Tina Perić: Ćrtice

+ + +

Družina pod pritiskom izbrisa

Andraž Rožman je v knjigi Tega se ne da izbrisati zbral pričevanja in spomine, ki so mu jih zaupali izbrisani, nekateri izmed 25.671 v Sloveniji živečih državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so jim na podlagi ukaza ministrstev uničili dokumente in odvzeli pravico do stalnega bivališča in s tem tudi vse druge pravice, ki sodijo zraven. Tina Perić (1985) v svojem pisanju z besedami prvoosebne pripovedovalke Mie in s stališča otroka, vendar tudi z današnjim uvidom, prikaže doživljanje tega od znotraj in spregovori o trenjih in lastnih strahovih, pa tudi tistih pri domačih, ki so nastali zaradi izbrisa. Oče, civilni uslužbenec v vojski, kuhar, je, ker naj bi bil nevaren za državo, kot so rekli birokrati, »imel problem s papirji«, kot so temu rekli doma. Pritisk okolice, izključujoči vzkliki nestrpnežev in nalitih domoljubov, je atmosferi dodal še nekaj srhljivih in izključevalnih tonov.

Ćrtice – prejemnice več nagrad, potegujejo se tudi za kresnika – so zbirka kronološko pomešanih, spominskih in refleksivnih, tu in tam skoraj kolumnističnih zapisov, ki se posrečeno začnejo prvi dan tako imenovane slovenske osamosvojitvene vojne, ko ob zvokih siren v naglici pakirajo hrano za v zaklonišče, pripovedovalki Mii pa se zdi, da se bo zgodil veličasten piknik vse soseske. Nato zasleduje zagate z odraščanjem nasploh, popisuje svojo divjost in nalaščno nedekliškost in očitno je pri tem neugnana, če je ne kroti niti mojster borilnih veščin, ki bi moral biti trden in skuliran. Večkrat spregovori tudi o samopodobi, o postajanju ženska (zapisi se končajo z obiskom pri frizerju kot dokazu odraslosti) in se čudi tistim, ki se jim zdi, da bi se morala sramovati svoje oblosti.

Še večkrat gre za zapise o jeziku, o vzvišenosti birokratov, ki od doktorskih študentov, ki pridejo v Slovenijo, pričakujejo obvladovanje jezika, o tistih, ki vse po vrsti z naglasom ali mehkim ć zmerjajo z »Busanci«, in o očetovi jugonostalgiji, ki se kaže kot nelagodje ob kazanju potnih listin med potovanjem na jug, v prostore nekdanje skupne domovine, pa o njegovi veri v državo, v kateri naj bi bil nacionalizem presežen. Tina Perić tematizira izločenosti vseh vrst, pa naj gre za spolno usmerjenost ali kaj drugega, še bolj pa različne odzive na prišleke, na begunce. Kot prostovoljka je namreč doživljala odpor do sirskih in bližnjevzhodnih beguncev, še posebej muslimanov, pri čemer se čudi slovenski servilnosti do tujcev, ki so turisti.

Ćrtice so spisane v različnih, tudi pogovornih jezikovnih registrih, med katerimi ne manjkajo niti prekmurščina, v kateri je odraščala, niti slengovski in srbohrvaški frazemi, ki poudarjajo siceršnjo živost in občasno polemičnost njenega pisanja. Temu, čeprav gre za zapise o posameznikovi izločenosti in razpasenem družbenem izločevanju nasploh, ne manjka duhovitosti in iskrivosti.