»Umetniki znajo nekaj, kar je večina od nas pozabila: prisluhniti. Tudi družbi kot celoti.«

Pred tednom dni se je odprl 36. grafični bienale Ljubljana, ki letos praznuje 70-letnico. Eden najpomembnejših dogodkov na področju umetnosti pri nas se pod okriljem Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC) tokrat predstavlja z naslovom Orakelj – kot območje, kjer je mogoče misliti o tem, kako ustvariti skupno dobro; kot simbolni kraj, fantastično prizorišče, kjer smemo zahtevati svobodo in mir. Ob odprtju je žirija podelila tudi veliko nagrado, ki je letos pripadla palestinski umetnici Noor Abed. V središču letošnjega bienala pa je razmislek o lutkah – takšnih in drugačnih – ter Žogica Marogica, lik, ki ga je po besedilu češkega lutkarja in režiserja Jana Malika leta 1951 zasnovala slovenska likovna umetnica Ajša Pengov.

Umetniška vodja in kuratorka letošnjega bienala Chus Martínez (1972), mednarodno priznana kustosinja, predavateljica, filozofinja in umetnostna zgodovinarka, rojena v Španiji, ki trenutno deluje kot predstojnica Institute Art Gender Nature pri Akademiji za umetnost in oblikovanje Basel FHNW v Švici ter kustosinja pri TBA21 Thyssen-Bornemisza Art Contemporary, je z nami spregovorila o izhodiščih za snovanje bienala, moči in odgovornosti umetnosti, upanju in pogumu.

Odkar ste bili imenovani za kuratorko tokratnega ljubljanskega grafičnega bienala, ste v slovenski prestolnici preživeli kar nekaj časa, kajne? 

Da, v Ljubljano sem prihajala pogosto, pripeljala sem tudi svojo družino, celo starše. Pomembno mi je bilo, da sem tu res preživela nekaj časa. A tudi ob vseh teh obiskih sem še vedno le gostja. Ne morem trditi, da sem strokovnjakinja. Biti povabljena je čast, ki jo je treba obravnavati skrbno in spoštljivo. V življenju ne morem narediti ničesar smiselnega, ne da bi vzpostavila osebno povezavo s krajem. Večino življenja sem bila tujka – rodila sem se v nekem delu Španije, se selila po državi, nato od 17. leta študirala v tujini in od takrat živela na številnih mestih. Nikoli nisem imela enega samega »doma«. Ta izkušnja me je naučila, kako se povezovati v različnih okoljih. Vidim se kot nekakšen glasnik – nekdo, ki lahko tukaj odkrije nekaj, zaradi česar se boste počutili opažene ali razumljene. Če lahko to spoznanje osvetlim, bom morda odprla nekaj tudi v vašem srcu. Menim, da bi morala umetnost početi prav to – graditi prijateljstvo. Zame je prijateljstvo oblika aktivizma.

Bi lahko rekli, da je vaše delo na področju umetnosti v izhodišču ustvarjanje povezav? 

Da, gre za aktivizem, vendar prek pozitivnih izkušenj. Ljudje pogosto mislijo, da aktivizem pomeni le protest, obrambo ali kritiko. In seveda smo desetletja porabili za to, da smo začrtali vse, kar je narobe. Vemo, kaj je narobe. Ne vemo pa, kako to popraviti. To je tisto, kar me zdaj zanima – majhna, smiselna popravila našega družbenega tkiva. Umetnost ne more popraviti vsega – ni makro rešitev, je pa mikro sila. Z izkušnjami se spreminja zaznavanje. In ta sprememba lahko nekoga navdihne, da ravna drugače, bolj pozitivno.

Zakaj ste se odločili v središče bienala postaviti Žogico Marogico, ikoničen lik oziroma lutkovno predstavo, ki že dolga desetletja izjemno uspešno živi na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana? 

Najprej sem se vprašala: Kaj bi lahko bil najmanjši skupni imenovalec, ki bi bil skupen večini Ljubljančank in Ljubljančanov? Na neki točki sem naletela na Žogico Marogico in takoj zaslutila njen potencial. Zdi se, da so tukaj z njo povezani vsi – je otroška predstava, melodija, je spomin. Zelo globoko je zasidrana v lokalni kulturni zavesti, pozna jo skoraj vsak prebivalec Slovenije. Toda tisto, kar me je resnično prevzelo, je zgodba sama.

Umetnost ne more popraviti vsega – ni makro rešitev, je pa mikro sila. Z izkušnjami se spreminja zaznavanje. In ta sprememba lahko nekoga navdihne, da ravna drugače, bolj pozitivno.

Ta ima pravzaprav mnogo vsebinskih podtonov, kajne? 

Res je. Govori o vezi med obupanimi ljudmi in nečloveškim bitjem. Nečloveškim bitjem, ki ga ugrabi Zmaj Tolovaj, nato pa ga babici in dedku pomagajo vrniti otroci. Zgodba je globoko intersekcionalna. Povezuje različne generacije, celo različne vrste bitij. Prav tako nas s precej vidikov lahko spomni na umetno inteligenco. Lutka kot bitje, odvisno od nas, a ima svojevrstno lastno avtonomijo. Žogica bi lahko bila računalnik, lahko bi bila marsikaj. Nato sem v arhivih navdušeno odkrila, da je bila oblikovalka Žogice ženska – likovna umetnica Ajša Pengov. Ob branju njenih pisem sem spoznala, da se je ukvarjala z istimi vprašanji, ki so blizu tudi meni: z idejo avtomata, lutke, stroja, ki ga oživlja človeška interakcija, vendar ima lastno življenje. S tem, ali naj bodo lutke podaljšek človeškega telesa ali naj postanejo neodvisne. Tehnološko-libertarni kapitalisti na umetno inteligenco gledajo kot na zadnjo fazo nihilističnega darvinizma – kjer stroji sčasoma premagajo in nadomestijo ljudi, celo umetnike. Ta zgodba o umetni inteligenci, ki nas bo ubila in prinesla »pravico«, se mi zdi absurdna. Žogica ponuja povsem drugačno vizijo: nečloveka, ki ne želi uničiti, temveč prinaša veselje in solidarnost med marginalizirane. To je zgodba o domišljiji, celjenju in medgeneracijskem zavezništvu. Zato sem jo umestila v središče bienala. Žogico tu poznajo vsi – in nikogar ne polarizira.

Povedali ste, da bienale govori o upanju in pogumu. Lahko to misel razširite? 

Vedno sem svojo držo imenovala radikalni optimizem. In zelo dobro se zavedam, da je to izraz, ki ga ljudje pogosto narobe razumejo – zlasti ko prihaja iz ust ženske. Ciničen moški velja za ostrega misleca, kritičnega opazovalca časa. Optimistična ženska pa je pogosto odpisana kot naivna, sentimentalna ali celo smešna. Zame je zato upanje oblika poguma. In pogum je potreben, da stojiš za prepričanjem, da lahko umetnost in kultura še vedno spreminjata stvari na bolje. Pogum, da se postaviš za prepričanje, da umetnost ni ostanek preteklosti, temveč orodje prihodnosti. Tako pomembno je, da nehamo dvomiti o stvareh, ki si našega dvoma ne zaslužijo. Danes je postalo skoraj naravno, da dvomimo – in prav je, da dvomimo. A usmerimo ta dvom tja, kjer je potreben: v gospodarske modele, v politične strukture, v sistemske neenakosti. Ne dvomimo pa o umetnosti. Ne o literaturi, gledališču, plesu. Ti jeziki so najbolj živi, ko se zdi, da se svet drobi.

Kajti biti ciničen se pogosto zdi lažje, privzeto stališče. 

Točno tako. Lahko je vihati nos nad tem, kar je pokvarjeno, slabo, nedelujoče. Razumem – nimam težav s tem, da sem v družbi ciničnih ljudi. Razumem, od kod to izvira. Toda to ni koristno. Ni produktivno. Cinizem je danes prelahek izhod – izhod, ki nas odreši odgovornosti, da si kaj želimo. Cinizem je priročen, ker nas varuje pred razočaranjem. A mene ne zanima več, kaj ne bo delovalo. Zanima me, kje še vedno tli iskra. Zanima me moč majhnih dejanj krepitve, popravil, celjenja, moč domišljije. Celo najbolj skromni zametki boljšega so vredni naše pozornosti. Če kje še obstaja pot naprej, jo bomo našli tam – ne v posmehu, temveč v upanju.

Ob snovanju bienala ste svoja razmišljanja in opažanja delili tudi v tedenski kolumni revije Mousse, kjer ste v enem od zapisov dejali, da bi morali biti bienali seme za nove kulturne politike.

Absolutno. Ne gre le za sam bienale – gre za širše razmišljanje, zlasti v mestu, kot je Ljubljana. Vprašati se moramo: kje v mestni strukturi in tkivu vsakdanjega življenja ima umetnost prostor? Ne le v muzejskih in galerijskih institucijah, temveč v šolah, na ulicah, v čakalnicah, na igriščih. V vsem družbenem tkivu. Umetnost ne sme ostati ujeta v institucijah – mora živeti z ljudmi. In zato je ključno, da začnemo oblikovati kulturne politike, ki upoštevajo to širino.

To pomeni, da se moramo resno pogovarjati o kakovosti izobraževanja, o tem, kako podpiramo učitelje, vzgojitelje, mentorje. Imajo dovolj sredstev? Jim dajemo čas in prostor, da bi lahko delovali ustvarjalno? Seveda, to zahteva potrpežljivost. Kulturni razvoj ni instantni uspeh z merljivim učinkom čez tri dni in takojšnjimi rezultati. Je dolgoročen proces. In prav zaradi te počasnosti številni odločevalci raje posegajo po hitrih rešitvah. A če želimo resnične spremembe – spremembe, ki sežejo globlje od površja – potem moramo imeti pogum za dolg proces. Pogum za sejanje. In za čakanje, da nekaj zraste.

Toda zdi se, da se danes veliko ljudi ne čuti povezanih z umetnostjo – ali pa je ne vidijo kot pomembno za svoje življenje. 

To je naša odgovornost. Če se ljudje ne čutijo blizu umetnosti, tedaj smo morda zgrešili pri tem, kako smo sporočali njeno vrednost. Morda nismo znali najti jezika, ki bi nagovoril realnost, v kateri živijo ljudje danes. Treba je priznati – mnogi so utrujeni, preobremenjeni, živijo v negotovosti in občutku, da so stalno pod pritiskom. V takem stanju ni samoumevno, da bo človek doživljal umetnost kot nekaj zanj. Zato ne moremo pričakovati, da bo razstava ali predstava sama po sebi premostila to razdaljo.

Potrebujemo širša, sistemska prizadevanja. To vključuje uvajanje umetnosti v šole, soseske, na univerze – da se srečamo z ljudmi tam, kjer so, na njihovem terenu. In prisluhniti moramo, resnično prisluhniti, zameram, polarizaciji, jezi – ne pa jih zavračati. Družba ni sestavljena iz množice »idiotov«, ki volijo narobe, in majhne skupine razsvetljenih ljudi, ki vedo bolje. To je uničujoča izmišljotina. Če želimo, da umetnost spet postane skupno dobro, jo moramo postaviti tja, kjer skupnost živi.

Zame je upanje oblika poguma. In pogum je potreben, da stojiš za prepričanjem, da lahko umetnost in kultura še vedno spreminjata stvari na bolje.

Menite, da je del problema tudi v tem, da je umetnost še vedno splošno dojeta kot elitistična? 

Vsekakor. In kar je najpomembnejše – tega občutka nismo podedovali, temveč smo ga v veliki meri ustvarili sami. V poznih devetdesetih in začetku novega tisočletja je umetnost denimo postala orodje za trženje mest. Mesta so sodobno umetnost uporabljala za privabljanje turistov ali izboljševanje svoje javne podobe. Postala je instrumentalizirana, kar je odtujilo lokalno prebivalstvo. Umetnost se je znašla na napačni strani. Poleg tega je v zadnjih letih vezana še na luksuzno industrijo – umetnost kot statusni simbol, kot tržna dobrina. In tako se je vse bolj začela dojemati kot nekaj za elito. Toda resnica je sledeča: pravim elitam je danes povsem vseeno za sodobno umetnost. Te se pehajo za doživetji festivala Burning Man ali za zasebnimi križarjenji. Zato je zdaj čas, da ponovno prevzamemo družbeno poslanstvo umetnosti – da jo znova vključimo v javno življenje.

V enem od zapisov za revijo Mousse razmišljate, kako se bodo na razstavo odzvali otroci. Zakaj je bilo to za vas pomembno? 

To je izhajalo iz razmišljanja o zgodovini ljubljanskega lutkovnega gledališča, zlasti o delu Ajše Pengov. Takrat so bile glavne kulturne naložbe namenjene otrokom. Začeli so tako rekoč pri koreninah, da bi nekaj zgradili navzgor. Danes, če želimo doseči odrasle ali vzgajati odrasle, moramo morda začeti pri otrocih. A kljub temu »otroško kulturo« pogosto zavračamo kot vrtčevsko, neresno in nepomembno. To je velika napaka – je globoko darvinistično in elitistično. Moramo jo jemati resno in na njej graditi politiko.

Kakšno vlogo pa ima umetnost po vaše v teh časih – časih vojn, genocidov, avtoritarizmov? 

Predstavljajte si, kako bi bilo, če bi lahko le drobec vojaških proračunov namenili za financiranje umetnikov, ki bi delovali v javnih šolah, vrtcih, skupnostnih centrih, socialnih stanovanjih – skupaj s socialnimi delavci. Kot soustvarjalci prostora, v katerem se družba lahko ponovno uči poslušati samo sebe. Umetniki znajo nekaj, kar je večina od nas pozabila: prisluhniti. Ne samo besedam, ampak tudi družbi kot celoti. Umetnost je zaznavanje, povezovanje, pričevanje – in predvsem povabilo k možnosti, iztočnica za notranji premik. Ne meri v to, da nekaj dokaže, ampak da nekaj sproži – občutek, uvid, željo po drugačnem. V času, ko se zdi, da je svet otrdel v svoji brutalnosti, umetnost ostaja prostor domišljije, ki nas še vedno lahko premakne. Če ljudje odidejo z bienala z občutkom, da lahko – kljub vsemu – nekaj naredijo, potem je izpolnil svoj namen. Zame je bienale kot nežen električni impulz, poslan v kolektivno telo družbe. Ne spremeni vsega, a lahko nekaj prebudi. In to je dovolj.

To omenjam zato, ker ste na nedavnem Ljubljana Art Weekendu govorili tudi o javni kulturi kot sredstvu upora proti fašizmu. Tako Slovenija kot Španija, od koder prihajate, priznavata Palestino, vendar je marsikje drugače. 

Trenutno se zdi, da je stališče Španije korak v pravo smer, a tega nikakor ne gre jemati kot nekaj samoumevnega. Vemo, kako hitro se lahko politična klima spremeni – tudi čez noč, kot v vsaki državi. Živimo v izredno krhkem času, ko je skrajna desnica vedno v pripravljenosti, vedno na preži, vedno v ofenzivi.

Zato je toliko pomembnejše, da progresivne sile ne ostanejo v defenzivi – da ne reagirajo le na napade, ampak oblikujejo jasna stališča, gradijo podporne mreže in si upajo biti glasne. Glas razuma, pravičnosti in solidarnosti potrebuje pogum.

Torej menite, da levica potrebuje boljši načrt? 

Vsekakor.  Zdaj se jim slabo piše. Desnica organizira kongrese, se združuje prek meja, usklajuje svoja sporočila in moč – kje pa je pri vsem tem levica? Kje so njeni kongresi? Kje so srečanja, na katerih se usedejo in oblikujejo svojo vizijo prihodnosti? Namesto tega vidimo – vsaj v Španiji – levico, ki se nenehno prepira zaradi semantike, definicij in manjših ideoloških razlik. Prepirajo se zaradi ene same besede, medtem ko skrajna desnica vsak dan bolj udriha. Smo na kritični točki zgodovine in levica mora stopiti v ospredje – biti koherentna, strateška, enotna in karizmatična.

Ne manjka vsebina – imamo argumente. Manjka nam elokventnost. Sposobnost govoriti na način, ki doseže ljudi, ki jih vznemiri, ki jim ponovno vlije vero. Trenutno se zdi, da je vsa sposobnost govora na strani desnice, kar pa ni res. Levica je imela v preteklosti neverjetno spretne voditelje. Kje so zdaj? Želim slišati več. Kje so strategije levice, njene konkretne rešitve? K čemu nas vabijo? Potrebujemo pravo, vizionarsko vodstvo, ki neposredno nagovarja potrebe ljudi.

Zakaj člani moje širše družine volijo skrajno desne stranke? Ne gre za izobraženost ali neizobraženost. Gre za zaupanje, strah, preživetje in občutek, da so zapuščeni.

Zdi se, da se je vsa sposobnost prepričevanja nagnila na desno. 

Da, vendar le zato, ker je levica prenehala govoriti ljudem, ki jih je nekoč zastopala. Govoriti moramo z ljudmi, ki delajo v tovarnah, supermarketih, šolah – ker so to ljudje, ki bodo največ izgubili, če bo zmagala desnica. To vem osebno. Prihajam iz majhne vasi, iz zelo neprivilegiranega okolja. Sem edina v družini, ki je pridobila visokošolsko izobrazbo. Če bi bila v času moje mladosti na oblasti desnica, ne bi bilo niti tega. Zato točno vem, za kaj gre. Vem tudi, zakaj ljudje v vaseh, kot je moja, volijo radikalne konservativce. Zakaj člani moje širše družine volijo skrajno desne stranke. So neumni? Ne, sploh ne. Rada jih imam. Poznam jih. Razumem njihovo razmišljanje. In to je zelo žalostno. Ne gre za inteligenco. Ne gre za izobraženost ali neizobraženost. Gre za zaupanje, strah, preživetje in občutek, da so zapuščeni.

Torej gre za razredno vprašanje? 

Točno tako. Gre za razredni boj. Ljudje brez privilegijev, brez denarja, brez ekonomske varnosti se borijo in pogosto so jezni. Za to imajo vse razloge. In morda nam ni všeč, kako to jezo desnica uporablja kot orožje, vendar je ne smemo prezreti ali omalovaževati. Razumeti jo moramo. In pokazati moramo, da se lahko izboljšamo.

Če želi levica kdaj znova pridobiti moč, se mora vrniti k ljudem, za katere trdi, da ji je mar. Prenehati mora pridigati le tistim, ki se z njo že strinjajo, in se vrniti k delavcem, staršem, ljudem, ki skušajo preživeti skoraj z ničimer. To v resnici pomeni solidarnost.

Bi torej rekli, da je ta mentaliteta – ta empatija – osrednjega pomena pri vašem delu kuratorke? 

Vsekakor. Zame pojem »drug drugega« ne pomeni le tistih, ki mislijo podobno kot jaz. »Drugi« vključuje tudi tiste, ki ne – tiste, ki so jezni, ki me morda celo sovražijo, ki glasujejo proti vsemu, za kar se zavzemam. In to je pravi izziv: kako ljubiti nekoga, ki te sovraži. Če tega ne zmoremo – če ne znamo najti sočutja tudi med delitvami – potem nič od tega ne bo delovalo. Težko je, vem. Toda demokracija deluje le, če vključimo ves spekter ljudi. Ne le v tistih delih, ki so nam prijetni. Tudi v tistih, ki širijo nevarne ideje – negativisti, obskurantisti. Še vedno verjamem, da se je na pravi način mogoče prebiti skozi. Vedno se najde trenutek skupne človečnosti.

Kaj vidite kot največjo prednost naše prestolnice? 

Ko sem začela prihajati sem, me je presenetila in navdušila predvsem živost lokalne ustvarjalnosti. Toliko talenta, predvsem v mlajši generaciji – med založniki, oblikovalkami, koreografi, pesnicami. V majhnem mestu, kot je Ljubljana, to resnično pride do izraza. Prav ta majhnost je – paradoksalno – njena moč. Ker se poti ljudi ves čas križajo, se ustvarjajo spontani dialogi, nenapovedana srečanja, mikro zavezništva. Morda se komu zdi to repetitivno ali klavstrofobično, meni pa se zdi čudovito. Dejstvo, da znova naletiš na iste ljudi, pomeni, da se ponovno povezuješ s svojo skupnostjo. To je močno. Skupnost obstaja – in ima potencial, da kulturo nenehno obnavlja, tudi z omejenimi sredstvi. Ključ je v angažiranosti, prisotnosti, v tem, da ljudje ostajajo v stiku.

Umetniki znajo nekaj, kar je večina od nas pozabila: prisluhniti. Ne samo besedam, ampak tudi družbi kot celoti.

Da, imamo pa tudi močno kavarniško kulturo – ljudje si vzamejo čas, da se srečajo na kavi in razglabljajo. V preteklosti so se pesniki, pisatelji in drugi umetniki ter intelektualci zbirali v barih in gostilnah, kjer so se kresale nove ideje. Morda pa je ta tradicija, da si vzamemo čas, danes majhno dejanje upora proti kapitalističnemu tempu življenja? 

Vsekakor. Prav v tej navidezno vsakdanji navadi se skriva nekaj izjemno dragocenega – kultura zadrževanja, pogovora, razmisleka brez takojšnjega cilja. Včasih so temu rekli saloni – prostori, kjer so se ljudje srečevali zato, da bi skupaj mislili. In Ljubljana s svojo majhnostjo in utripom to še vedno omogoča. Ta krogotok skupnosti, ki ga ustvarja mesto, je lahko darilo. In ta kulturni tempo je morda eden najbolj pomenljivih načinov, kako ohraniti človečnost sredi družbenega stroja, ki stalno zahteva več, hitreje, bolje. Zato je ključno, da to vzdržujemo in varujemo. A hkrati tudi, da to skupnost odpremo – da vanjo sprejemamo nove obraze, drugačne zgodbe, sveže poglede. Tujci so zaklad. Treba jih je sprejeti in slaviti.

Kaj si želite, da bi obiskovalci odnesli s tega bienala? 

Želim si, da bi odšli z razmišljanji in pogovori. Da bi znova pregledali knjige na svojih policah. Ponovno razmislili o stvareh. Poklicali prijatelje. Začeli nove vrste srečanj. Se vrnili. Vstopnica stane 18 evrov – uporabite jo znova in znova. Pridite nazaj z novo knjigo, novim vprašanjem, novim prijateljem, drugačno perspektivo. To je tisto, na kar upam in kar si želim: učinek valovanja, ki daleč presega galerijo.

Festival:
36. grafični bienale Ljubljana: Orakelj
Kje: Mednarodni grafični likovni center (Grad Tivoli, Švicarija, Plečnikov avditorij), Moderna galerija, Mestna galerija Ljubljana in Jakopičevo sprehajališče, Ljubljana
Kdaj: do 12. oktobra 2025