N'toko

6. 6. 2025  |  Mladina 23  |  Žive meje

Slovenska džungla

Kako je mogoče, da se znaten del slovenskega gospodarstva v civilizacijskem smislu ni premaknil naprej od leta 1931?

Leta 1931 je znameniti slovenski publicist Louis Adamič takole začel popis delavskih razmer v ZDA: »Večina slovenskih doseljencev in njih otroci v Združenih državah so industrijski delavci. Kadar morejo, si služijo vsakdanji kruh po rudnikih, tovarnah in gradbenih podjetjih.« Adamič, ki je veliko časa preživel med rojaki v industrijskih krajih Pensilvanije in drugih držav, je še zapisal, da »je ’gnoj’ dobra beseda za njihov položaj v primeri z vso Ameriko«. V slogu Uptona Sinclaira in njegovega epa o priseljenskih delavcih v ZDA je temeljito popisal surovo »džunglo«, v kateri so se znašli mladi Slovenci – nehumano dolge delovnike in na drugi strani dolga obdobja brezposelnosti, umazane in vlažne delavske slume, v katerih so se stiskali zaposleni, stradež in dolgove, ki so nenehno mučili premalo plačane proletarce. Na desettisoče slovenskih fantov se je odpravilo v to džunglo v upanju, da bodo obogateli in se vrnili domov kot junaki, namesto tega pa so se premnogi utapljali v dolgovih, umirali na deloviščih ali pa pristali na ulicah in v zaporih kot klateži, ki si ne morejo privoščiti niti vozovnice za domov.

Slabo stoletje kasneje bi lahko Adamičeve zgodbe o slovenskih izseljencih do najmanjše potankosti uporabili za opis filipinskih, indijskih ali nepalskih delavcev v Sloveniji. Pravzaprav ne bi bilo treba nič spreminjati – kot smo videli v medijskih poročilih, so 12-urni delovniki, vlažni in ledeni domovi, zadolženost in težave s papirji vsakdanja stvarnost premnogih tujcev pri nas. Pri tem je fascinantno, da je v javni razpravi povsem odsotna refleksija, ki bi izhajala iz naše lastne zgodovine: kakšen absurd je, da je država, katere prebivalci so nekoč trpeli na tujih deloviščih, danes sama postala prizorišče takšnega trpljenja! Kako noro je, da je uspelo slovenskim lastnikom kapitala do zadnje podrobnosti reproducirati surovost industrijske

Amerike izpred stotih let! In še bolj noro, da sodobne zgodbe o izkoriščanju, tepežu in goljufanju brez posledic izginjajo v medijskem in političnem molku, kot da bi šlo za najbolj normalne pojave. Vsekakor smo se dolžni vprašati, kako je mogoče, da se znaten del slovenskega gospodarstva v civilizacijskem smislu ni premaknil naprej od leta 1931.

Do takšnega stanja seveda nismo prišli čez noč, gre za učinek dolgoletnih političnoekonomskih procesov. Nedvomno korenine te »džungelske« oblike izkoriščanja segajo še v SFRJ, kjer so v drugi polovici šestdesetih let slovenski menedžerji poskušali izkoristiti relativno višjo stopnjo industrijskega razvoja v primerjavi z drugimi republikami. Reforme, s katerimi se je uvedel tako imenovani tržni socializem, so namesto spodbujanja manj razvitih regij postopoma poglabljale neenakost med njimi. Tako smo dobili stanje, ki mu raziskovalka Susan Woodward pravi »socialistična brezposelnost«: manj ko je priložnosti za delo v Bosni, več delavcev je na voljo podjetjem v Sloveniji. Toda v Jugoslaviji so bili ti delavci vsaj na papirju deležni enakih pravic, z njenim razpadom pa je nastal formalni večtirni sistem zaposlovanja – državljani drugih republik so čez noč postali »tuji delavci«, katerih dovoljenja za bivanje so prepuščena na milost in nemilost šefom. Balkanske države so se iz skupne domovine spremenile v »bazen delovne sile« za slovenske kapitaliste, učinke tega novega razmerja moči pa smo lahko videli v ekstremnih delovnih razmerah na gradbiščih in v fabrikah po vsej državi.

To ni bilo brez posledic za slovensko gospodarstvo. Že res, da so posamezni tajkuni kovali dobičke z vse hujšim izžemanjem gastarbajterjev z juga, toda v širši sliki je Slovenija začela razvojno zaostajati. Namesto da bi proizvajala končne izdelke, po katerih je bila nekoč znana, je v Evropski uniji vse bolj postajala proizvajalka polizdelkov za tuje korporacije, namesto delovnih mest z visoko dodano vrednostjo je razvijala storitveni sektor. Povedano drugače: priseljevanje revnejših, zadolženih in bivanjsko negotovih delavcev, ki so potisnjeni v prejemanje nižjih in nižjih plač, je postajalo strukturni pogoj gospodarstva. To ne zna več konkurirati tujini drugače kot z vse cenejšim delom. Tako je gospodarstvo prešlo v fazo, ko naj bi bil »kadrovski bazen na Balkanu prazen« (tako rečejo kapitalisti pojavu, ko delavci niso več pripravljeni s slabimi plačami držati njihovih podjetij nad vodo), in je treba iskati bolj obupane in bolj zadolžene delavce drugod po svetu. Tako smo pri nas danes dobili Filipince in Nepalce, ki živijo popolnoma enako kot Slovenci v Chicagu med veliko depresijo. Namesto v prihodnost naši kapitalisti peljejo del države nazaj v razmere izpred stotih let.

Mi, ki smo dediči opeharjenih gastarbajterjev neke druge dobe, bi se morali že iz zgodovinskega refleksa takšnim načinom izkoriščanja upreti. In vedeti bi morali, da jih lahko ustavi le delavski in politični pritisk. Sinclair in Adamič sta v popisih tovarn večkrat z veliko posmeha ugotavljala, kako brezzobi so delovne inšpekcije, policija in tožilstvo pri preganjanju izkoriščevalcev in kako zelo so zlizani z lastniki. Popolnoma enako stanje je lahko videl vsak, ki je zadnje tedne v medijih opazoval predstavnike ministrstva za notranje zadeve in vodje inšpekcijskih služb, kako so drug na drugega prelagali odgovornost za škandalozno trgovanje s filipinskimi delavci. Tako kot v ZDA tudi pri nas država ne bo nikoli resno preganjala oblik dela, na katerih temelji njen gospodarski sistem. In tako kot v Adamičevi Ameriki bo brezperspektivne izkoriščevalske dele gospodarstva moralo slej ko prej pokopati organizirano delavstvo, gospodarska kriza ali pa kombinacija obeh.