Kaj bomo s Trgom republike?

Dela na takratnem Trgu revolucije so se začela v šestdesetih letih, ko se je pod vodstvom arhitekta Edvarda Ravnikarja začela graditi podzemna garažna hiša, leta 1965 je zrasel še prizidek h Gimnaziji Jožeta Plečnika (Šubičevi gimnaziji), ki stoji ob trgu. Leta 1971 je Ljubljana dobila Maximarket in stolpnico TR2, v katero se je preselila Ljubljanska banka, današnja NLB, nekaj let kasneje je bila dokončana še druga stolpnica, TR3, v kateri je dobila prostore takratna industrijska velikanka Iskra. Obširna dela so se končala leta 1982 s koncem graditve Cankarjevega doma. Nasproti trga republike od leta 1959 stoji stavba slovenskega parlamenta, še prej skupščine socialistične republike Slovenije, ki jo je zasnoval Vinko Glanz. Do leta 2014 je bilo na trgu urejeno parkirišče, danes pa je tam odprta ploščad.

Trg republike ni samo ploščad, je simbolni center Slovenije in simbol njene državnosti, na njem vidimo preplet osrednjih političnih, kulturnih in gospodarskih institucij. Tudi zato je 26. junija 1991 prav tam potekala slovesnost, na kateri je predsednik Milan Kučan razglasil slovensko samostojnost, ob tej priložnosti pa je bila prvič uradno dvignjena nova slovenska zastava. Od takrat je trg najpogostejše zbirališče protestnikov vseh vrst, na njem je imel mnoge manifestacije na primer Janez Janša; po tem trgu so kolesarili tudi protestniki proti njegovi tretji vladi. Na njem imajo navsezadnje najraje tiskovne konference tudi politiki, ki pridejo iz državnega zbora.

»Sklop Trga republike z okoliškimi stavbami, ki ga je zasnoval profesor Edvard Ravnikar, je spomenik državnega pomena. Spomenik smo seveda dolžni ohraniti v kar se da izvorni obliki. Ob tem ne smemo pozabiti, da pri spomeniško zaščitenih arhitekturnih stvaritvah ne gre le za ohranjanje izvirne vizualne podobe in prostorskih kvalitet. Podoba arhitekture je namreč neločljivo povezana z njeno vsebino. Podoba večinoma izhaja iz programa, ki mu je bila izvorno namenjena. Zato je pogosto pomembno, da ob ohranjanju spomenika ohranjamo tudi njegovo vsebino. Sklop Trga republike je nastal z željo po jasni reprezentaciji sposobnosti in vizije naroda. Z vrhunsko arhitekturno stvaritvijo je profesor Ravnikar ustvaril takrat izjemno sodobno alegorijo svojih družbenih aspiracij,« poudari arhitekt Arne Vehovar.

Prav vsebina arhitekture na Trgu republike pa je trenutno vprašljiva. NLB se bo predvidoma prihodnje leto izselila s svojega dolgoletnega sedeža v stavbi TR2, preselila se bo na Šmartinsko cesto, kjer bo imela pisarne v dveh stavbah, ki stojita druga zraven druge.

Trg republike ni samo ploščad, je simbol slovenske državnosti.

NLB še zdaleč ni edino veliko podjetje, ki se seli iz velikih pisarniških prostorov v središču mesta proti obrobju. Enako bo storila OTP banka, ta se bo s trga Ajdovščina v centru mesta preselila v stavbo Emonika, ki bo zrasla ob prenovljeni železniški postaji. OTP banka je sicer tudi glavna investitorka tega projekta. »Selitev poslovnih prostorov je postalo izrazitejše po covidu in je samo nova oblika optimizacije stroškov storitvenih podjetij, kjer so od cene delovnih prostorov pogosto višji strošek samo še plače,« pojasni Miloš Kosec, predavatelj na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. Poleg tega je veliko poslovnih prostorov v središču mesta, tudi TR2, zdaj že kar krepko starih, počasi bodo potrebni obširne obnove, to pa bo velik izziv, pa tudi strošek, sploh pri stavbah na Trgu republike, ki so spomeniško zaščitene. Zaradi zastarelosti so te velike poslovne stavbe tudi manj energetsko učinkovite, kar povzroča večje tekoče stroške. NLB se vsega tega zaveda in očitno se želi umakniti iz TR2, preden bo treba v stavbo vložiti veliko denarja.

Kosec svari pred prakso premikanja iz središča: »Ob naraščajočih cenah zemljišč in spremenjenih navadah po covidu (delo od doma) se zdi selitev v manjše in iz centra oddaljene poslovne prostore kratkoročno poslovno smiselna odločitev, mislim pa, da lahko dolgoročno fizična odsotnost podjetij vpliva na dojemanje njihove identitete in pomena. Kar pa se mesta, ki je vedno organizem različnosti in pluralnosti, tiče, je vsako osiromašenje raznolikosti za mesto načeloma slabo.« Hkrati pa opozarja, da so lahko izpraznjeni prostori tudi priložnost »za tiste mestotvorne in družbene vsebine, za katere se je v preteklih desetletjih na elitnih lokacijah gradilo premalo prostorov. To je pri nas za zdaj še skoraj popolnoma neizkoriščena priložnost, kako uporabiti trend izseljevanja velikih podjetij iz centrov mest.«

Ni še znano, kdo bo kupil TR2, pred letom dni je v javnost prišla informacija, da se za nakup zanima ameriška veriga hotelov Marriot, kar je v strokovni javnosti povzročilo veliko ogorčenje, saj hotelirstvo ni vsebina, ki bi spadala na osrednji trg neke države. Želja NLB sicer je, da objekt odkupi država, v njem bi lahko imela sedež vlada ali pa kateri drugi državni uradi ali ministrstva, morda bi bila to lahko nova sodna palača. NLB naj bi neformalno stavbo že ponudila državi v odkup, ki pa se do tega še ni opredelila.

Res je sicer, da bo TR2 prej ali slej potrebna prenove, a kljub temu bi se lahko državi ta nakup izplačal. Trenutno namreč za ministrstva in organe najema prostore po vsem mestu, če bi se večje število organov lahko združilo na ogromni kvadraturi Ravnikarjeve stolpnice, bi to pomenilo opazen prihranek pri najemninah, če sploh ne omenimo tega, da bi morala država skrbeti za svoj nacionalni simbol in ne bi smela dopustiti, da v njem začne delovati ameriški hotel. Ali kot reče Vehovar: »Prav zato bi država seveda morala kupiti TR2 in s tem pokazati, da je ponosna na svojo zgodovino in kulturo, ter končno jasno izraziti prepričanje o pomenu institucij za dobro delujočo družbo.«

Drugi objekt, katerega vsebina je vprašljiva, pa je trgovski center Maximarket. V njem se že dva meseca spopadajo z onesnaženo vodo, s katero se je uradno zastrupilo več kot 500 ljudi, verjetno še veliko več. Pitje onesnažene vode je povzročalo drisko, bruhanje in vročino, med drugim je zbolel tudi vodja Glasu upokojencev Pavle Rupar, ki je simptome opisal tudi svojim sledilcem na Facebooku. Preiskava, kaj je povzročilo prisotnost bakterij v pitni vodi, se je vlekla kar dva meseca. Na koncu je Mercator ugotovil, da je kontaminacija vode najverjetneje posledica vzdrževalnih del, ki so potekala med 11. in 12. aprilom zunaj zgradbe Maximarketa in ki jih ni izvajal Mercator. »Je pa ta dogodek negativno vplival na sprejemanje dogovora s potencialnimi novimi najemniki, ki so izrazili pripravljenost za najem prostorov, saj je ne glede na vse to še vedno privlačna lokacija. Tudi naš dolgoročni načrt je, da lokacijo razvijemo in ponudimo privlačno in raznovrstno ponudbo, ki bo pritegnila dodatne kupce,« je posledice onesnaženja komentiral tiskovni predstavnik Mercatorja Iztok Verdnik. Ni še znano, kdaj bo Maximarket spet v celoti odprt, cilj pa je, da se to zgodi čim prej.

Država bi lahko z nakupom TR2 privarčevala veliko denarja pri najemninah, hkrati pa bi s tem posredno zavarovala sam državni spomenik.

Videti pa je, da se ne bo kaj kmalu ponovno odprla restavracija Maxim, ki je bila dolgo prepoznaven simbol veleblagovnice. Maja 2023, ko je restavracija nehala delovati, so iz nje sporočili, da iščejo optimalno rešitev za ponovno odprtje, kar pa za zdaj ni obrodilo sadov. V Mercatorju sicer poudarjajo, da »smo od zaprtja bili v pogovorih z nekaterimi potencialnimi najemniki, vendar nam do sedaj ni uspelo dogovoriti najema, tudi zato, ker v ta prostor, vsaj po našem mnenju, nekatere dejavnosti ne sodijo«.

Do konca tega meseca se bo iz zgornjih treh etaž Maximarketa izselila tudi modna trgovina Modiana. Mercator in družba Montecristo, lastnik Modiane, sta se lani sprla, zaradi česar je Mercator oktobra za slab mesec onemogočil delovanje Modianinih trgovin, nato sta novembra podjetji dosegli dogovor. Sedaj pa se njuno sodelovanje končuje: Montecristo je prekinil najemno pogodbo, Modiana se bo še ta mesec izselila z vseh lokacij, ki jih ima v lasti Mercator. Neuradno naj bi se jeseni selila v Namo, ki gre sicer ob istem času v prenovo, ta pa naj bi potekala po delih, tako da bodo preostali deli poslovali nemoteno. Mercator je za izpraznjene prostore že našel novega najemnika, »ki bo oživil ponudbo Maximarketa«, ne morejo pa še razkriti, katera družba je to.

Maximarket torej do nadaljnjega ostaja trgovina, v preteklosti pa je bil tudi govor o tem, da bi ga prav tako odkupila država, ali pa celo, da bi v njem dobile prostor kulturne dejavnosti. »Glede na povezanost arhitekture in programa je dodajanje novih vsebin lahko sporno. Res je sicer, da je ravno področje trgovine v zadnjih desetletjih doživelo največje spremembe. Res je tudi, da se nam z Emoniko obeta velik trgovski center v neposredni, peš dosegljivi bližini. A hkrati bi si Ljubljana kot glavno mesto lahko privoščila prestižno veleblagovnico v strogem centru mesta po zgledu Galeries Lafayette, Harrods, Selfridges, Saks Fifth Avenue ... le v sodobnejši vrhunski modernistični arhitekturi,« meni Arne Vehovar, hkrati pa »je ideja, da bi Maximarket postal nekakšen četrtni center celega mesta, zanimiva. S prepletom odprtih razstavnih, prireditvenih, družbenih in socialnih prostorov bi lahko poskusili ustvariti nov model družbenega središča, ki bi lahko pomembno prispeval k ponovni privlačnosti mestnega središča za njegove prebivalce.«