»Prvi pogoj dialoga je enakost. Tega pri skrajni desnici ni.«

Po desettedenski blokadi humanitarne pomoči v Gazi – ko so iz te od vojne uničene enklave začele prihajati fotografije shiranih otrok, izraelska oblast pa je začela napovedovati še krvoločnejše napade –, so nekateri evropski voditelji, med njimi tudi slovenski, minuli mesec povzdignili glas, svet Evropske unije (EU) za zunanje zadeve pa je sprejel odločitev, da bo zaradi kršitev človekovih pravic pod drobnogled vzel pridružitveni sporazum med Izraelom in EU. O nasilju, ki je postalo del našega vsakdanjika, in samodržcih, ki na njem gradijo svoj politični kapital, smo se pogovarjali s filozofom dr. Vittoriem Bufacchijem, ki poučuje moralno in politično filozofijo na Univerzi v Corku na Irskem. V Ljubljani ga je gostil Pedagoški inštitut.

Kako razumeti ta dolgotrajni oglušujoči molk? 

Po svoje ni presenetljivo, da je trajalo tako dolgo, predolgo, da smo sploh doumeli, s čim imamo opravka. Pojem genocid je zelo močan izraz. Če ga uporabimo v napačnem kontekstu, lahko izgubi težo. In mislim, da takoj po 7. oktobru 2023 ni bil ustrezen. Zdaj je, ker je postalo očitno, da pri dejanjih vlade Benjamina Netanjahuja ne gre več za vojaške cilje, temveč za načrtno zavzetje ozemlja in uničenje palestinskega prebivalstva.

Nekaj so sicer evropski politiki, ko gre za EU, pa gre za drugačno, težje rešljivo vprašanje. Moramo se zavedati, da ne živimo v »Združenih državah Evrope«, temveč v uniji, v kateri vsaka država članica ohranja nadzor nad svojo zunanjo politiko kot del svoje suverenosti. Zato bo EU zmeraj imela težave pri oblikovanju enotnega odziva na spopade, saj njeni ključni sporazumi določajo, da so nekatere odločitve mogoče le s soglasjem vseh članic. Zato je že na institucionalni ravni težko pričakovati enoten odziv na to krizo. Mislim pa, da bi lahko prav ta konflikt in vojna v Ukrajini povzročila spremembe na tem področju. Pogosto krivimo EU, da ne ukrepa, vendar ji hkrati ne damo sredstev, da bi lahko delovala kot enoten glas. Takšno stanje je dolgoročno nevzdržno. Preveč smo razdeljeni ravno pri vprašanjih, pri katerih si tega ne moremo privoščiti.

Ni vendarle nekaj sprevrženega v tem, da so politiko k ukrepanju spodbudile šele fotografije shiranih otrok? 

Bolj kot razum nas ponavadi vodijo čustva. Če pomislimo samo na govore populističnih voditeljev, je v njih zelo malo logike in veliko čustev. Retorika že od Aristotela temelji prav toliko na pathosu kot na logosu in ethosu. Pokojni ameriški filozof Richard Rorty, ki je pisal o človekovih pravicah, je nekoč rekel, da jih ne moremo učiti na podlagi zakonov in strokovnih knjig – potrebujemo filme in romane. Morda je v tem nekaj resnice.

Je molk, neukrepanje lahko sostorilstvo? 

Kadar razmišljamo o nasilju, pogosto pomislimo na neposredno dejanje – navadno na fizično silo, ki povzroči škodo. Pozabljamo pa, da je mogoče veliko nasilja povzročiti tudi z opustitvijo načel ali neukrepanjem. Mislim, da smo že prišli do točke, ko se nihče več ne more skrivati za izgovori, kot je nismo vedeli ali to ni naša stvar. Vsak, ki ne zavzame stališča, ga je s tem že zavzel. Nevtralnost je danes moralno vprašljiva; nevtralnosti v svetu, v kakršnem živimo, pravzaprav ni več.

Vsak, ki ne zavzame stališča, ga je s tem že zavzel. Nevtralnost je danes moralno vprašljiva; nevtralnosti v svetu, v kakršnem živimo, pravzaprav ni več.

Sprašujem, ker se tudi sicer zdi, kot da smo otopeli ob podobah vojn in nasilja po svetu. Je to postala naša nova stvarnost?

Nismo toliko otopeli kot pr eobr e -menjeni s podobami vojn. Težko je vse to predelati. Toliko je spopadov in vojn, da postane vse skupaj preveč – in človek se znajde v stanju ohromelosti. Če imaš samo en požar, še lahko ukrepaš, ko si obkrožen s stotimi, pa pogosto zbežiš, ker se zdi, da je nemogoče kaj storiti. Motivacija je povezana z občutkom, da lahko vplivamo na razmere. Občutek te nemoči, kot je ugotavljala že Susan Sontag, lahko motivacijo ubija. Zveni paradoksalno, a na neki skorajda perverzni način ima stvar smisel. Že razumevanje vojne v Ukrajini je bilo zahtevno, zdaj je tu nova fronta na Bližnjem vzhodu, tako rekoč pozabljamo pa recimo na razmere v Sudanu. Kaj nam to pove o nas, da tako pogosto pozabimo na Afriko?

Judith Butler je v delu Frames of war (Okviri vojne) pisala, da življenje nekaterih, denimo belcev, Evropejcev, na Zahodu štejemo za večvredno od življenja drugih. 

Gre za proces drugačenja – morda ne vemo točno, kdo smo, zagotovo pa vemo, kdo nismo. In tiste, ki so od nas oddaljeni ali so videti drugačni od nas, težje dojemamo kot sebi enake. Zato na podobni podlagi ocenjujemo tudi vrednost njihovega življenja. Politiki seveda prilivajo olja na ta ogenj. Ni sile, ki bi bila bolj uničujoča od nacionalizma – in nacionalizem temelji ravno na tem, da nas ločuje od drugih. Če se politiki igrajo z ognjem, ker si s tem višajo rejtinge, ni čudno, da se dogaja to, kar gledamo zdaj.

Sicer ste Italijan, a živite in poučujete na Irskem. Ta država že dolgo velja za glasno podpornico svobodne Palestine. Bi lahko pojasnili, zakaj je tako? 

Irska je dokaz, da je še tako majhna država v EU lahko pomembna in ima svoj glas. Gre za državo z dolgo zgodovino kolonizacije, saj je bila kar 800 let pod britanskim imperijem. To je zanimivo, ker Evropo praviloma dojemamo kot celino kolonizatorjev. Zato Irci čutijo močno solidarnost z narodi, ki so doživeli enako usodo, in zato izražajo podporo Palestini – ker v Palestincih vidijo nekoga, ki doživlja nekaj podobnega, kot so oni nekoč, to je pritisk veliko močnejše, dominantne sile.

Podobno bi lahko trdili za Slovenijo. 

Ko govorimo o Evropi, pogosto najprej pomislimo denimo na Nemčijo in Francijo, ampak obstajajo tudi države z drugačno zgodovinsko izkušnjo. Pomembno je prisluhniti tem glasovom, ki izhajajo iz drugačnih okoliščin in zaradi njih zavzemajo bolj solidarno, načelno držo. Pomembno je, da v mednarodni politiki še obstajajo glasovi, ki delujejo na podlagi načel.

Težava je, da smo demokracijo začeli jemati kot samoumevno, do nje smo postali brezbrižni. Mislimo, da bo obstala samo zato, ker trenutno živimo v njej.

Vojne zmeraj pridejo s pojasnili. Izrael pobija Palestince zaradi napada Hamasa, Putin si želi »denacificirati« Ukrajino, Amerika po navadi zmeraj prinaša »svobodo« ... Pa lahko res karkoli upraviči nasilje, vojno, pokole? 

Izbira besed je tukaj zelo pomembna. Nič ne more upravičiti pokolov, a to je nekaj drugega kot upravičevanje nasilja  ali celo vojne. V filozofiji obstaja dolga tradicija teorije pravične vojne. Zgodovina uči, da se vojnam ne bomo mogli izogniti, če si še tako prizadevamo za mir, zato je ključno, kako jih obvladujemo. V teoriji pravične vojne obstajajo različna vprašanja glede jus ad bellum (pravičnost pri razglasitvi vojne), jus in bello (pravičnost pri samem izvajanju vojne) in, na to pogosto pozabimo, jus post bellum (pravičnost po vojni).

Teorija zagovarja, da je pri vojni ključna motivacija. Če je motivacija zgolj sebična, recimo pohlep po naravnih virih ali ozemlju, zanjo ni opravičila, je pa upravičena samoobramba, če upošteva načelo sorazmernosti. Tudi če imaš pravico do samoobrambe, mora biti tvoj odziv sorazmeren z grožnjo, s katero imaš opraviti. Zato ni moralnega upravičenja ruske vojne v Ukrajini, obstaja pa upravičenje tega, da se Ukrajinci branijo. V teoriji bi lahko zaradi 7. oktobra trdili tudi, da se imajo Izraelci pravico braniti, vendar so njihova dejanja že zdavnaj prerasla sorazmerni odziv.

Walter Benjamin je zapisal, da ni dokumenta civilizacije, ki ne bi bil hkrati dokument barbarstva. Smo ljudje barbari, suroveži po naravi? 

Če bi se poglobila v filozofsko analizo narave, bi bila tukaj do jutri. (smeh) Obstajata pa dve različni zgodbi, ki ju lahko povemo o civilizaciji. Prva, ki jo ljudje zelo radi pripovedujejo, je, da s časom opuščamo barbarstvo in postajamo vse bolj civilizirani. Ta zgodba je udobna, ker nam daje občutek moralne večvrednosti v primerjavi s predniki in nas prepričuje, da smo na poti v boljši svet. Druga plat te zgodbe je sicer, da je bilo še ne tako zelo oddaljeno 20. stoletje tudi stoletje koncentracijskih in delovnih taborišč, plinskih celic in totalnih vojn, Hirošime in Nagasakija ... Stopnja nasilja in domiselnosti ubijanja se zdi, kot da z napredkom le narašča. Ta ideja o stalnem napredku proti civilizaciji je zelo vprašljiva. Ko so Mahatmo Gandhija vprašali, kaj meni o zahodni civilizaciji, je odgovoril: »Mislim, da bi bila to dobra zamisel.« Še kar predpostavljamo, da smo na Zahodu najbolj civilizirani.

Kar pa se je spremenilo, je to, da smo se naučili nasilje prikriti. Še vedno je prisotno, vendar ga ne vidimo. Ko nam je prikazano, pa je predstavljeno tako, da se zdi sprejemljivo. V Ameriki še zmeraj poznajo smrtno kazen, a namesto da bi ljudi obešali na trgih, gre za medicinski postopek, pri katerem sodelujejo zdravniki v belih haljah. Ta videz sterilnosti smrtno kazen naredi sprejemljivejšo, četudi gre še zmeraj za uboj človeka. Če se vrneva k fotografijam stradajočih palestinskih otrok – tudi teh naj ne bi videli, z napadi na novinarje in humanitarne delavce v Gazi se je dejavno poskušalo doseči, da jih ne bi. Morda je bil prav zato zdaj odziv nanje tako silovit.

Vendar v barbarstvu očitno uživamo. Poglejte samo, koga imajo za predsednika v Ameriki. 

To je ena tistih stalnic v zgodovini – ljudje se zatečejo k močnemu voditelju. Tako je bilo že z Julijem Cezarjem, ki še vedno velja za vzornika številnim politikom, četudi je izvajal genocid nad Galci. Bilo bi sicer preprosto kriviti Američane, a trenutno si v Evropi tega razkošja ne moremo privoščiti. Imam italijanski potni list in težko vam povem, kako sram me je, da ima Italija neofašistično predsednico vlade. Pri čemer Giorgia Meloni ni več izjema, saj takšni voditelji v Evropi postajajo splošni trend. Porast skrajne desnice vidimo tudi v Angliji, Franciji, Nemčiji in drugod ...

Kaj se dogaja? 

Seveda moramo ljudje prevzeti del krivde in odgovornosti. Gre za lenobo, za iskanje enostavnih rešitev. Politika je težka stvar. Če mislimo, da obstaja ena enostavna rešitev ali oseba, ki ima vse odgovore in bo vse rešila takoj, je to naivno. To je preprosto leno in neodgovorno. Neodgovorno v smislu, da nismo pripravljeni prevzeti odgovornosti za svojo politično ureditev. V demokraciji smo država ljudje. Tega pogosto ne jemljemo resno. Za marsikoga politična udeležba pomeni to, da vsakih nekaj let odda glas na volitvah. A to je premalo.

Omenili ste Julija Cezarja. V čem sta si podobna z Donaldom Trumpom? 

Tisto, kar Trumpa in njemu podobne povezuje s Cezarjem, je nespoštovanje osnovnih pravil demokracije. Ta ni nič drugega kot institucionalni sistem odločanja, ki temelji na delitvi oblasti in medsebojnem nadzoru. Nihče v državi ne bi smel imeti popolnega nadzora ali možnosti odločanja, temelj demokracije je prav delitev oblasti, tako imenovani checks and balances. To je bil tudi temelj rimske republike, ki jo je spodkopal Cezar, ko se je imenoval za dictator perpetuo, za dosmrtnega diktatorja.

Pri Trumpu opazujemo podobno nepripravljenost sprejeti delitev oblasti. Na predsedniškem položaju ima izvršilno oblast, ki naj bi jo uravnavali zakonodajna oblast, se pravi kongres, in sodna veja oblasti. On pa poskuša obe obiti. Zakone sprejema z izvršnimi ukazi, poleg tega ne priznava odločitev sodišč. To je začetek konca demokracije. V Ameriki se že govori o spremembi ustave, ki bi Trumpu omogočila še tretji mandat. Podobnemu smo bili v preteklosti priča v Latinski Ameriki, to je naredil Vladimir Putin, ko je prišel na oblast, podobno zdaj spremljamo v Evropi. Giorgia Meloni že govori o spremembah ustave, da bi uvedla predsedniški sistem, v katerem bi izvršilna oblast imela bistveno večjo moč kot danes.

Prvi pogoj dialoga je enakost. Tega pri skrajni desnici ni. Dialog preprečiš tako, da drugemu vzameš glas. In najhitreje to storiš prav z nasiljem.

Zakaj bi danes veliko bolj kot novodobnega Cezarja potrebovali novodobnega Cicera? 

V bistvu je težava že v tem, da vsi vedo, kdo je bil Cezar, tako rekoč nihče pa ne ve, kdo je bil Cicero. Bila sta sodobnika, Cicero je bil le šest let starejši od Cezarja. Prihajal je iz skromnejšega okolja, bil je izjemen govornik in filozof. V zahodni zgodovini ni druge takšne osebnosti, ki bi bila najprej filozof, nato pa postala eden najvplivnejših političnih voditeljev svojega časa.

Rimska republika je imela veliko značilnosti, ki jih prepoznamo tudi v sodobnih demokracijah. Takrat so imeli volitve, ustavo, pravni red, pojem državljanstva izhaja prav od tam. Seveda ta ureditev ni bila idealna – bila je sužnjelastniška, ženske niso imele enakih pravic kot moški ... –, a če pomislimo, da govorimo o obdobju pred več kot dvema tisočletjema, je neverjetno, kako so že takrat iskali alternativo monarhiji. Ustvarili so republiko, ki je trajala 450 let. Sistem delitve oblasti je bil v rimski ustavi tako pomemben, da so pri izbiri konzula vedno izvolili dva hkrati, z možnostjo veta enega nad drugim, ker so razumeli, da eni osebi preprosto ni mogoče zaupati preveč moči. Cicero, filozof, ki je veliko pisal o etiki in je življenje posvetil obrambi republike, je postal konzul ravno v času, ko je zaznal, da se nad republiko zgrinjajo temni oblaki. V Cezarju je prepoznal grožnjo – in imel je prav, saj je temu uspelo zrušiti republiko.

Ljudje, kot je bil Cezar, so avtokrati in populisti. Populizem, o katerem danes toliko govorimo, ni nekaj novega. Izumili so ga že Rimljani. Smo v položaju, ki ni prav dosti drugačen od tistega iz časa Cicera in Cezarja. Težava je, da smo demokracijo začeli jemati kot samoumevno, do nje smo postali brezbrižni. Mislimo, da bo obstala samo zato, ker trenutno živimo v njej. Žalostno dejstvo pri tem je, da je evropska demokracija, če malce posplošimo, stara morda 100 let, ponekod celo manj, rimska republika pa je trajala 450 let – a ji je uspelo doseči bridki konec. Zgodovina se ponavlja. Z branjem Cicera bi se morda lahko česa naučili in ne ponovili istih napak.

Zmeraj več ljudi je naklonjenih avtoritarnim voditeljem. Obenem se zdi, kot da živimo v času izrazitega nezaupanja, ljudje se utapljajo v teorijah zarote, vsak išče svojo resnico. Ni v tem nekaj izrazito paradoksalnega? 

Vsak totalitarni režim je zgrajen na tem, čemur danes pravimo postresnica – na neki obliki izkrivljene resnice. Čeprav gre za razmeroma nov izraz, je o tem pisala že Hannah Arendt v delu Resnica in laž v politiki. Totalitarni režimi prezirajo resnico, za katero Hannah Arendt pravi, da ima despotske lastnosti. Zveni nenavadno, ampak to zelo dobro pojasni. Če je nekaj resnica, se s tem ne moreš prepirati, moraš jo sprejeti. Zato totalitarni režimi resnico dojemajo kot grožnjo, kot konkurenco svoji oblasti. Resnica je tako edino, kar lahko premaga totalitarizem. A obstaja še en, morda globlji vidik razumevanja resnice – resnica osmišlja naše bivanje v svetu. Brez resnice ne vemo, kje smo, kdo smo, ne znamo se povezovati z drugimi in ne razumemo sveta okoli sebe. Resnica je kakor sidro. Pritrdi nas, prizemlji. Brez nje smo izgubljeni.

A naj se na hitro vrnem k Ciceru. Njegovo morda najpomembnejše filozofsko delo nosi naslov O dolžnostih. Njegova utemeljitev je, da imamo kot državljani tudi moralne dolžnosti. In prva, najpomembnejša dolžnost je iskanje resnice. Ne pravi, da je naša dolžnost posedovati resnico – kajti vsak, ki verjame, da poseduje resnico, je lahko nevaren –, temveč jo iskati. Zmeraj z zdravo mero skepticizma, seveda. Resnico iščeš tako, da sodeluješ z drugimi. To je skupno prizadevanje. Resnico iščeš s ponižnostjo, z zavedanjem, da ne veš vsega in da zato potrebuješ druge. Za iskanje resnice so potrebni čas, energija, trud. In morda ... morda je pač hitreje in lažje verjeti v teorijo zarote.

Kakšno vlogo pri tem igra tako imenovani antiintelektualizem, zavračanje umetnosti in znanosti, ki ju skrajna desnica pogosto opisuje kot izrojeni? Vsaka malce zahtevnejša misel hitro dobi etiketo »elitizma«. 

Vsaj glede umetnosti sem optimističen. To je ena tistih bitk, v katerih je skrajna desnica obsojena na poraz. Nekateri najlepši in najmočnejši trenutki v umetnosti so se zgodili prav v najtežjih obdobjih zgodovine. In tega ljudem ne bo mogoče nikoli odvzeti. Z umetnostjo je zelo podobno kot z resnico. Lahko jo poskušaš zatreti, a se bo prej ali slej znova prebila na površje. Podobno kot se totalitarni režimi bojijo resnice, se bojijo tudi umetnosti. Umetnost je svobodna, neposredna – in ni je mogoče nadzorovati. Zato ni presenetljivo, da se skrajna desnica boji umetnosti.

Antiintelektualizem je del genskega zapisa populizma. Ta se zmeraj definira kot boj med »ljudstvom« in »elito«. A kdo je ta elita? To so politiki, pa tudi intelektualci. Kar je pri populizmu najbolj nenavadno, je to, da voditelji populističnih gibanj pogosto ne prihajajo iz ljudstva, ampak prav iz elite. Donald Trump, na primer, si je na glavo poveznil rdečo čepico s ščitkom in kar naenkrat postal predstavnik delavskega razreda. Čeprav je milijarder. Populizem po navadi ni gibanje ljudstva, ampak je strategija tistega dela elite, ki mu ni uspelo priti do oblasti po ustaljenih političnih poteh. Del te strategije je napad na legitimnost strokovnjakov. Gre za obliko arogance – in za pomanjkanje ponižnosti.

Osebno nimam težav s priznanjem, da obstaja ogromno ljudi, ki vedo veliko več od mene skoraj na vseh področjih. To bi moral biti temelj dialoga. Vse poklicno življenje sem preživel na univerzi, kar je izjemno privilegiran položaj, hkrati pa posvečam veliko časa temu, da prevedem svoje raziskovalno delo, ta znanstveni žargon, v ljudem razumljiv in dostopen jezik. Pišem za časopise, delujem v civilni družbi ... Ker ne želim ustvarjati pregrad. Nekateri si jih resda želijo, a se mi to ne zdi koristno.

S ponovnim vzponom skrajne desnice v Evropi spremljamo njeno postopno fašizacijo. Bi morali biti zaskrbljeni? 

Zaskrbljenost ne zajame resnosti trenutka, prevevati bi nas morala groza. Kar se dogaja, je grozljivo, še posebej, ker je zgodovina skrajne desnice tako sveža. V tem smislu bi nas moralo biti sram, da smo v tako kratkem času bodisi pozabili lekcijo zgodovine bodisi, kar je še huje, jo poznamo, pa smo se odločili, da je ne bomo upoštevali. Od konca druge svetovne vojne ni minilo niti 100 let. Cicero je zapisal, da kdor ne pozna zgodovine, bo večno otrok.

V nekem predavanju ste dejali, da imata fašizem in skrajna desnica pomembno skupno značilnost – da v nasilju vidita legitimno orodje političnega delovanja. 

Ideologija skrajne desnice temelji na neenakosti. Po njenem ni enakosti ne na etnični ali narodnostni ravni ne na ravni spola. Gre za ideologijo, ki je skrajno seksistična. Pomemben del te ideje o neenakosti je vprašanje, kaj pomeni biti moški. Pojem »pravega moškega« je povezan z virilnostjo – sama latinska beseda vir pomeni tudi moški –, se pravi z neustrašnostjo. In kako se kaže ta neustrašnost? Z nasiljem. Pri skrajni desnici prav tako ni prostora za dialog. Dialog namreč poteka med posameznikoma, ki si prisluhneta – eden govori, drugi posluša. Prvi pogoj dialoga pa je enakost. Tega pri skrajni desnici ni. Dialog preprečiš tako, da drugemu vzameš glas. Najhitreje to storiš prav z nasiljem.

Razumsko ne moremo zanikati krivic, ki se dogajajo po svetu, a ne smemo obupati. Moramo verjeti, da je mogoče krivice premagati in ustvariti boljši svet.

Ne gre pri našem navduševanju nad takšnim nasiljem samo za družbeni simptom? Bi bilo lahko drugače, ko pa živimo v neoliberalnem kapitalizmu, ki temelji na ideji konkurenčnosti? 

Neoliberalizem je dokaj nov pojav, ki se je začel razraščati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z Margaret Thatcher in Ronaldom Reaganom. To je bil trenutek, ko je trg začel prevzemati nadzor nad družbo in celo nad državo. Pred nekaj leti je izšla odlična knjiga The privatized state (Privatizirana država) Chiare Cordelli, ki zastavi tezo, da s prenosom ključnih funkcij države v tržni sistem nazadujemo v predcivilno stanje. Vojne danes bijejo zasebne vojske, zapori so privatizirani, enako velja za šolstvo in zdravstvo, oba prehajata v roke tistih, ki jih vodijo zasebni interesi. Glavno vodilo zasebnega sektorja pa je dobiček.

Trg, kot pravilno ugotavljate, temelji na konkurenci – in konkurenca pomeni konflikt. Seveda je neka oblika trga obstajala že prej, a pri neoliberalizmu gre za deregulirani trg, za trg brez pravil. To je skrb zbujajoče. V neoliberalizmu ne moremo govoriti o pošteni konkurenci; to je ureditev, ki spodbuja neenakost in v kateri je zagotovljeno predvsem to, da bodo bogati vse bogatejši, revni pa vse revnejši. Ko enkrat spodbudiš takšno neenakost, bo ta postala mehanizem, ki tekmo naredi še bolj nepravično in vnaprej določa, kdo bo od njega imel koristi in kdo ne. Zdaj že prihajamo do točke, ko je raven obupa v nekaterih družbenih slojih tako visoka, da nas ne bi smelo presenetiti, če se vse pogosteje pojavlja tudi nasilje.

Neoliberalni kapitalizem nas ne zatira več samo od zunaj, temveč nas »motivira od znotraj«. Žižek bi rekel, da je najučinkovitejša ideologija tista, ki je ne prepoznaš, ko je na delu. Nam je uspelo neoliberalni kapitalizem tako ponotranjiti, da smo postali njegovi najzvestejši izvrševalci? 

V neoliberalizmu obstajajo zelo očitne zatiralske sile, a v resnici nas nič ne zatira bolj kot sile, ki nam jih je uspelo ponotranjiti. Kaj je tisto, kar nam je uspelo ponotranjiti? Vse se zvede na eno stvar: na idejo o meritokraciji. To pa je čista prevara. Neoliberalizem temelji na prepričanju, da če ti nekaj uspe, je to zaradi lastnega truda. To je priročno za tiste, ki so že zelo bogati in v tem sistemu postanejo še bogatejši. Tako lažje verjamejo, da je to plod njihove nadarjenosti in truda, ne pa okoliščin in privilegijev, ki so jih imeli od začetka. Še bolj moteč je drugi del te ideologije: v meritokratski ureditvi velja, da če ti spodleti, je to izključno tvoja krivda. V tem smislu je uspeh ali neuspeh v celoti odvisen od posameznika. Vendar to preprosto ne drži.

Sem profesor filozofije na irski univerzi. Plačo dobivam, da berem knjige in se o njih pogovarjam z bistrimi mladimi ljudmi. Pa si res iskreno zaslužim ta privilegij, je ta res zgolj plod mojega truda, dela, vseh let študija? Nisem prepričan. Ko se zjutraj pogledam v ogledalo, vidim belega moškega, Evropejca, ki prihaja iz srednjega sloja. Sem telesno zdrav, nimam nobene invalidnosti, prihajam iz družine z dobrim podpornim sistemom. Vse te privilegije sem imel še pred vstopom v katerokoli institucijo. Že od trenutka, ko sem se rodil, sem na življenjski loteriji dobil prednostno izhodišče. Imel sem srečo. To so stvari, na katere radi pozabimo.

Ni zanimivo, kako smo se znotraj tega sistema kdaj pripravljeni boriti za svojo podrejenost, kot da bi šlo za svobodo? Številni vsak dan tvegajo veliko, vlagajo čas in trud, da napajajo ta stroj, domov pa prihajajo izmučeni in nesrečni. 

O tem je pisal že Karl Marx v svojih zgodnjih spisih o odtujenosti. Ta pomeni izgubo stika z resničnostjo in s tem tudi s seboj in drugimi. Ravno ta odtujenost nas potem vodi v to, da začnemo sprejemati stvari, ki bi se nam sicer zdele nesprejemljive. Morda bi morali pogosteje brati Marxa, o njem imajo ljudje prepogosto vnaprej ustvarjeno mnenje, čeprav niso prebrali nobenega njegovega besedila. Marx namreč ni pisal o komunizmu – pisal je o kapitalizmu. In živel je v času, ko se je kapitalizem šele oblikoval, zato je imel priložnost spremljati zapovedi kapitalizma v njihovi najbrutalnejši, najbolj neposredni obliki, pri čemer je bistvo tega sistema ostalo enako do danes. Marxov ključni uvid je bil, da ureditev, ki temelji na izkoriščanju, lahko preživi samo, če doseže občutek odtujenosti izkoriščanih. Zato sprejemamo takšne pogoje. Pa tudi, ker nekje v ozadju vendarle obstaja predpostavka, da s sodelovanjem v tem sistemu delaš v smeri neke namišljene svobode.

Svoboda je danes precej izmuzljiv pojem ... 

Imate prav. Ljudje pogosto domnevajo, da svoboda pomeni to, da si lahko privoščijo nakup nekaterih dobrin – počitnic, avtomobilov, torbic ... A svoboda je v osnovi moralni pojem. Pomeni možnost, da lahko kot človek v življenju uspevaš in da za svoje življenje obenem prevzemaš odgovornost. Najboljše, kar sem v zadnjem času prebral o svobodi, je knjiga Svobodna albanske avtorice Lee Ypi. Ko je bila stara deset let, se je nekdanja neostalinistična ureditev v Albaniji sesula in nadomestil jo je kapitalizem. Vse polno je bilo govora o svobodi, a njeni spomini pričajo, kako so bile prav v imenu svobode uničene številne človeške usode. V knjigi zasledimo pomembno misel: svoboda ni v tem, da kupuješ potrošniške dobrine, temveč v tem, kaj lahko narediš iz svojega življenja. To je pravzaprav stara ideja, ki jo najdemo že pri Aristotelu in njegovem izrazu eudaimonia. Resnična svoboda je svoboda, ki ti daje moralno avtonomijo.

Bertold Brecht v pesmi Za nami rojenim pravi, da je smiselno obupati šele, ko obstaja samo krivica in ni več upora. Torej se še ne smemo utapljati v obupu? 

Obup glede na trenutne razmere v svetu sploh ni najslabši, lahko ga razumemo tudi kot gonilo. Alternativa obupu bi bila, da bi bili noji z glavo v pesku in se pretvarjali, da se nič ne dogaja. Sartre je nekoč zapisal, da Francozi niso bili nikoli svobodnejši kot v času nemške okupacije. Šele ko ti vzamejo svobodo, zares spoznaš, kaj si izgubil – in si prisiljen v delovanje. Povsod, kamor pogledamo, se dogajajo nepredstavljive krivice, kar nas postavlja v negotov položaj. Lahko se pretvarjamo, da krivic ni, a to bi bilo preveč neiskreno do nas samih. Poleg Brechta rad prebiram tudi Antonia Gramscija, zato morda zaključiva z njegovo mislijo. Gramsci je zapisal, da je pesimist, če govorimo o razumu, a optimist, kar se tiče volje. Razumsko ne moremo zanikati krivic, ki se dogajajo po svetu, toda ne smemo obupati. Moramo verjeti, da je mogoče stvari izboljšati, da je mogoče krivice premagati in ustvariti boljši svet. Če izgubimo to vero v upanje in možnost spremembe, smo izgubili vse.