Lidija Dimkovska: EMŠO

+ + + +

Pustota kot stanje duha

Roman EMŠO makedonske pripovednice in pesnice Lidije Dimkovske (1971), ki prevaja iz slovenščine in v njej občasno piše, se začne, ko gresta mladi Makedonki na sezonsko turistično udinjanje na Ciper v času, ko tega razkolje vojaško posredovanje. Ena od njiju, pripovedovalkina mati, se zaljubi v tamkajšnjega Grka, ta pa v prevratnih in turbulentnih časih, ne da bi se, ko so vas izselili, obdali z žico in zastražili, od domačinov poslovil, pride živet v Makedonijo. A tam ga zaradi naglasa in napetih odnosov med narodoma gledajo sumničavo. EMŠO je tako zgodba o prisilnem razseljevanju, o izgubi domovine in provizorični identiteti v drugi državi, med ljudmi, ki Grka ne razumejo, zaradi česar se umika v svoj svet, še prej pa vse skupaj pošlje v »puščobo«. Ta je večznačna, najprej njegova, povzročena z osamljenostjo in izgubo jezika v neprijaznem okolju, hkrati je to kraj izgubljenih iluzij in navidezni zapik brez prave varnosti. Puščoba se širi v koncentričnih krogih, prenaša se na potomce, poskrbi za osebnostne anomalije in pokvečenost, ki se kažejo v popivanju, ignoranci in zavračanju drugih.

Vendar ne pri pripovedovalki; ta se nameni raziskati očetovo skrivnost, obišče srečanje grške diaspore v angleškem Bristolu pa njegovo opuščeno, zastraženo vas na Cipru, predvsem pa, ko se ukvarja z izseljenskimi usodami, izpisuje nekakšno distopijo, ločeno v tisku. Tam našteva ohlajene človeške odnose, ravnanje, ki mora prej ko slej pripeljati do osame, odtujenosti in depresivnosti. Ko pri raziskavi ciprske usode izpisuje puščobo kot hladen in do človeka neprijazen u-topos, se naročniki navdušijo: vidijo priložnost, da bi idejo uresničili, in krajev, kamor bi jo poselili, ne manjka. Ne le na Cipru, tudi izseljena in v socialnih stikih razrahljana Makedonija ponuja obilo priložnosti.

Pripovedovalka ob iskanju očetovega izvora in obisku njegovih preživelih sorodnikov izpisuje razmere doma. Molčeči, sicer dobronamerni oče se je nesposoben spopasti za svoj prav in vedno znova trči ob žlehtnobno ženo, ki zmeraj ve, kaj je prav, in je v tem nepopustljiva in izključevalna čisto do vseh. Razmere se zaostrujejo in postajajo groteskne, gospodovalna mati je do konca toksična. Vse to vpliva na družinsko dinamiko. Pri pripovedovalki se kaže v spodletelih ljubezenskih razmerjih, pri bratu v popivanju, pri nečakinji v molku.

Ideja, da bi spodleteli družinski odnos multiplicirali v realno obstoječo komuno, je seveda orwellovska; tudi v Orwellovem romanu 1984 je bil Veliki brat, ki budno nadzoruje vse in vsakogar, mišljen kot največja mora za individualizem in zasebnost. Danes se pod blagovno znamko pred kamerami prerivajo ekshibicionisti in slave željni posamezniki. Da o realizirani puščobi, ki jo omogočajo nedružabna omrežja, ne začenjamo.