Nič več sramu

Prijetnega spomladanskega večera se je 55-letna Susanne Liedtke iz Hamburga vračala domov s telefonom na uhlju, štruco kruha pod pazduho in otrokom pod roko. Za njo je bil dolg delavnik v pisarni in niti zvečer si ne bo mogla odpočiti. Ustavila se je pred semaforjem, iz žepa plašča potegnila rožnato nalepko in jo nalepila na kovinski drog.

Na nalepki je z rdečo barvo pisalo: »Postajaš brezjajčna?« In spodaj z manjšimi črkami: »Olajšaj si meno.«

Susanne Liedtke je nekoč delala v Googlovem prodajnem oddelku, pred šestimi leti pa se je začela posvečati meni. Je diplomirana ekotrofologinja in ustanoviteljica ter obraz zagonskega podjetja Nobodytoldme. Na svoji spletni strani z ženskami deli znanje o meni in prehranske nasvete, ima na tisoče naročnic na svoj novičnik.

Takrat je tudi sama malo vedela o temi. Sredi štiridesetih let so jo začela boleti ramena, pogosto se ni mogla spomniti kakšnega izraza. »Mislila sem, da postajam dementna tako kot moj oče,« je povedala. Šele čez nekaj let je izvedela, da so njene težave verjetno povezane s hormonskim neredom v telesu. Spominja se: »Osupnilo me je. Vse ženske doživijo meno, nihče pa jim ne pojasni, kaj to pomeni.«

Michelle Obama, žena nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame, je nekoč rekla: »Polovica ljudi mora to prestati, živimo pa, kot da ne obstaja.« Susanne je na znak nalepila naslednjo nalepko: »Vam je ušel libido?« Številne ženske v meni so nesrečne, ker jim popušča želja po spolnosti. Nalepka na žlebu je vabila na džezovski koncert, druga je oglaševala žganje, Susanne pa je vmes nalepila svojo reklamo. Mimo je prišel moški z velikimi slušalkami in zmajal z glavo. Kratkolasa ženska pa se je ustavila in radovedno vprašala: »Kaj pa ponujate?« Liedtkova se je obrnila in prepoznala svojo dermatologinjo. V roko ji je stisnila več nalepk: »Nalepite jih v ordinaciji.«

Konec ženske plodnosti in številne težave, ki so lahko povezane s tem, nikakor niso nov pojav. Tako kot puberteta tudi mena sodi med sestavna obdobja življenja žensk.

Novo pa je, da zdravnic, vplivnic in aktivistk, kot je Susanne Liedtke, ni več sram javno govoriti o tem. Desetletja se je o tej temi molčalo. Mena je pomenila ženske, ki se potijo in dobivajo gube. Le katera ženska bi se prostovoljno uvrstila v takšno kategorijo? In izločila iz vseh drugih?

Mena je postala tema, o kateri se odkrito govori v družbi, gospodarstvu in politiki. Nemški poslanci in direktorji so že doumeli, da morajo hitro poskrbeti za ženske v srednjih letih, v nekaterih podjetjih so zaposlili celo svetovalke za meno, na katere se lahko obrnejo zaposlene. Še posebej v starostni skupini od 45 do 55 let jih veliko dela, predstavljajo temeljni steber družbe in so dragocen vir, sploh kjer manjka dobro izobražene delovne sile. Niso le obrobni pojav, saj naj bi bil statistično vsak deseti do enajsti prebivalec ženska v meni.

Britanska in ameriška vlada sta se že pred leti odločili, da bosta več vlagali v žensko zdravje; to nameravajo storiti tudi v Nemčiji z reformami zdravstvenega sistema. Tako bodo v prihodnje pri oblikovanju zdravstvene oskrbe, zdravljenja in raziskav upoštevali tudi spol in več pozornosti namenili posebnim potrebam v vseh življenjskih obdobjih vseh spolov. Pri tem so izrecno navedli tudi meno.

Konec ženske plodnosti in številne težave, ki so lahko povezane s tem, nikakor niso nov pojav. Novo pa je, da zdravnic, vplivnic in aktivistk ni več sram javno govoriti o tem.

Nov pogled nase imajo predvsem same ženske, ki si želijo tudi avtoritete pri pojasnjevanju in razlaganju tega obdobja življenja, podobno kot so se v sedemdesetih letih zavzemale za pravico do umetne prekinitve nosečnosti, saj je šlo za njihove trebuhe. Če so že njihova telesa politična tema, hočejo vsaj same odločati, kako družba gleda nanje.

Svoje mnenje glasno izražajo v knjigah, podkastih in na Instagramu. Izpostavljajo se in govorijo v svojem imenu, da bi prepodile zasidrano podobo o starejši, ničvredni ženski.

Med takšnimi ženskami je tudi nemška ginekologinja Sheila de Liz, ki je pred petimi leti izdala priročnik z naslovom Women on Fire (Vroče ženske), vodnik skozi obdobje mene, v katerem pojasnjuje mogoče simptome in predlaga metode za njihovo blaženje. Številne ženske priročnik vidijo kot nekakšno osvoboditev – na trgu je že 31. ponatis. Blogerka Anja Frankenhäuser svoj vsakdan deli s 56.7000 sledilkami, jim posreduje informacije o meni in lepotne nasvete. Newyorčanki Tamsen Fadal pa sledi kar poldrugi milijon žensk.

Skoraj vsaka večja založba ima v svojem programu tudi knjige o meni. Sredi aprila je izšlo delo Stefanie de Velasco z naslovom Heiß. Liebeserklärung an die Wechseljahre (Vroče. Ljubezenska izpoved meni). Avtorica meno vidi kot zorenje, s katerim je več dobila, kot izgubila. »Sama sebi se zdim veliko bolj ozaveščena in suverena kot še pred nekaj leti,« je povedala med videoklicem. Prav tako se veliko samozavestneje pogaja za honorarje. Omenila je tudi sociologa Maxa Webra. »Vsakdanjo kulturo je razumel kot tkivo, ki se tke iz številnih različnih razprav in vidikov,« je povedala. Vsaka knjiga, vsaka zgodba in pripoved ženske o meni je zanjo zato nit, ki utrjuje to tkanino.

Slavne ameriške igralke, kot so Jennifer Aniston, Salma Hayek in Halle Berry, tej novi tkanini vdihujejo še nekaj glamurja. V intervjujih razlagajo o svojih težavah v meni. Naomi Watts, 56 let, je pred nekaj meseci izdala knjigo z naslovom Dare I Say It: Everything I Wish I’d Known About Menopause (Če smem tako reči: Vse, kar bi si želela vedeti o menopavzi), ki je že prodajna uspešnica New York Timesa. Enako velja za roman multimedijske umetnice Mirande July All Fours (Na vseh štirih), v katerem opisuje zgodbo ženske sredi štiridesetih, ki si želi z avtomobilom prepotovati vse ZDA, vendar se njeno potovanje zaključi po 30 kilometrih v motelski sobi – v kateri je redko sama.

Postajate brezjajčne? Vam peša libido? Susanne Liedtke je tistega dne po Hamburgu nalepila več kot deset nalepk, za katere je besedila sestavila samozaposlena tekstopiska, 59-letna Nina Puri. Živi in dela v preurejeni remizi na nekem zakotnem dvorišču v Hamburgu. Zgodnejše gradivo o meni je po njenem mnenju zastarelo in napisano sramežljivo: »S tem se nisem mogla poistovetiti.«

Izbor gesel je pojasnila: »Hotela sem zbuditi pozornost ljudi, zato sem izbirala odmevne besede, drugačno govorico. Poleg tega sta ironičnost in humor odlično sredstvo za posredovanje misli v tabu temah.«

Na velikem zaslonu je odprla predloge za kampanjo in drsela skozi 25 gesel, ki jih je Susanne Liedtke nato dala natisniti na plakate in razglednice. »V meno pridejo samo stare ženske. Nad 35 let.« »Medtem ko nisi spala.« »Ne išči dlake v jajčniku.« Po besedah Nine Puri je namen, da vsaka ženska najde geslo, ki ji nekaj pomeni. Poleti 2023 so na znanem festivalu kreativcev ADC to oglaševalsko kampanjo nagradili z bronastim nageljnom.

Z 48-letno Miriam Stein, pisateljico iz Berlina, smo se pogovarjali prek videoklica. Pred kamero je sedla nenaličena, v črnem puloverju in z očali z zlatim okvirjem. Veliko je pripomogla, da se je v Nemčiji mena prebila med politične teme. Sama je trpela zaradi hudih krvavitev, vrtoglavice in aritmije. Njen mož je zato nekoč poklical celo nujno medicinsko pomoč. Svoje izkušnje je obdelala v knjigi Die gereizte Frau (Razdražena ženska), ki se je leta 2022 uvrstila med Spieglove prodajne uspešnice.

Miriam Stein se je spominjala: takrat je na neki zabavi v Berlinu spoznala političarko iz Krščansko socialne stranke Dorothee Bär. Steinova je izkoristila priliko in jo opozorila na nezadostno oskrbo žensk v meni. Čez nekaj mesecev, spomladi 2023, jo je CSU prvič povabila v parlament na razpravo, v kateri so se k besedi lahko priglasile ženske iz vse države. Miriam Stein je vabilo objavila tudi na Instagramu in pripisala ključne besede, da je v Nemčiji devet milijonov sotrpink. V parlament je prišlo 150 žensk. »Bilo je neverjetno. Jasno nam je postalo, da moramo ta zagon izkoristiti.«

Unija je prepoznala potencial teme. Oktobra lani je v zveznem parlamentu podprla državno strategijo za menopavzo, temeljitejše izobraževanje o njej in primerno plačilo za zdravstveno osebje, ki bo pomagalo ženskam. Natančne številke za obračun časa, namenjenega svetovanju pacientki v meni, še ni, zdravniki tako dobijo standardno plačilo približno 18 evrov na (ustrezno zavarovano) pacientko na četrtletje.

Ena od podpornic pobude je bila poslanka CSU Emmi Zeulner. »V Nemčiji na splošno veliko premalo naredimo za zdravje žensk,« je prepričana bolniška negovalka. Sploh obvezno zavarovane pacientke morajo pogosto mesece čakati na posvet pri ginekologu, na deželi pa se za nameček še odpeljati razmeroma daleč do ordinacije.

Pobuda je prerasla v gibanje, ki so se mu pridružile tudi zdravnice in farmacevtke. Zahtevajo splošno ozaveščanje o meni, na primer v obliki pisma, ki bi ga prejela vsaka ženska, starejša kot 35 let. »Poskrbeti je treba, da bodo tudi manj premožne, slabše izobražene ženske in priseljenke seznanjene z vsemi možnostmi zdravljenja,« je poudarila pobudnica Miriam Stein. Da je mena prvič omenjena v koalicijski pogodbi, ocenjuje za obetavno, čeprav jo še vedno skrbi, da bo kmalu spet izginila iz družbene razprave. »Nekateri že zdaj v njej vidijo muho enodnevnico in enega od trendov, ki so ga ljudje počasi že siti.« Zdi se ji, da ravno ženske teme zelo hitro dosežejo nasičenost.

Kljub temu številna nemška podjetja meno obravnavajo resno, k čemur je veliko pripomogla ekipa pod vodstvom 62-letne Berlinčanke Andree Rumler, predavateljice na visoki šoli za ekonomijo in pravo. Pred dvema letoma je opravila raziskavo o meni na delovnem mestu, pri kateri je sodelovalo dva tisoč Nemk. Petina starejših od 55 let je povedala, da bi se zaradi težav rade prej upokojile, četrtina je začela delati za krajši delovni čas. Slaba tretjina se boji neugodnih  posledic na delovnem mestu, če bi sodelavci izvedeli, da jih pestijo težave zaradi klimakterija. Mnoge si želijo večje podpore nadrejenih.

»Te številke so žalostne ne le za ženske, temveč tudi za gospodarstvo,« ocenjuje Rumlerjeva. Na nemškem trgu z delovno silo bo namreč do leta 2035 manjkalo kar sedem milijonov delavcev in že danes nemško gospodarstvo stane 9,4 milijarde evrov na leto, če delojemalkam zaradi težav v meni produktivnost upade za pol ure na teden.

S prožnimi modeli delovnega časa, prostori za počitek in zračnimi delovnimi oblačili bi pomagali mnogim zaposlenim, je prepričana Rumlerjeva. Velike možnosti vidi tudi v zdravstveni podpori v okviru podjetja. Nekatera podjetja tako zaposlenim že ponujajo merjenje kostne gostote, jogo in svetovanje glede prehrane.

Nemški poslanci in direktorji so že doumeli, da morajo hitro poskrbeti za ženske v srednjih letih; v nekaterih podjetjih so zaposlili celo svetovalke za meno.

Podjetja brez interne zdravstvene oskrbe bi takšne storitve lahko ponujala prek zunanjih izvajalcev. Z enim takšnih ponudnikov sodeluje Britta Scholten, ki se je pred nekaj leti izobrazila za svetovalko o meni in en dan na teden predava po podjetjih in vodi spletne seminarje, preostale dneve pa dela za primarnega delodajalca.

Svetovalke za meno skušajo zakrpati luknjo v zdravstveni oskrbi, ki prizadene številne ženske. Britta Scholten je lani zaradi profesionalizacije tega profila z več kolegicami ustanovila Nemško zvezo za svetovanje v meni. Pogoj za članstvo so usposabljanje in praktične izkušnje. »Tako želimo zagotoviti kakovostno svetovanje, da ženske potem svojim zdravnicam oziroma zdravnikom lahko postavijo prava vprašanja,« je pojasnila.

Sredi marca je v svojem stanovanju prek računalniškega zaslona pojasnjevala telesne simptome v meni šestim ženskam, ki so se prijavile na njeno spletno predavanje. Zaposlene so bile v različnih podjetjih in panogah, Britta pa jim je med drugim posredovala tudi nasvete in zvijače za službo, ko jih preplavi vročinski val. Njen najljubši nasvet je: »Zavihajte si rokave in zapestje položite na hladno mizo.«

Ena od udeleženk je sedela v velikem skupnem pisarniškem prostoru v Frankfurtu ob Majni. V ozadju so za njenim hrbtom sem ter tja hiteli moški v belih srajcah, a je to ni motilo. Za mnoge pa je mena na delovnem mestu še vedno kočljiva tema in predvsem vodilne delavke se bojijo, da se bo namesto o njihovih sposobnostih razpravljalo o njihovem hormonskem neravnovesju. Ravno starejše med njimi včasih od sodelavk zahtevajo, naj se zberejo in o meni molčijo, tako kot so morale molčati tudi same.

Pisateljica Miriam Stein obžaluje, da je tako. In česa si želi? »Da bi spoštovali različna stališča in izkušnje in da bi o meni govorili tako normalno kot na primer o zdrsu medvretenčne ploščice.« 

© 2025 Der Spiegel