Vemo

dr. Bogomir Kovač

13. 6. 2025  |  Mladina 24  |  Ekonomija

Spektakularna ameriška carinska vojna in nacionalni protekcionizem sta se klavrno razbila ob umirjeni, toda odločni kitajski reakciji. Recipročne carine in obvladovanje strateških surovin pri proizvodnji visoko tehnoloških proizvodov so opravili svoje. Slavna Trumpova pogajalska taktika je padla, večina tehnoloških omejitev tudi, ukrepi so bolj prizadeli ZDA kot Kitajsko.

In Jamie Dimon je z vrha vplivne banke JP Morgan v imenu ameriških korporacij napovedal poglabljanje sodelovanja s Kitajsko. Ekonomski spopad in izsiljevanje ZDA sta se torej končala s hitrim, toda umirjenim zmagoslavjem Kitajske. Ameriški politični izolacionizem nima ekonomske podstati, kitajska asertivna diplomacija pa jo uspešno gradi. Skratka, ameriške globalne unipolarne ureditve sveta je očitno konec, toda morebitna bipolarnost za Kitajsko ni prava alternativa. Sveta preprosto ne moremo obvladovati iz enega, dveh ali več centrov, preveč je prepleten, soodvisen. Ameriška moč je manjša, kitajska ne dovolj velika, druga drugo bolj umirjata kot silita v propad. Plejada ostalih držav, tudi EU, deluje brez kompasa. Na čarobno formulo skupne odrešitve bomo morali še počakati.

Nova svetovna ureditev je pričakovano dejstvo, redistribucija moči tudi. Bogate in vplivne zahodne sile, ZDA, EU in Japonska …, so se zadnja desetletja utopile v lastni hipokriziji in cinizmu. Kitajska skupaj z zaveznicami »svetovnega juga« zahteva novo, enakopravnejšo in bolj pošteno ureditev sveta. Liberalna demokracija je spodbudila globalno povezanost sveta, toda hkrati tudi naraščajočo ekonomsko neenakost. Oboje spodbuja politični populizem, hkrati pa prebuja revanšizem. Zahodni svet je svoje bogastvo nagrabil na temelju nasilnih kolonialnih osvajanj in brezkompromisnega grabeža tujih dežel. Z nizkimi cenami surovin in dragimi končnimi proizvodi je zgradil svoj ekonomski imperij, s prevlado bančne industrije in zadolževanja so si zadnja desetletja pokorili ves svet. ZDA, politični otrok evropskega kolonializma in svetilnik liberalizma, so spočete na genocidu, apartheidu in akumulaciji kapitala na račun preostalega sveta. Dejansko so Evropa in ZDA, od brettonwoodskega sporazuma (1944) do washingtonskega konsenza po letu 1990, svetu vsilile prirejena pravila za črpanje bogastva in izčrpavanje svetovnega juga. Brez teh roparskih in kasneje neenakih tržnih transferjev pod okriljem svobodnega trgovanja in pravil STO bi imeli danes razvojno konvergenco severa in juga, tudi z vidika dolžniško-upniških razmerij.

Svetovni red je torej stvar političnih odločitev, preplet ekonomskih interesov in vojaške moči. Po padcu berlinskega zidu in SZ so v ZDA in na Kitajskem začeli govoriti o novi svetovni ureditvi, podobno tudi Putin na münchenski varnostni konferenci leta 2007, EU že desetletja išče svojo (geo)strateško avtonomijo. Če svetovni red od leta 1648 normativno počiva na ustroju suverenih držav, potem je realno lahko zgolj približek anarhičnemu kaosu. Za zdaj je suverenost držav sveta krava mednarodne diplomacije, razpadi držav so redkost, odcepitve veljajo za eksces, legitimne so obrambne in ne osvajalne vojne. Toda suverenost držav zaradi ekonomske povezanosti in politične soodvisnosti nima več pravega smisla, nadomestila pa ne poznamo. So to lahko mehke regionalne povezave, korporativne tržne mreže, nove mednarodne institucije, pravičnejša menjava, nov globalni plačilni promet, nevtralna svetovna valuta. Bi lahko svetu rešitev ponudila EU, če bi bila uspešnejša? Vprašanj je tu več kot odgovorov.

Najjasnejši primer ponuja Kitajska, pa tudi vrsta azijskih držav z lastnimi institucionalnimi rešitvami in razvojnimi potmi. Kitajska je sprva posnemala sovjetski centralnoplanski sistem (1949– 1978), potem so pod Dengovim reformnim dežnikom zanihali v liberalni kapitalizem (1978–2012). Danes imajo pod Xi Jipingovo taktirko mešanico obeh sistemov z nadgradnjo najbolj kompleksne državne industrijske politike glede globalne konkurenčnosti na svetu. Kitajski razvojni model je prekosil zahodno konkurenco z jasnim strateškim fokusom, konkretnimi politikami, kreativno decentralizacijo, Kitajska vodi v izobraževanju in tehnološki inovativnosti, vodilna je v 57 od 64 kritičnih tehnologij prihodnosti, investicijski dejavnosti in podpori rastočim poslom. Xi je začel svoje reforme s protikorupcijsko agendo, ki traja še danes. Več kot 2000 milijard so investirali v infrastrukturne projekte v 149 državah, pobude »Pas in cesta«, »Izdelano na Kitajskem 2025« so njihov dolgoročni kažipot. Kitajska je danes v veliki meri kontrapunkt tistega, kar je razjedlo Zahod.

Danes vemo, da je globalizacija najbolj prizadela zahodni industrijski svet in njegov srednji sloj, demokratično kohezijo in nacionalno suverenost. Zahod je v imenu svobodne trgovine izvozil svojo industrijsko bazo in uvozil ceneno potrošništvo, dušijo ga storitvene dejavnosti brez zadostne delovne sile. Kitajski je bližja reforma obstoječe tržne ureditve, toda brez primata dolarja. Gradi na razvojni integriteti držav, zavrača politični intervencionizem in stavi na ekonomsko sodelovanje. Xijeva vizija ni toliko podrejanje sveta, temveč delitev skupne usode globalne skupnosti. Če Kitajska ne želi postati druge ZDA, potem postaja EU zanimiva alternativa. Merilo sodelovanja je tu ekvidistanca do ZDA in BRICS. Učna ura EU tiči v Pekingu.