in okrov. Danes se zlato v likovni umetnosti uporablja pri izdelkih poudarjene dekorativnosti ali namernega kiča, z resnim slikarstvom pa nima veliko skupnega. Pri Kieferju te dileme ni – izhodišča za uporabo zlata so enaka kot pri svincu, železu, zemlji ali pepelu, saj proces ustvarjanja razume kot alkimistični proces, pri katerem se ob uspešni združitvi iz nežlahtnih elementov izloči zlato. Zlato na podobah je torej simbol višjega duhovnega stanja, morda ideala, ki pa ostaja nepopoln, nedosežen, neprestano izpostavljen reverzibilnim procesom razpadanja.

Anselma Kieferja nam amsterdamski razstavi, ki poleg novonastalih in novejših del, ki se gibljejo med dialogom z Van Goghovim slikarstvom in kompleksnimi vprašanji nacionalnih in osebnih travm z vidika preteklih in sedanjih vojn, genocidov in njih zatajevanj, z nekaj starejšimi deli predstavita tudi v kratkem retrospektivnem pregledu celotnega slikarskega opusa. Celovitejši pregled bi poleg slik moral obsegati še njegova številna kiparska, grafična in fotografska dela, knjige avtorja, pokrajinske projekte in še marsikaj. Razstava je torej le drobec, a ta s svojo svinčeno težo naplastenih vprašanj, intelektualnih, moralnih in etičnih izzivov gledalcu ponudi povsem dovolj snovi, da se lahko k njej znova in znova vrača. Razstava, za katero se je vredno potruditi na daljni sever, bo na ogled še do 9. junija, vstopnice pa je mogoče kupiti zgolj prek spleta in vnaprej.

Razstava:
Anselm Kiefer: Sag mir wo die Blumen sind
Kje: Van Goghov muzej in muzej Stedelijk, Amsterdam, Nizozemska
Kdaj: do 6. junija 2025