Kje končajo volilni imeniki?

Volilni imenik posameznega volišča je precej velika in debela pola papirja, na kateri so izpisani prav vsi volivci, ki glasujejo na tem volišču. Tisti, ki se glasovanja udeležijo, se morajo v polo ob svojem imenu podpisati. Pri tistih, ki so glasovali predčasno ali kje drugje, se to vpiše in pri volivcih, ki se glasovanja niso udeležili, ostane ta prostor prazen.

Po volitvah ali referendumu se vsakokratno volilno gradivo, uporabljene in neuporabljene glasovnice in volilni imeniki s posameznih volišč, zbere na upravnih enotah. Neuporabljene glasovnice gredo kmalu v razrez, uporabljene po nekaj letih (odvisno od tipa volitev), volilni imeniki pa se shranjujejo. Čisto vsi, od plebiscita leta 1990, so v različnih skladiščih upravnih enot. Tako ostajajo še ne izkoriščen ali bolje rečeno še ne zlorabljen neskončen vir podatkov o tem, kdo in kdaj je glasoval ali ni, in posrednih podatkov, ki iz tega izhajajo.

Direktor državne volilne komisije Igor Zorčič pojasnjuje, da o tem vprašanju že dlje tečejo pogovori med komisijo in Arhivom Slovenije: »Ti pogovori pa so kar naporni, saj bi oni imeli vse in arhivirali vse, tudi volilne imenike. Mi pa mislimo, da do tega niso upravičeni, saj je iz imenikov mogoče videti, kdo je kdaj bil na volitvah in kdo ne. Zato upam, da bomo to vprašanje rešili tako, da bodo šli vsi ti volilni imeniki v uničenje.« Že danes, glede na to, da te pole ležijo po različnih skladiščih, gotovo obstaja resna verjetnost, da prihaja do nepooblaščenih vpogledov.

Če pa bi bili volilni imeniki izročeni arhivu in muzejem, bi postali celo javno dostopni. To bi bilo v svojem bistvu enako sporno kot zloraba volilnih imenikov na dan glasovanja na tokratnem referendumu. Določbe o tajnosti volitev in prosti odločitvi volivcev, ki volivcu dajejo tudi izbiro, ali se bo glasovanja sploh udeležil, bi s tem izgubile pomen. Ti podatki iz volilnih imenikov bi namreč postali javni za vse pokojne in tudi vse še živeče volivce. 

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>