Simboli minljivosti in prehajanja

Naš čas, obdobje antropocena, je prenapolnjen s hrupom, različnimi zvoki in množico podob, ki nas nenehno nagovarjajo, kamorkoli se namenimo, naletimo na prostore, napolnjene z zvoki in nasičene s trivialnimi podobami. Še več, naš čas je postal čas vojn, ki uničujejo na tisoče življenj po svetu, rušijo bivališča, razdirajo mesta in uničujejo naravo. Da življenje v antropocenu ni razigrana hoja po cvetočem travniku, vidi in se tega dobro zaveda tudi slikarka Apolonija Simon. Prav to nam je pokazala na razstavi Nedokončane zgodbe v kostanjeviški samostanski cerkvi, kjer se njene krajine povežejo v umetniško celoto s kamnito arhitekturo in očarljivim ambientom te zgodnjegotske cerkve, ki sta jo dala leta 1234 zgraditi koroški vojvoda Bernard Spanheimski in njegova žena Juta. Slikarstvo Apolonije Simon nas v parametrih sodobnosti poveže s srednjeveško zgodovino samostana.

Ta cerkev je nekaj posebnega, ni navaden razstavni prostor, tako pri vsaki likovni postavitvi pač ne »zaigra« vseh akordov. Z razstavo Apolonije Simon pa »zaigra veličasten koncert«, vreden zgodovinskega konteksta, lepote arhitekture in žlahtne kontemplativne tišine. Prav ta usklajenost pomirja in zdi se, da lahko ponudi zatočišče pred ponorelim svetom vojn in političnih nesoglasij. A le na videz, kajti ko se poglobimo v njene slike, vidimo brezlistna drevesa, ki se kopljejo v zamolkli zemeljski barvni paleti in ustvarjajo občutek razpadanja in umiranja. Podobe mrtve narave, posledica človekovega početja – bodisi vojaškega delovanja bodisi brezbrižnosti vladajočih in kapitala, ki črpa poslednje vire iz planeta, da se ta v krčih bori s podnebnim kolapsom, nas nagovarjajo z močno likovno govorico. Krajina se zdi negibna, postapokaliptična, kot prostor, ki je izgubil stik z življenjem. »Krajina ne predstavlja sveta, ampak njegov duhovni odzven. /…/ V slikah Apolonije Simon se uresniči redka likovna alkimija, ki povezuje čas, svetlobo in človeka v en sam trenutek tišine,« je zapisal Goran Milovanović, kustos njene razstave v samostanski cerkvi, ki je del Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.

»Moje slike sicer temeljijo na motivu krajine, vendar ne v tradicionalnem smislu. Gre za notranjo, imaginarno krajino, ki ne posnema zunanjega sveta. Moja krajina je nerealna in hkrati povsem resnična v svoji lastni likovni logiki,« pravi Apolonija Simon in doda, da se zdi, kot da se vedno znova vrača v isti slikarski prostor, kot da v bistvu ves čas slika isto sliko. Variacije krajin pa se razlikujejo po marsičem, predvsem po razpoloženju in koloritu. V motiv krajine, pogosto v različnih barvnih odtenkih in v nežnem valovanju prostrane krajine, včasih zariše ranjena, posušena drevesa, drugič v prostor umesti tudi človeško figuro, ki nam kaže hrbet, odhaja, nas zapušča. Podobe narave kažejo kontemplativno veličastnost prostora, kjer je človek le drobec v univerzumu.

Prefinjenost njenih krajin se skriva v slikarski tehniki. Plastenje slojev, pa tudi mehke prehode in transparentnost nanosov doseže z uporabo jajčne tempere, ki jo v nadaljevanju gosti z lazurnimi nanosi oljnih barv. »Kljub mehkejši barvni paleti, ki ustvarja občutek umiritve in kontemplacije, je slutnja spričo dogajanja v svetu kataklizmična,« pripominja Milovanović.

Njena slikarska spretnost in razmislek o podobi sta se izurila v uspešni samostojni 30-letni karieri, seveda pa izhajata iz akademskega študija. Študirala je slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 1990 diplomirala pri profesorju Andreju Jemcu, iz teorije pa pri profesorju Jožefu Muhoviču, leta 1995 je končala tudi slikarsko specialko. Od leta 1999 poučuje risanje in slikanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo (SŠOF), kjer se prav zdaj na položaju ravnateljice bori za obstoj šole v ljubljanskih Križankah. Apolonija Simon ni zgolj občutljiva ustvarjalka, je tudi borka za blaginjo mladih generacij ustvarjalcev in za pravičnejšo družbo nasploh.

Razstava:
Apolonija Simon: Nedokončane zgodbe
Kje: Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
Kdaj: do 31. avgusta 2025