Kultura / Simboli minljivosti in prehajanja

Naš čas, obdobje antropocena, je prenapolnjen s hrupom, različnimi zvoki in množico podob, ki nas nenehno nagovarjajo, kamorkoli se namenimo, naletimo na prostore, napolnjene z zvoki in nasičene s trivialnimi podobami. Še več, naš čas je postal čas vojn, ki uničujejo na tisoče življenj po svetu, rušijo bivališča, razdirajo mesta in uničujejo naravo. Da življenje v antropocenu ni razigrana hoja po cvetočem travniku, vidi in se tega dobro zaveda tudi slikarka Apolonija Simon. Prav to nam je pokazala na razstavi Nedokončane zgodbe v kostanjeviški samostanski cerkvi, kjer se njene krajine povežejo v umetniško celoto s kamnito arhitekturo in očarljivim ambientom te zgodnjegotske cerkve, ki sta jo dala leta 1234 zgraditi koroški vojvoda Bernard Spanheimski in njegova žena Juta. Slikarstvo Apolonije Simon nas v parametrih sodobnosti poveže s srednjeveško zgodovino samostana.