Kako izkoristiti, da imamo v javnih vrtcih po državi končno dovolj mest?

Spraviti otroka v vrtec pred desetimi leti ni bila lahka naloga. Otrók je bilo preveč, mest v vrtcu premalo.

V tistem obdobju so začeli del bremena prevzemati zasebni vrtci, katerih število je hitro naraslo. V šolskem letu 2006/2007 jih je obratovalo 19, danes pa jih je že okoli sto. A ta trend se je obrnil, število otrok v vrtcih se zmanjšuje. Leta 2019, ko je bil dosežen vrhunec, je vrtce obiskovalo 87.708 otrok, letos jih je vpisanih 82.412. Ni krivo to, da starši otrok ne bi vpisovali v vrtec; delež vpisanih je največji od začetka beleženja: 86 odstotkov. Krivo je število rojstev, ki se vsako leto manjša. Leta 2023 se je rodilo slabih 17.000 otrok, desetletje prej pa več kot 21.000.

Čakalnih vrst torej v večini slovenskih občin ni več veliko in v tem kontekstu je nastala novela zakona o vrtcih, ki je med zasebniki povzročila veliko nejevolje. Predlog zakona je namreč izbrisal do zdaj veljaven člen, po katerem morajo občine 85-odstotno financirati zasebne vrtce, če ustrezajo javnemu programu. Po novem bodo morali prejeti koncesijo, občine pa lahko koncesijo razpišejo le, če nimajo dovolj prostora v javnih vrtcih. Zasebne vrtce, ki ne bodo uspeli dobiti koncesije, bodo občine podpirale do leta 2035; to bo torej prehodno obdobje. Za tiste zasebne vrtce, ki izvajajo alternativni pedagoški program (Waldorfski, Montessori, katoliški vrtci …), to sicer ne velja – ti bodo še naprej podprti, saj ministrstvo za vzgojo in izobraževanje meni, »da predstavljajo popestritev ponudbe in staršem zagotavljajo pravico do izbire alternativnih pedagoških pristopov«.

Katoliški vrtci bi verjetno lahko našli tudi kakšnega drugega finančnega podpornika kot državo, kar pa je tema za kdaj drugič. Enako je tudi z zasebnimi katoliškimi šolami. Koncesije torej ne bodo dobili le tisti zasebni vrtci, ki izvajajo javni program v občinah, kjer imajo javni vrtci dovolj kapacitet, da sprejmejo vse otroke.

Predlaganim spremembam zakona nasprotujejo v Zvezi zasebnih vrtcev Slovenije, saj menijo, da »vladajoči nesorazmerno posegajo v že pridobljene pravice otrok (in staršev) ter hkrati v pravice vseh zaposlenih v zasebnih vrtcih, s potezami pa takoj po sprejetju zakona neposredno ogrožajo delovanje 58 zasebnih vrtcev, ki delujejo na območju Slovenije«. Da zakonu nasprotujejo, ni presenečenje, saj škodi interesom lastnikov zasebnih vrtcev.

A kritika prihaja tudi iz druge smeri. Ljubica Marjanovič Umek, dolgoletna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki se ukvarja s področjem predšolske vzgoje, meni, da so manjše generacije priložnost za zmanjšanje števila otrok v enem oddelku, kar bi razbremenilo vzgojitelje in izboljšalo storitev. Leta 2012 je bilo namreč v pravilniku o normativih za predšolsko vzgojo sprejeto, da lahko vrtci povečajo oddelke za dva otroka, če je to potrebno, kar so storili praktično vsi. »Za občine je bilo povečanje normativov cenejše, za nas, ki se ukvarjamo z otrokom, pa je to ena večjih katastrof.«

Za vpis ukinitve te opcije v spremembo zakona se zavzema tudi Sindikat vzgoje in izobraževanja (SVIZ), ki je v podporo predlogu zbral kar 35.902 podpisa; med drugim ga je podpisalo 11.260 vzgojiteljic in vzgojiteljev, kar je 89 odstotkov vseh strokovnih delavk in delavcev.