Kaj z Natom?

dr. Bogomir Kovač

27. 6. 2025  |  Mladina 26  |  Ekonomija

Razvpita Resolucija o splošnem dolgoročnem programu in opremljanju Slovenske vojske do leta 2040 (Resolucija 2025) je bila nujna vladna popotnica za vrh Nata v Haagu konec junija 2025. Pomeni nastavek domačih vojaških strateških dokumentov in hkrati pokritje zadreg te vlade glede novih zavez Nata. Skrivnost novega obrambnega razodetja Slovenije je preprosta. Ko je Slovenija po desetih letih na silo zadostila starim ciljem in obljubam o vojaških izdatkih, so prišle nove zaveze. Nato so v Haagu postavili mejo izdatkov na domala dvakratnik pravkar sprejetega vladnega načrta v Resoluciji 2025. Slaba politična mimikrija doma se je pomešala z ekonomskim slepomišenjem na tujem. Ekonomika neznosne lahkotnosti militarizacije Slovenije je zgolj nastavek teh političnih neumnosti. Golob je v Haagu zamudil priložnost sklicevanja na (ne) legitimnost takšnega početja. Na otročje vprašanje, kdo dejansko ogroža državo in kako jo obraniti, pa še vedno ni pametnih odgovorov. Sloviti kolektivni varnostni dežnik Nata je za zdaj naše največje tveganje. V novem distopičnem Trumpovem svetu pa je nespoštovanje pravil, prava in odgovornosti nova normalnost. Blasfemičnost v Haagu je zato remake verske sekte med iskanjem poti prostega jezdeca in usodo kuhane žabe.

Začnimo s preprosto politično aritmetiko in prgiščem zgodovinskega spomina. Davnega 20. marca 2014 je v zakulisju bruseljskega Bozarja Obama oznanil drago ameriško vzdrževanje varnosti in svobode v EU. Dan zatem je Putin podpisal rusko priključitev Krima. Septembra 2014 se je iz tega izcimila Natova zahteva o dveh odstotkih BDP za vojaške proračune. Trump dve leti kasneje že govori o odpovedi obrambe EU, če ne bodo zavezniki kupovali ameriškega orožja. Leta 2014 so zavezo dveh odstotkov izpolnjevale tri države, leta 2025 očitno skoraj vse, povprečje je bilo takrat 1,43 odstotka BDP, danes že presega 2,1. Toda nova lestvica Nata se v Haagu dviguje na 5 odstotkov BDP, od tega 3,5 za neposredno oborožitev in 1,5 odstotka za dvojno rabo. Novo formulo (3,5 + 1,5 = 5) bi nekateri v EU radi zadržali pri treh odstotkih in pol (2 + 1,5 = 3,5), Slovenija v svoji Resoluciji 2025 cilja še nižje (2 + 1 = 3). Toda v Haagu je vrh Nata ponovil Queneujeve »vaje v slogu«. Novi cilji in politične zaobljube so potrjeni, izpolniti se morajo do leta 2035. Kot vedno zaveze niso pravno zavezujoče, še manj ekonomsko izterljive in vojaško izključujoče, za njimi stoji zgolj politični pritisk. Skratka, nova vojaška aritmetika, stari politični triki.

Zgodba odstotkov dobiva v Sloveniji bolj dramatične razsežnosti v absolutnih številkah. Spodnja meja treh odstotkov se ustavi pri današnjih dveh milijardah evrov, pet odstotkov pri dobrih treh, slabi petini sedanjega letnega proračuna države. Do leta 2035 se torej gibljemo po sedanji že zastareli Resoluciji 2025 (model 2+1) pri dvajsetih milijardah evrov, v zapovedani Natovi formuli (3,5 + 1,5) pa pri 34. Z minimalno inflacijo in brez recesij zanihamo v intervalu med 25 in 40 milijard evrov. Z vidika razvojnih oportunitet je JEK 2 energetski ništrc, reševanje zdravstva, šolstva in sociale bagatela, sedanji javni dolg države (45 milijard) pa bi se s kreditnim financiranjem vojske domala podvojil. Toliko z nekaj »fingerrechnen« metodologije o ekonomskih mejah natovskih vojaških fantazem. Fiskalna in socialna kriza države sta tu neizbežni. Pika.

Slovenska taktika v Haagu je bila zgrešena. Stavila je na limanice dvojne rabe, toda med vojaki štejejo topovi in ne žarko maslo. Ni se povezala s skeptično Španijo in še manj zavrnila Natove cilje v imenu lastne resolucije. Dejansko pa bi Natove »demokrate« najlažje povozila z demokratičnim orožjem referendumske odločitve ljudstva, kar je doma predlagala Levica, Svoboda pa vehementno zavrnila. Pred Rusijo in Kitajsko, uradnima sovražnikoma in nasprotnikoma Nata, ZDA in EU, nas lahko prej reši diplomacija kot orožje, morda elektrifikacija »zelene militarizacije«, kar bi lahko bil tehten Golobov prispevek. Toda priložnost je zamujena, ker alternativne poti sploh ne obstajajo.

Seveda domačih zadreg s tem ni konec. Več orožja potrebuje več vojakov, teh pa že zdaj ni dovolj. Do potrebnih 30.000 vojakov redne in rezervne sestave ni mogoče priti brez naborniškega modela, ki pa ni v načrtih Resolucije 2025. Prikrita inovacija je »selektivna vojaška obveznost«, nekakšna »obvezna svobodna izbira«, nekje na pol poti do teritorialne obrambe nekdanjih komunistov. Prav tako v resoluciji ni jasno, kako financirati vladni projekt, še manj, kako zadostiti novim vojaškim izdatkom. Za lastno vojaško industrijo smo premajhni, za izvoz premalo vplivni, vojno pogačo si bodo razdelili drugi. Tudi fiskalne omejitve so v mali Sloveniji veliko bolj tvegane kot v veliki Nemčiji. Poljaki in Balti imajo svoje strateške adute drugod, mi pa ostajamo sami v precepu starih imperialnih sosed. Skratka, militarizacija države je pot k njeni destabilizaciji.

Lahko bi igrali vlogo prostega jezdeca, če bi imeli demokratično pokritje in pogum, da nas izključijo ali omejijo pri neizpolnjevanju Natovih zavez. Toda raje bomo poskusili usodo kuhane žabe, ki se prilagaja vroči vodi do končnega propada. Žabe pa ni ubila vrela voda, temveč nesposobnost odločitve, kdaj skočiti iz nje. Preprosto, rešitev je v skoku, dokler ni prepozno. Saj veste, kdor ne skače, ni Slovenc.