»Zapiramo predvsem male ribe«

Pred dnevi je policija preprečila drzni pobeg iz mariborskega zapora, ki ga je načrtoval eden izmed zapornikov, pri čemer naj bi bili »zunanji« sodelavci pri zločinu načrtovali, da bodo z raketometi razstrelili zidove in potem z avtomatskim orožjem krili njegov pobeg. A dejansko uspešnih pobegov iz zaporov je bilo zadnje mesece več. Toda to so pravzaprav nepomembne podrobnosti v primerjavi s skrb zbujajočo zgodbo slovenskega zaporskega sistema in pravosodja nasploh. V zgolj nekaj letih se je v slovenskih zaporih zgodila velika zamenjava, slovenske državljane so zamenjali tujci, tihotapci migrantov. To pa ne hromi le slovenskih zaporov, ampak tudi tožilstva in sodišča, saj se ukvarjajo le še z enim kaznivim dejanjem, vse drugo je drugotnega pomena. O tem, da ima velik uspeh pri kriminalizaciji migracij svojo ceno, smo se pogovarjali z Mojco M. Plesničar, profesorico na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in raziskovalko na Inštitutu za kriminologijo te fakultete.

Pravite, da se je zaradi migracij – točneje zaradi nedovoljenih prestopov državne meje – slovenskemu pravosodju zgodilo nekaj podobnega, kot je bila za pomorstvo Titanikova nesreča. Kaj imate v mislih s tem? 

Želela sem poudariti, da se je pravosodnemu sistemu zgodil nepredvideni stresni test. Tako je, kadar se v nekem sistemu zgodi kaj zelo velikega in lahko vidimo, kako se sistem na to odzove. Pri Titaniku se je nekaj velikega zaletelo v sistem in smo videli posledice. Zdaj se je nekaj »zaletelo« v slovensko pravosodje, in sicer v obliki ogromnega porasta števila kaznivih dejanj »prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države« po 308. členu kazenskega zakonika, in to v zelo kratkem času. Toda te »nesreče« splošna javnost ne vidi, saj razen nekaterih primerov, ki zbudijo več zanimanja, ne vemo, kaj se dogaja za vrati sodišč. Govorimo o tem, da je število ovadb za to kaznivo dejanje v kakih štirih letih zraslo za več sto odstotkov. In sistem, ki je naravnan za neko količino dela, bo čutil posledice, če se ta količina na hitro neznansko poveča. Toda težava ni le v tem, da je teh zadev zelo veliko, pač pa tudi v tem, da gre za specifične zadeve, ki jih morajo sodišča reševati prednostno, ker so osumljenci večinoma v priporu. V slovenskih zaporih je že skoraj polovica tujcev, med priporniki pa je ta odstotek še večji.

To kaznivo dejanje, nedovoljeni prehod meje, se obravnava res strogo, številna druga zavržna dejanja pa precej blažje. 

Pri teh kaznivih dejanjih lahko gre za resna kazniva dejanja. To, da nekdo nekoga za plačilo v neprimernih razmerah pelje čez ozemlje neke države, je na eni strani potencialno resno ogrožanje suverenosti te države, na drugi strani pa za posameznika, ki ga prepelje, lahko pomeni resno tveganje za življenje na tej poti. Ob tem abstraktnem razmišljanju pa so se s spremembo kazenskega zakonika iz leta 2020 zagrožene kazni za to kaznivo dejanje izjemno zvišale in zdaj ta kazniva dejanja res sodijo med strožje obravnavana na papirju in potem tudi v praksi. Ker je bila kazen zapora zvišana na minimalno tri leta, zdaj sodišča načeloma morajo izrekati zaporne kazni. Pod določenimi pogoji bi še vedno lahko izrekala pogojne obsodbe, a jih v tem primeru ne. V praksi pa je slika pogosto drugačna, večinoma ne gre za tako huda kazniva dejanja, kot bi sklepali iz predvidene višine kazni.

Govorite o možnosti, da sodišče celo namesto »obvezne« kazni zapora izreče pogojno obsodbo, če je sklenjen sporazum med obtoženim in tožilstvom, kar se redno dogaja celo, kadar gre za posilstva in spolne napade? 

Da, kazenski zakonik daje to možnost, da torej zagroženi minimum treh let, ki navadno pomeni, da ni mogoče izreči pogojne obsodbe, v primerih formalnih priznanj nekako prestavimo na pet let – tudi za ta kazniva dejanja je torej na podlagi priznanja mogoče izrekati pogojne obsodbe. In imate prav, naše raziskave so pokazale, da tožilstva in sodišča celo pri kaznivem dejanju spolnega napada na otroka, mlajšega od 15 let, to občasno uporabijo. Pri nedovoljenih prehodih državne meje pa tega ne opazimo.

V slovenskih zaporih je že skoraj polovica tujcev, med priporniki pa je ta odstotek še večji.

Je težava tudi v tem, da bo vedno na voljo precej več ljudi, ki bodo na terenu pripravljeni opravljati »umazani« posel, kot jih Slovenija lahko zapre. 

Absolutno. Ljudje, ki jih zapiramo, so večinoma neke vrste šoferji, ljudje, ki jih kriminalne združbe najamejo, da »prevažajo« ljudi, ki za to storitev plačujejo velike vsote. Gre za tako imenovane male ribe. Iz pogovorov z zaporskim osebjem izhaja, da večinoma niti ne gre za problematične, nasilne ali nepopravljive posameznike, s katerimi bi sistem imel težave. So pa druge težave, ki jih kljub siceršnji »neproblematičnosti« vendarle vnašajo v sistem; te izhajajo iz kulturnih razlik, nepoznavanja jezika in podobno. In res je, ljudi, ki bodo pripravljeni v zameno za plačilo opravljati te naloge, ne bo zmanjkalo. Vprašanje je tudi, koliko se včasih sploh zavedajo, kaj počnejo in kakšne so lahko posledice. Oni pač potrebujejo denar, da preživijo družino, ali pa denar za kak drug, manj plemenit namen. Te težave torej ne bo mogoče rešiti tako, da zapremo več malih rib, to pa zato, ker je za kriminalno združbo strošek tega malega človeka, ki ga pri nas zapremo, res minoren.

Morda pa se komu zdi, da je čisto v redu, če je pravosodje preobremenjeno s tujci, saj bo zaradi tega manj represije v splošni populaciji.

Ja, saj slišimo, sodišča bodo kolapsirala, tožilstva bodo kolapsirala, pa kaj potem! Ampak te institucije imamo tu z nekim namenom, imamo številne druge oblike kriminalitete, ki se še vedno izvajajo in jih je treba obravnavati. Recimo družinsko nasilje, kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, nasilništvo, gospodarski kriminal in tako naprej. In če tega sistem ne zmore več, je to velika težava.

Evropa nas pogosto graja, ker imamo prenapolnjene zapore. Če bi zdaj iz njih izpustili tujce, bi bili napol prazni. Ali to pomeni, da smo prej zapirali preveč (domačih) ljudi in jih kaznovali prestrogo ali jih zdaj kaznujemo premalo in preblago? 

To je kompleksno vprašanje. Število kaznivih dejanj in obsodb, s čimer je povezano število zapornih kazni, se spreminja. Kar je danes pomembno povedati, je, da imamo v zaporih ne le ogromno tujcev, pač pa tudi zgodovinsko veliko pripornikov. Te zadeve se morajo obravnavati prednostno, to pomeni, da vsi drugi postopki trajajo dlje in bomo verjetno z zamudo dobili še dodatne zaporne kazni z drugih kriminalitetnih področij. Ne skrbi me toliko, da zdaj slovenske državljane kaznujemo preblago, kot to, da so kazenski postopki zoper njih vse bolj razvlečeni in vse daljši. In da, mogoče se kak storilec, ki bi moral v zapor, tudi izmuzne skozi vrzeli, a verjamem, da se vsaj z najnevarnejšimi posamezniki to ne dogaja. Sama sicer nimam nobene težave s tem, če zapori ne bi bili povsem polni. To bi pomenilo, da bi se dalo z zaporniki bolje in več delati. Saj vemo, normativ za šolski razred je 28 učencev, a če je treba, ga zvišamo tudi na 30 ali pa 32. Toda delo s 25 učenci je nekaj popolnoma drugega kot delo z 32 učenci. Logika v zaporu je povsem podobna. Naš upokojeni kolega z Inštituta za kriminologijo dr. Franci Brinc je rad dejal, da kolikor bomo imeli mest v zaporih, toliko bomo imeli zapornikov. Sistem, žal, res deluje tako, da zapolni prostor v zaporih.

Se pa Slovenija verjetno že uvršča v vrh držav po deležu tujcev med zaporniki? 

So še nekatere druge, tudi evropske države, kjer je delež tujcev v zaporih nadproporcionalen glede na njihov delež v družbi. Švica in skandinavske države so že take. Res, da imajo med prebivalstvom več tujcev kot pri nas, a tudi njihov delež v zaporski populaciji je neproporcionalno velik. Verjetno se strinjamo, da je s tem nekaj narobe. Res pa, da druge evropske države, tudi sosednje države na tako imenovani balkanski migrantski poti, tovrstnih težav nimajo. Podobne težave ima le Grčija, ki pa je »vstopna« država.

Zakaj potem Slovenija izstopa? 

Ena od mojih tez je, da smo, kot pogosto Slovenci smo, tudi v tem primeru zelo »pridni«. Drugače od drugih držav na tem področju naredimo na vseh ravneh čisto vse, kar lahko, in rezultat je tu. Je to dobro? Ne vem, kot zdaj kaže, ne bo šlo tako. Prej se nam bo sesul celoten pravosodni sistem.

Torej bo to treba rešiti, in to kmalu. A kako? 

Lahko pogledamo, kaj delajo druge države. Eno je gotovo to, da sploh ne zaznajo toliko kaznivih dejanj. Gotovo so mogoče tudi spremembe na ravni procesiranja teh zadev in da začnemo razmišljati, ali je pripor res vedno nujen. Dogaja se namreč, da ti tujci večino kasneje dosojene kazni odslužijo že v priporu. Potem je treba tudi razmisliti o pogojni kazni v blažjih primerih, ki se pri tujcih skorajda ne uporablja. Za vse to pa bi bilo treba začeti odločneje razlikovati med primeri, kjer je kak tujec dejansko organizator ali vsaj pomagač organizatorja nezakonitih prehodov meje, v katerih je zaporna kazen primerna, in primeri, kjer so tujci zgolj prevozniki in bi bilo iz številnih razlogov primerneje, da se zaporna kazen ne uporabi. Vse to pa bi bilo lažje izvajati, če bi spremenili zakonodajo nazaj v takšno, kot je bila pred spremembo, ki jo je uvedla prejšnja vlada in z njo povzročila del teh težav. Dvomim pa, da bi bilo tudi vse to skupaj dovolj. Druge države v podobno nemogočih razmerah posegajo po amnestiji kot enkratnem aktu pomilostitve za večje število zapornikov. Bila sem presenečena, ko so različni profili zaposlenih v zaporih, od katerih bi morda pričakovali najbolj represiven pogled, spraševali, kdaj bomo že sprejeli amnestijo. Ne vem, do katere točke bo sistem moral napokati, da bo sprejeta takšna politična odločitev.

Morda paradoksalno, ampak blažje kaznovanje, amnestije, praznjenje zaporov, še posebej kadar gre za tujce, prinašajo zgolj negativne politične točke. 

Ne vem, ali nujno res. Tudi na politični desnici, kjer sicer zagovarjajo najstrožje kaznovanje tujcev, bi po mojem razmislili o podobnih rešitvah in bi si želeli, v narekovajih, znebiti se teh tujcev, ko bo enkrat tudi njim jasno, da vse to blokira več sistemov, ki bi v državi morali delovati v prid družbe kot celote. Na kratki rok, v nekaj letih – če ne štejemo morebitne amnestije – ne vidim nobene možnosti za izboljšanje razmer. Morda bi konec vojne v Ukrajini prinesel preusmeritev tokov migracij in s tem zmanjšanje števila prehodov slovenskega ozemlja. Toda to je »zunanja« rešitev. Za notranjo pa bi bila potrebna politična odločitev, o čemer sicer že dlje potekajo pogovori na več ravneh, toda ker gre za leto pred volitvami, se mi kaj takega zdi manj verjetno.