Učiti se od Kučana

Nastop bivšega predsednika Milana Kučana v oddaji Marcel je prišel v pravem trenutku, da nas opomni, da ni nobene potrebe, da so politiki samovšečni, arogantni, osredotočeni le nase in svojo podobo, oblastiželjni in pogoltni – ampak da so lahko tudi čisto navadni ljudje, ki pač obvladajo in razumejo politiko, a se vseeno vedejo popolnoma neprevzetno. Milan Kučan je na TV-zaslone prišel dva tedna po obisku testosteronskega Boruta Pahorja pri Jožetu Možini, kjer smo morali opazovati moškega, ki se ne more soočiti niti s svojo starostjo, en tak Jan Plestenjak, a brez posluha. In dobra odločitev je bila, da pripeljejo na TV Slovenija zdaj Kučana – zgolj zato, ker je to takšna razlika, ki jo opazi vsak.

Kaj je s Kučanom? Pač Kučan je vedno enak. Prav nič se ne spreminja. In ko se mu zatakne in obstane med stavkom, vemo, zakaj je obstal. Ker izbira besede. Kučan se ne posluša, ni sam sebi najljubši sogovornik in poslušalec, ampak sestavlja misli. In vedno je bil tak. Tak je bil, ko je odhajal z beograjskega kongresa, tak je bil, ko je razpadala Jugoslavija, tak je bil, ko je bil predsednik republike – in tak je zdaj, ko je upokojenec. Najtežje je ostati zvest sebi. In še vedno je trdno in neusmiljeno ogledalo celotni slovenski politiki, od Janše do Jankovića, od Goloba do Hana. Nobeden se od njega ni nič naučil, nobeden ni razumel, da njegovo življenje ni poza za javnost, ampak da je točno tak, kot ga vidimo. In zato se tudi ne spreminja. Ker ne igra. Ker tudi govori točno to, kar misli, misli pa znotraj enega vrednostnega sistema – ki se ga drži že vse življenje. Nobenega odstopanja ni, nikoli se ne zapleza – ker pač ima samo en vrednostni sistem, ne enega za javnost, enega za druge. In zato tudi nikoli ni aroganten –, ker je to v njegovem vrednostnem sistemu zanikrno. In všeč nam je bilo, da je na koncu omenil, da sta dva mandata dovolj – ker smo vedeli, da to sporočilo ni bilo namenjeno le prvaku opozicije, ampak tudi ljubljanskemu županu. To je pač Kučan.

Se je kdo zmožen od njega kaj naučiti? Verjetno ne. Doslej se ta junak še ni našel. Verjetno zato, ker znotraj sveta Jazjazjaz, ki tako obvladuje slovensko politiko, sploh ni prostora za to. Pa naj gre za Prebiliča, Logarja, Pahorja, Jankovića, Goloba … vsi imajo najprej radi sebe, vidijo najprej sebe, mislijo najprej na sebe. In zato niso zmožni videti niti tega, v vsej svoji nevednosti (in neprebranih knjigah), da v svetu Jazjazjaz zadovoljitev nikoli ne pride. Kako bi bili veseli, da bi kdo od njih, ki so od Kučana dobili jasna sporočila in graje, a izrečene tako, da se ne dela škoda – na primer Golob in Janković –, iz njih kaj potegnil. Seveda ne bo. To upanje smo, tako kot predsednik republike Milan Kučan, opustili. Pač zgolj upamo na najboljše in na to, da se izognemo najslabšemu, ker na kaj več s temi ljudmi tudi ne moremo računati. Ker preprosto ne razumejo – ker jim manjkajo vrednote.