Turnstile: NEVER ENOUGH

+ + + + +

Britanska superzvezdnica Charli XCX je pred nedavnim na glasbenem festivalu Coachella, enem največjih na svetu, naznanila konec podaljšanega »brat poletja« in na gromozanskem platnu, ki je krasilo oder, navedla nekaj imen glasbenic in glasbenikov, ki jim predaja štafeto. Med njimi je bil na presenečenje mnogih tudi baltimorski (post) hardcore bend Turnstile. Javni blagoslov sodobne pop ikone je še en pokazatelj, kako široko je bend razpredel svoje lovke.

To je sicer že prej (leta 2021) suvereno dokazal tudi s tremi nominacijami za nagrado grammy, pred nedavnim pa z nastopom na »prime time« pogovorni oddaji Jimmy Fallon’s Tonight Show. Pa tudi denimo s tem, da so ga kot predskupino angažirali pop-pank velikani Blink-182 in da je sloviti kanadski kvartet BADBADNOTGOOD predlani izdal kratko zbirko reinterpretacij spevnejših, baladnih vrhuncev z njihove prejšnje plošče. Celo pop pevka Demi Lovato pravi, da je Turnstile njen najljubši bend. Kdo bi si mislil, da bo hardcore punk v 21. stoletju uspešno prodrl na obrobje mainstreama?

Turnstilu je to petnajst let po ustanovitvi uspelo s tretjim, izjemnim albumom GLOW ON (2021), zdaj pa zmagoslavje nadaljuje z njegovo sestrsko ploščo, ambiciozno mojstrovino epskih razsežnosti NEVER ENOUGH, ki zveni kot neposredno nadaljevanje (in sočasno tudi očitna nadgradnja) prejšnje. Turnstile je v tem poglavju komercialnega preboja, ki ga zaznamuje zares radikalen slogovni zasuk, žanrsko paleto razširil v nepredvidljive smeri, pri čemer je najočitnejši vpliv dream popa. Zvočno sliko je bend zdaj med drugim obogatil tudi s primesmi new wava, močno nostalgičnega po osemdesetih letih, s shogegazersko zasanjanostjo, emoidnimi napevi, občasnimi izbruhi latinskoameriških ritmov in še z marsičim. O eklektični naravi plošče zgovorno priča tudi nabor gostov, ki jo bogatijo: med drugim so tu denimo Dev Hynes (Blood Orange), sloviti jazzer Shabaka Hutchings, pevka Hayley Williams (Paramore), kantavtorica Faye Webster in hyperpop vizionar A.G. Cook.

Čeprav je Turnstile na novi plošči veliko milejši in mehkejši kot v svojih začetkih, kar gre v nos marsikateremu purističnemu fenu, je bend vseeno uspel ohraniti čvrsto pankovsko hrbtenico. Frontman Brendan Yates je kričanje sicer skoraj popolnoma zamenjal s pompoznim petjem, izbruhi trdih kitarskih riffov ter brzostrelkastih rafalov bobnarja Daniela Fanga pa so dokaj redki – a ko zažgejo, zares zažgejo. Pravzaprav je tudi na milejših, spevnejših delih plošče očitno – četudi na nekoliko pretanjeni ravni –, da je hardcore vtisnjen globoko v DNK zasedbe.