Intervju / »Umetniki znajo nekaj, kar je večina od nas pozabila: prisluhniti. Tudi družbi kot celoti.«

Pred tednom dni se je odprl 36. grafični bienale Ljubljana, ki letos praznuje 70-letnico. Eden najpomembnejših dogodkov na področju umetnosti pri nas se pod okriljem Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC) tokrat predstavlja z naslovom Orakelj – kot območje, kjer je mogoče misliti o tem, kako ustvariti skupno dobro; kot simbolni kraj, fantastično prizorišče, kjer smemo zahtevati svobodo in mir. Ob odprtju je žirija podelila tudi veliko nagrado, ki je letos pripadla palestinski umetnici Noor Abed. V središču letošnjega bienala pa je razmislek o lutkah – takšnih in drugačnih – ter Žogica Marogica, lik, ki ga je po besedilu češkega lutkarja in režiserja Jana Malika leta 1951 zasnovala slovenska likovna umetnica Ajša Pengov.

Umetniška vodja in kuratorka letošnjega bienala Chus Martínez (1972), mednarodno priznana kustosinja, predavateljica, filozofinja in umetnostna zgodovinarka, rojena v Španiji, ki trenutno deluje kot predstojnica Institute Art Gender Nature pri Akademiji za umetnost in oblikovanje Basel FHNW v Švici ter kustosinja pri TBA21 Thyssen-Bornemisza Art Contemporary, je z nami spregovorila o izhodiščih za snovanje bienala, moči in odgovornosti umetnosti, upanju in pogumu.

Odkar ste bili imenovani za kuratorko tokratnega ljubljanskega grafičnega bienala, ste v slovenski prestolnici preživeli kar nekaj časa, kajne? 

Da, v Ljubljano sem prihajala pogosto, pripeljala sem tudi svojo družino, celo starše. Pomembno mi je bilo, da sem tu res preživela nekaj časa. A tudi ob vseh teh obiskih sem še vedno le gostja. Ne morem trditi, da sem strokovnjakinja. Biti povabljena je čast, ki jo je treba obravnavati skrbno in spoštljivo. V življenju ne morem narediti ničesar smiselnega, ne da bi vzpostavila osebno povezavo s krajem. Večino življenja sem bila tujka – rodila sem se v nekem delu Španije, se selila po državi, nato od 17. leta študirala v tujini in od takrat živela na številnih mestih. Nikoli nisem imela enega samega »doma«. Ta izkušnja me je naučila, kako se povezovati v različnih okoljih. Vidim se kot nekakšen glasnik – nekdo, ki lahko tukaj odkrije nekaj, zaradi česar se boste počutili opažene ali razumljene. Če lahko to spoznanje osvetlim, bom morda odprla nekaj tudi v vašem srcu. Menim, da bi morala umetnost početi prav to – graditi prijateljstvo. Zame je prijateljstvo oblika aktivizma.