Grega Repovž

27. 6. 2025  |  Mladina 26  |  Uvodnik

Uvodnik / Kolaboracija

»Gospod predsednik, dragi Donald, čestitke in hvala za vaše odločno posredovanje v Iranu, ki je bilo resnično izjemno – nekaj, česar si nihče drug ni upal storiti. Zaradi tega smo vsi varnejši. Danes zvečer boste v Haagu prileteli v še en velik uspeh. Ni bilo lahko, a vsi so podpisali 5 odstotkov! Donald, pripeljali ste nas do resnično pomembnega trenutka za Ameriko, Evropo in svet. Dosegli ste nekaj, česar noben ameriški predsednik v desetletjih ni mogel. Evropa bo plačala VELIKO in to bo vaša zmaga. Srečno pot in se vidimo na večerji njegovega veličanstva, Mark Rutte«

Če ne bi bilo ameriškega predsednika Donalda Trumpa, tega neverjetno ponižnega in tudi ponižujočega telefonskega sporočila prvega moža Nata Marka Rutteja javnost ne bi nikoli videla. A Donald Trump je pravi samodržec in vedno znova pokaže, da najbolj prezira prav ljudi, kot je Rutte: kimavce, ki vse to počno zgolj zaradi funkcije in želje, da bi se svetili v moči – pa čeprav tuji. In zato ga je objavil. Donaldu Trumpu je namreč malo mar, koliko denarja daje Evropa za Nato – hoče pa, da Evropa pred njim poklekne. In to večkrat in vsak posebej in znova.

Mark Rutte nam razkriva grozljivo zablodo Evrope in evropskih voditeljev. Ob nastopu Donalda Trumpa so se še vedli odločno, napovedali, da bo Evropa ubrala svojo avtonomno pot, zato poželi nekaj odobravanja, pripravljali protisankcije, zdaj pa so že na kolaborantski poti, ki smo jo v zgodovini lahko že velikokrat opazovali. Kako lahko pridejo politiki tako zlahka do spoznanja, da morda pa je bolje ustreči agresivnežu in mu pogledati skozi prste? Mar niso nekoč evropski voditelji mislili, da bo nekemu drugemu diktatorju dovolj Avstrija oziroma Poljska? In mar niso pred desetimi dnevi najpomembnejši evropski voditelji doživeli hladnega tuša na srečanju G 7, kjer se je Trump do njih vedel kot do mrčesa? Koliko ponižanj še potrebujejo?

Dogajanje se zdi kot prepisano iz učbenika »Kako kolaborirati«. Koliko otrok, žensk in moških v Gazi bomo še spregledali v Evropi, da ne bi razjezili Trumpa in Netanjahuja? Katera je naslednja država, ki jo bo Trump bombardiral ali pa – anektiral? Bo tudi Grenlandija padla ob kimanju Evrope?

Okoliščine so res zahtevne. Vemo, da je Evropska unija blokirana, ker imajo v njej avtokratske vlade tako moč, da ne more biti več sprejeta nobena resna odločitev. Demokratična Evropa je lani na evropskih volitvah doživela neprijetno presenečenje. Evropejci so veliko večino podelili skrajno desnim strankam in strankam Evropske ljudske stranke – ta večina vlada Evropi in to je dejanska Evropska unija, čeprav si mnogi pred tem zatiskajo oči. To je dejansko tudi evropska komisija. In to je dejansko tudi evropski del Nata.

Evropa, v katero smo se včlanili, trenutno ne obstaja. To, kar imamo danes, ima zgolj enako ime. Čudimo se, kaj počnejo voditelji Nata in Evropske unije – vendar to so ljudje, ki jih je izvolila večina Evropejcev. In kaj zdaj, ko ti evropski voditelji eden za drugim polagajo orožje pred ameriškim cesarjem? Velja brati Janševe »prisege« Trumpu. Ni osamljen, Rutte se mu klanja z enako vnemo.

Žal so stvari hujše. Trump je namreč v delu evropskih voditeljev vzbudil stare kolonialistične občutke moči. In zato jim je tako vseeno – to je edini možen izraz – za mrtve in shirane v Gazi. Zato jim je vseeno, koliko ljudi bo umrlo v Ukrajini v že tri leta trajajoči vojni. Zato jim je vseeno, ali bodo bombe v Iranu povzročile destabilizacijo in državljansko vojno, ki bosta za desetine milijonov prinesli uničenje sicer že zdaj težkega življenja v diktaturi. In vemo tudi, zakaj jim je vseeno. Ker gre za Arabce.

A čez tri leta nikogar več ne bodo zanimale podrobnosti. Bomo kot država takrat dokazovali, da smo bili s svojimi dejanji ravno dovolj na pravi strani, a vedno le toliko, da nismo preveč jezili administracije Donalda Trumpa, Ursule von der Leyen, Marka Rutteja? Je to dovolj za vse mrtve?

Da bi lahko sploh odgovorili na ta vprašanja, si je treba zastaviti vprašanje, kdo smo. Mi smo namreč tistih 20 odstotkov Izraelcev, ki zahteva konec vojne v Gazi. Mi smo tisti Američani, ki danes na ulicah ameriških mest protestirajo zoper Trumpa in njegovo politiko terorja. Mi smo tisti Belgijci, ki se vsak teden zberejo na protivojnih demonstracijah. Mi smo tisti Nemci, ki kljub kaznim protestirajo za Gazo. Mi smo tisti Slovenci, ki nasprotujemo tej kolaboraciji. Bomo torej »mi« res vrgli puško v koruzo in dali vse, za kar smo se borili in se borimo – mir je beseda, ki vse povzame –, njim?

Seveda se moramo pogovarjati, ali še hočemo biti v Natu. Nato je sicer danes že mrtva organizacija. Vse skupaj je zlagano, vse skupaj le šov, tudi odstotki, o katerih govorijo danes, so nekaj, česar se nihče ne bo držal. To je le poklon Trumpu. In to vsi vejo. A sploh ne gre za odstotke. Gre za to, da Nato pomeni slabo družbo. In unija? Slovenska vlada mora začeti iskati zaveznike znotraj unije in Nata. Sicer je enaka kot vse tiste vlade, ki glasno kimajo. Tiho kimanje namreč ne zadovoljuje nikogar, ne kritikov ne »gospodarjev«. V takšnih časih vmesnih poti pač ni.