Naš biserni ponos. Na krožniku.

Kobilarna v Lipici vsako leto maja praznuje Dan lipicanca v spomin na ustanovitev najstarejše še delujoče evropske kobilarne, ki so jo Habsburžani ustanovili pred 445 leti. Z idiličnimi zelenimi travniki, posejanimi s sadnim in okrasnim drevjem in obdanimi z neskončnimi belimi ograjami, kobilarna danes velja za enega izmed ponosov in narodnih simbolov Slovenije. Pred dobrima dvema letoma je bila lipiška reja konj vpisana na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Kaj pa njeni (in naši) konji, lipicanci, ki jih upodabljamo na znamkah, kujemo v kovance in jih podarjamo svetovnim voditeljem? Kako se godi njim?

Ko smo se nedavno ustavili tam, je bilo posestvo videti bolj ali manj zapuščeno. Na pašnikih skoraj ni bilo lipicancev, na igrišču za golf ne golfistov, v kazinu ne hazarderjev in na parkirišču za obiskovalce jasno tudi avtomobilov ne. Po posestvu in pridruženem posestvu Ravne, kjer lipicanci preživijo zgodnjo mladost, nas je popeljal dolgoletni (nekoč tudi lipiški) dreser konj Iztok Humar, ki se zdaj že desetletja posveča ozaveščanju javnosti o lipiških konjih in izboljševanju razmer, v katerih živijo.

Na Lipico smo naslovili več konkretnih vprašanj o stanju črede lipicancev, med drugim nas je zanimalo, koliko žrebet se skoti, koliko in na kakšen način se njihova pot konča, koliko konj se proda ali brezplačno odda. Dobili smo splošne, približne in polovične odgovore ali pa še to ne. Humar recimo trdi, da zaradi slabega gospodarjenja in nestrokovnega dela konji umirajo premladi in prevečkrat zaradi nesreč, ki bi jih bilo mogoče preprečiti. Na to temo se je v preteklosti sestajal z vsemi najuglednejšimi politiki več vlad, ministri, poslanci, predsedniki vlad in državnega zbora, tudi sedanjimi, »a spremenilo se ni nič«.

Lipica je v zadnjem desetletju le manjšino svojih konj prodala po »tržnih« cenah, večino starih, odsluženih ali drugače neperspektivnih konj pa oddala za simbolično ceno oziroma brezplačno. Samo prideš, plačaš sto ali 200 evrov ali pa vzameš konja zastonj in ga odpelješ. Lahko tudi naravnost v klavnico. To je morda še najbolj žalostno od vsega. V Kobilarni Lipica tega niti ne zanikajo, trdijo le, da »Kobilarna Lipica od leta 1996, ko je z zakonom o Kobilarni Lipica postala kulturni spomenik državnega pomena in državna kobilarna lipicancev, ni prodala nobenega lipicanca za zakol«. Morda jim lahko celo verjamemo na besedo, da je res tako, a to ne spremeni dejstva, da lipicanci, tudi tisti, skoteni in vzrejeni v Lipici, končajo v mesnopredelovalni industriji.

Čas je že, da se z zakonom prepove klanje lipicancev za meso.

Podatki o številu lipicancev, prodanih v zakol za meso, se sicer vodijo šele od leta 2009. Zbirajo se v Centralnem registru kopitarjev pri ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, iz katerega izhaja, da je bilo v teh 15 letih v Sloveniji zaklanih 81 lipicancev. Poleg tega jih zagotovo veliko konča tudi v tujih klavnicah, pri čemer točnih podatkov ni, saj Slovenija neha spremljati, kaj se s posameznim konjem dogaja, ko ta zapusti njeno ozemlje. Podatkov posebej za lipicance ni, se pa v tujino zadnja leta proda oziroma »odpremi«, kot se temu uradno reče, okoli 1500 konj na leto, med njimi so tudi številni lipicanci.

Humar, sicer avtor monografije Njegovo veličanstvo konj!, se zavzema za brezpogojno in popolno zakonsko prepoved klanja lipicancev za meso: »Za vraga, dajte že enkrat v zakon o Kobilarni Lipica člen, ki prepoveduje klanje lipicancev, tudi ko so že prodani ali podarjeni! Grčija je lani celo prepovedala klanje vseh konj v državi. Morda se Grki bolje zavedajo svoje antične, kulturne in zgodovinske dediščine. V Sloveniji pa nič od tega.«

Za vsaj načelno mnenje o tem predlogu smo se obrnili neposredno na predsednika vlade Roberta Goloba in predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič. V kabinetu predsednika vlade so nas zgolj preusmerili na ministrstvo za kmetijstvo, predsednica državnega zbora, tudi sama lastnica kobile, pa je pojasnila, da ima »do konjev zelo poseben odnos in zato intimno nasprotujem njihovemu zakolu. Ne glede na pasmo.« Z morebitnimi predlogi zakonskih sprememb, ki bi to omogočile, pa predsednica ni seznanjena.

Kobilarna Lipica se financira iz proračuna, po Humarjevi zaslugi javnost in politika različnih predznakov vesta, da bi se s konji tam lahko ravnalo bolje, in prav tako, da biserni konji končajo tudi v klavnicah. Bomo zmožni simbolnega dejanja za začetek vsaj pri enem izmed slovenskih simbolov?