Cena miru

dr. Bogomir Kovač

20. 6. 2025  |  Mladina 25  |  Ekonomija

Že nekaj časa velja, da bo srečanje 32 članic Nata v Haagu zadnji teden junija 2025 prelomno. Svet se vse bolj približuje tretji svetovni vojni. Oblaki se gostijo, oborožitveni stampedo in vojni izdatki se povečujejo, vojni konflikti se stopnjujejo. Vse bliže so spopadi velikih sil, porazdeljene so tudi vloge sovražnih sil osi. ZDA so v središču teh dogajanj. V Washingtonu že dolgo načrtujejo veliki spopad za omajano prevlado sveta, nepredvidljivi Trump je zgolj predvidljiv zaključek tega procesa. Toda vojne se nikoli ne končajo, kot so načrtovane. ZDA bodo v njih dokončno izgubile hegemonistično pozicijo, Evropa bo ponovno doživela usodo razpadajoče celine. Ekonomske posledice oborožitvene tekme so vedno kratkoročna prevara, stroški vojn so vedno večji od koristi miroljubne koeksistence držav. Toda o tej ekonomski soodvisnosti nihče več ne govori. Politično-ekonomski partnerji so se iz ekonomskih konkurentov prelevili v politične nasprotnike in vojaške sovražnike. Žrtvovanje masla za topove se zdi neizbežno.

Nato je leta 2024 praznoval petinsedemdeseto obletnico obstoja in samohvale. Pomenil naj bi nekakšen trajni simbol kolektivnega duha in solidarnosti Zahoda, nosilec njegovih vrednot in interesov. Seveda se je od prvotne obrambne organizacije proti sovjetskemu ekspanzionizmu prelevil po letu 1990 v izrazitega podpornika ameriških geostrateških političnih interesov in vojaških avantur. Tako od leta 2008 aktivno deluje v novi geostrateški bitki proti Rusiji, ZDA bi ga rade uporabile za azijski pritisk na Kitajsko. Vplivni Rand že leta pripravlja vojaške scenarije za tretjo svetovno vojno. ZDA v ukrajinski vojni poskušajo s pomočjo EU vojaško blokirati Rusijo. Na Bližnjem vzhodu to delo še bolj neposredno opravlja Izrael. V Aziji poskušajo z vojaškimi bazami obkrožiti Kitajsko. In Washingtonu se po vseh projekcijah mudi, dokler še ima vojaško premoč in z vazali nasprotnike zaposluje z vojnami. Prva svetovna vojna je razbila britanski imperij, druga je dokončno pokopala evropocentrizem, tretja bo opravila z Američani. Huxleyjev distopični čudoviti novi svet, ki ga vodijo Wellsovi bogovom podobni ljudje, je pred durmi. Ni treba stopiti v trideseta leta 20. stoletja, zadostuje leto 2025.

Duh je očitno ušel iz steklenice. Izraelski napad na Iran je dober dokaz tega, s starimi političnimi triki namišljenih vojaških groženj ( jedrski bombni program) in nepremagljivo logiko zamenjave nedemokratičnih režimov (zahodni boj proti zlu). Na nedavnem srečanju G 7 je zahodni politični cvetober brezkompromisno podprl Izrael, zločini v Gazi so pozabljeni, ZDA pa so že napovedale povračilne ukrepe. Seveda je Iran vojaško oslabljen, izgubil je del pomoči regionalnih političnih zaveznikov. Toda v njegovem ozadju deluje Rusija s svojim strateškim orožjem, Pakistan ga je kot regionalna jedrska sila pripravljen braniti. Turčija je kot regionalna velesila zadržana, Kitajska pa v širšem zaledju zakavkaških držav prav sedaj plete ekonomske mreže in politični vpliv. Skratka, izraelsko-iranska vojna je veliko kompleksnejša in nevarnejša kot spopad za Ukrajino. Očitno Izrael tu upravlja ameriško politiko in ne obratno.

Seveda je v ozadju tudi ekonomski račun. ZDA namenijo Izraelu povprečno 30 milijard na leto za oboroževanje, tja se že leto dni preusmerja tudi orožje, namenjeno Ukrajini. Ameriški vojaški proračun je zadnja leta okoli 850 milijard dolarjev, svetovni vojaški izdatki pa so leta 2024 dosegli 2800 milijard, 2,5 odstotka svetovnega BDP. Tudi evropska komisija načrtuje 800-milijardni evrski paket za militarizacijo EU do leta 2030, na letni ravni pa okoli 300 milijard, kar je dvakratnik letnega evropskega proračuna. Neznosno lahkotnost povečanja vojaških izdatkov bodo potrdili tudi v Haagu. Ciljna dva odstotka sta letošnja zapoved, nova formula meri 3,5 odstotka. Postopni dvig za 1,5 odstotka BDP do 2028 brez fiskalnih zavor pa že napoveduje novih želenih pet odstotkov. To pa so domala proračuni vojnih razmer. Očitno jih ekonomsko načrtujemo, ker (svetovno) vojno pričakujemo.

Seveda ne manjka ekonomskih analiz tega militarističnega keynesianizma. Najprej so tu slavni oportunitetni stroški. Ameriški AEI je izračunal, da bi zmaga Rusije v Ukrajini stala ZDA 808 milijard dolarjev, zato se oboroževanje Ukrajine izplača. Sloviti kielski inštitut je podobno ugotovil za Nemčijo. Vojna podpora Ukrajini je dodatno ekonomsko učinkovita, če umirajo Ukrajinci in drugi namesto nas. Podobno bistre ugotovitve veljajo za novo oboroževanje EU. Ta lahko prispeva med 0,6 do 1,5 odstotka k rasti BDP, če bomo orožje proizvajali doma in ga ne bomo financirali z davki. Težave so kakopak produkcijske razvojne zmogljivosti, visoka uvozna odvisnost in fiskalne omejitve držav. O politični legitimnosti in moralni odgovornosti ekonomisti običajno molčijo. In če »zloglasni« Fitch pri tem opozarja na socialne posledice oboroževanja, razgradnjo socialne države in tvegano zadolževanje, je šale resnično konec.

Kakšna je torej cena miru in koliko nas stane vojna v Evropi? Staro Trumanovo vprašanje iz leta 1948 je še danes aktualno. Odgovor pa je otroško preprost. Mir in življenje slehernika nimata cene, ker sta vrednoti sami po sebi. In tu tiči moralni kredo vseh drugih ekonomskih vrednosti in cenovnih preračunavanj.