20. 6. 2025 | Mladina 25 | Uvodnik
Uvodnik / Čas odločitve
V senci napada Izraela na Iran se je za Evropo zgodil pomemben premik. Nemčija oziroma njen kancler Friedrich Merz se je namreč ta teden dokončno postavila ob bok administraciji Donalda Trumpa. To se je nakazovalo že ob Merzevem obisku pri Trumpu in tudi s še bolj vneto podporo izraelsko-ameriškemu genocidu nad Palestinci (da, to je skupen projekt Netanjahuja in Trumpa). Gojili smo tiho upanje, da je novi vodja nemške države vseeno bolj zadržan do velikih blodenj o delitvi sveta. A temeljno opozorilo glede Merza je prišlo že od nekdanje kanclerke Angele Merkel, ki je v svojem zadržanem slogu skeptično odkimavala njegovemu vzponu. Merz je bil vedno jastreb.
Nemška podpora Trumpovi administraciji ima močan vpliv. Avtomatično tudi pomeni, da so vse v zadnjih mesecih sprejete odločitve Evropske unije – tudi tista o oboroževanju – dobile nov pomen. Evropa se je za oboroževanje pred meseci odločila zaradi nove nepredvidljivosti svojega dolgoletnega geostrateškega partnerja, torej Amerike, novo zavezništvo Merza in Trumpa pa zadeve postavlja na glavo. Pred Merzem je pred Trumpovo administracijo »položil orožje« že kanadski premier Mark Carney. Verjetno sta kanadska in nemška vlada ocenili, da bo vseeno lažje preživeti Trumpovo obdobje, če se mu podredijo. Tip je pač nevaren, nepredvidljiv, zaletav, predvsem pa neizmerno agresiven in maščevalen. Pred Merzem in Carneyjem je podporo Beli hiši že izrekel britanski premier Keir Starmer.
Ni tako presenetljivo, da se je to zgodilo. Nemčija je od ameriškega trga bolj odvisna kot na primer Slovenija od nemškega – ob čemer vemo, da je naša odvisnost od nemških kupcev izjemno velika. Odvisnost kanadskega gospodarstva od ameriških kupcev je še večja. Dokler je Trump sprejemal samovoljne dekrete, so se vsi upirali, ker niso imeli druge možnosti. V trenutku, ko se je bil pripravljen pogovarjati, so vsi prikimali. Razlog je preprost: s tem se izognejo težavam, ki so praktično nerešljive za vsako od navedenih držav.
A žal stvari niso tako preproste. Problem je, da je Trump vse to sposoben narediti le na silo, ta človek brez razvojnih idej drugega nima, pozna le stare metode. Ali kot pravi dr. Bogomir Kovač v svoji kolumni: »Vse bliže so spopadi velikih sil, porazdeljene so tudi vloge sovražnih sil osi. ZDA so v središču teh dogajanj.« Trump lahko zgolj ruši. Smo v točki, ko bodo morale evropske države začeti izbirati, kje bodo v tem, kar se je zdaj začelo, stale. Nobenega dvoma ni, da bo Amerika tudi od unije zahtevala popolno podporo svoji politiki, katere namen je le eden: postaviti se nazaj na prvo mesto na svetu. In od Evrope bo zahtevala, da mu pri tem kot prva salutira.
In če Nemčija stoji ob boku Trumpu, če ga bo podpirala v vsem, kaj to pomeni za Evropo? Evropa se zdaj že začenja preštevati. Kdo je na kateri strani? Že danes pa je treba povedati, kaj sta ti dve strani: ena je agresija in druga je mir. Evropa še ni stopila na pot agresije, za zdaj velika večina držav – celo Nemčija – misli resno z novo avtonomijo in neodvisnostjo od Amerike. A Trump bo, tako kot na primer Bush mlajši v času vojne v Iraku, zahteval sodelovanje in podporo. Želel in zahteval bo, da smo kot Evropa zraven ob njegovem pohodu na svet. Kaj lahko stori mala država v teh razmerah?
Zadeve so še bolj zapletene. Nemčija v podpori Trumpu v Evropi ni osamljena. Na svoji strani ima Amerika tudi Italijo, Madžarsko, Grčijo, Češko, zaradi Rusije tudi Poljsko, Finsko, iz zgodovinskih razlogov Belgijo in Nizozemsko – morda raje ne naštejemo vseh držav. A to so vse države, ki bodo pripravljene podpreti kolonialistični zamah Donalda Trumpa. Je to neizogibno? Nasprotno. Obstaja tudi dan potem – in o njem je treba razmišljati. Evrope ne opazuje zgolj Amerika. Moči so se na svetu že drugače razporedile. In ko bo Trump v nekem trenutku odšel, bo na drugem delu sveta še vedno stala Kitajska. In Indija. In močne arabske države.
Kar gledamo, je nekakšen nostalgični poskus, utvara, da bi bilo lahko spet, kot je bilo nekoč. Vanjo namreč verjame Trump, morda verjame, da to lahko doseže z orožjem. A ko bo nekdo po odhodu Trumpa (ali pa že pred tem) prižgal luč, bo Amerika še vedno tolikšna, kot je že zdaj. Ravnotežja so se nepovratno že spremenila. To bo trenutek, ko bodo vsi vedeli, kdo je bil na kateri strani – v drugem mandatu Donalda Trumpa.
V tej točki smo prišli do Slovenije. Kot vse druge države jo čaka lovljenje ravnotežij, v katerem bo morala gledati sedanji in prihodnji čas hkrati. Ker na koncu te norije bodo vsi vedeli, kje je katera država stala, ko je Trump uničeval svet. Tako kot so vedeli leta 1945.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.