Povest o prekmurskem škratu Velikanu

Vlado Miheljak

20. 6. 2025  |  Mladina 25  |  Dva leva

Kdo poleg Milana Kučana je še ta stric iz ozadja?
 »Gotovo je del te moči povezan s tranzicijo iz prejšnjega sistema v ta sistem. Morate vedeti – kajti jaz sem bil del tistega sistema na koncu –, da je bilo veliko ljudi prestrašenih s spremembo, ki je prihajala. … in na ta strah se je usedla, bom rekel, ta struja ljudi, ki je želela ohraniti svojo moč in jo na nek način s tem strahom in skrbmi ohranja še danes. … Če vi danes poslušate retoriko recimo leve sredine, boste videli, da je pravzaprav njihov glavni slogan, važno je, da smo mi tukaj, da ni Janez Janša.“
— Bivši predsednik Borut Pahor v pogovoru pri Možini (TVS, 1. 6. 2025)

* * *

Borut Pahor je v intervjuju za nacionalko pri gospodu Možini rekel, da ni mogel vladati, ko je bil premier, ker imajo slovenske levosredinske vlade zaradi stricev iz ozadja zavezane roke. Kdo vlada zdaj, ko je na oblasti spet leva sredina? »No, če nekdo, ki je bil predsednik vlade, pove, da ni vladal, to pomeni, da je bil strašno slab vladar… Torej, v Murglah po mnenju enega od vodilnih slovenskih politikov na desnici živi hudoben majhen palček, ki nagaja tudi njegovi družini, in to razlaga svojim otrokom. To mislim, da vam pove vse. … To je posebna zgodba slovenske politike, da išče izgovore za svoje neuspehe v stricih iz ozadja …«
 — Bivši predsednik Milan Kučan v pogovoru pri Marcelu (TVS, 9. 6. 2025)

* * *

»Zdaj pa smo brez vsega, stric.«
»Boste pa kako drugače živeli … delali boste, svet je širok.«
— Iz romana Miška Kranjca: Strici so mi povedali; Ljudje, viri in pojasnila (Pomurska založba, 1974)

Ko poslušam Boruta Pahorja in desni zbor v ozadju, kako neutrudno nabijata fantazmatske zgodbe o stricih iz ozadja, mi to nekako deluje kot slabo domišljene variacije na rodbinsko sago prekmurskega pisatelja Miška Kranjca, ki se začne z opisom težav očetovstva v grešnem razmerju. Tudi Milan Kučan je Prekmurec, a zgodba je univerzalna. Ni sicer dobro preveč psihologizirati, a zdi se, da je Pahorjev glavni problem, da je bil namesto strokovne, ali vsaj tople človeške pomoči, ki je je evidentno potreben, vselej deležen zgolj (medijske) pozornosti, ki mu je odpirala areno za inflatorno prodajanje bizarnosti ali mestoma celo zavržnih idej. Pač, kjer oziroma ko stiske, frustracije in nesamozavest niso deležne (psihološke) pomoči, ampak zgolj medijske pozornosti, se klinika spremeni v vladavino.

Svet skozi zgodovino beleži nebroj primerov. Tako tudi Pahorjev izpad o Gazi ni razlog, ampak posledica njegovega jedrnega problema: identitetnih težav in patološkega narcisizma. Oglejte si njegovo onaniranje na TikToku, pa boste hitro dojeli, kje in kaj so ter kako resne so njegove težave.

Nedavno je Pahor na nacionalki, ob velikem odobravanju in prikimavanju spraševalca, govoril stvari, ki niso le netočne, ampak prave neslanosti. Denimo: »Eden od razlogov, da nas danes prehitevajo Čehi, Poljaki, Balti, je ta, da smo mi takrat v začetku 90. let pravzaprav vsi skupaj kupili to tezo o gradualizmu, da ni dobro preveč rušiti, če ne moremo hkrati tudi graditi«. Kako prosim? Po katerem kazalcu prehitevajo? Denimo, da je najbližji kazalec temu, kar stresa Pahor, tako imenovani GDP per capita. Po podatkih za leto 2024 je v EU 27 povprečje (v tisočih evrov) 39,7. Slovenija je z 31,5 na 15. mestu, za njo je Češka z 29,3, potem Estonija, pa Litva, Portugalska, Slovaška, Grčija. Izpostavljena Poljska je z 22,6 je šele na 22. mestu, sledi ji Hrvaška ter za njo Latvija in Madžarska. Slabši pa sta samo še Romunija in Bolgarija. O. K., morda pa je Pahor mislil, da zaostajamo po obsegu demontaže pravne države, političnih svoboščin, človekovih pravic, položaja etničnih in družbenih manjšin, medijske svobode ... No, tu smo pa res v zaostanku za vzhodnoevropskimi avtokratskimi in populističnimi vladavinami. Denimo v uveljavljanju pravice do varnega in legalnega splava. Še zlasti na Poljskem. Ali na Madžarskem, kjer je predpisano, da morajo ženske »še zadnjič« poslušati srčni utrip zarodka, preden splavijo. Pa tudi na Hrvaškem, kjer je sramotno prakso onemogočanja sicer zakonite pravice razgalil primer 39-letne Mirele Čavajda, ki bi morala roditi prizadetega otroka brez možnosti preživetja.

Pahorjeve osebnostne težave na desnici grdo zlorabljajo. Nase ga vežejo z neiskrenimi komplimenti. Žiga Turk ga je, denimo, označil kot predsednika »z največ hrbtenice«, ki da se »ni uklonil botrom iz ozadja«. No, problem Pahorja niso botri in strici iz ozadja, ampak strici iz ospredja. Zdi se, da nikoli ne izreče česarkoli, ne da bi pomislil, kako se bo na to odzval Janez Janša. In prav Janša je skonstruiral zgodbo o hudobnem škratu, ki da iz Murgel obvladuje politično realnost in je kot tak dežurni krivec za vsako težavo in vsak poraz desnice.

Janša je poosamosvojitveno politično kariero osmislil kot Cervantesov tragikomični plemič, ki je napravljen v viteza osedlal kilavo kljuse in se junaško odpravil v neenak boj z namišljenim velikanom. Na magarcu pa mu že vseskozi sledi zvesti oproda Pahor.