»Deklice se vdajo čustvom«

Švedska psihiatrinja Lotta Borg Skoglund raziskuje simptome motnje pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) pri otrocih in ženskah. Dobro ve, da so zaradi hormonov lahko izrazitejši.

Gospa Skoglund, veljate za eno od vodilnih strokovnjakinj za motnje pozornosti s hiperaktivnostjo. Pri dobrih 30 letih so tudi vam diagnosticirali to motnjo. Ste raziskovali sami sebe? > ADHD se m tak o ponotr anjila, da komaj še kdaj pomislim, da ga imam. Deklic in žensk z enako diagnozo nisem začela raziskovati zaradi svojih simptomov, temveč ker so mi številne pacientke priznale, kako naporno se jim zdi spoprijemanje s hormoni. Poskusila sem razumeti, zakaj toliko žensk opisuje težave, ki niso omenjene v literaturi.

Trije ključni simptomi ADHD so impulzivnost, hiperaktivnost in težave s pozornostjo. Kateri simptomi so v ospredju pri deklicah pred puberteto? > Deklicam pogosteje kot dečkom diagnosticirajo obliko z motnjo pozornosti. No, hiperaktivnosti in impulzivnosti deklic si pogosto ne razlagamo pravilno. Tudi one so lahko hiperaktivne, na primer veliko klepetajo, ali impulzivne, na primer tako, da drugim skačejo v besedo. Vendar ta simptoma pogosto pripisujejo nevzgojenosti ali sebičnosti.

Zakaj? 

Družbena pričakovanja glede lepega vedenja so za dekleta še vedno višja kot za fante. Zdi se, da že zgodaj razumejo, kaj se od njih pričakuje, zato so njihovi simptomi usmerjeni bolj navznoter in postajajo vse spretnejše pri obvladovanju.

Če deklice znajo tako dobro prikrivati svojo pravo naravo in ADHD, kako potem starši sploh prepoznajo, da trpijo za motnjo pozornosti? 

Zanimivo je, da starši to pogosto prepoznajo hitreje od učiteljev. Deklice z ADHD porabijo veliko energije za prilagajanje v šoli, doma, v varnem okolju, pa se njihova napetost razelektri. Že majhen poraz ali preizkušnja lahko povzroči nekakšen čustveni zlom, učitelji pa staršem še vedno govorijo, kako poslušna in pridna je njihova hči pri pouku.

Kako je videti takšen zlom? 

Deklice se vdajo čustvom – rekla bi, da je to najznačilnejši pojav. Starši pripovedujejo, kako težko njihova hči nadzoruje čustva, kako pobesni ali kako huda žalost jo včasih premaga. In kako krive se počutijo, ko se zavedo, da so prizadele starše ali brate in sestre, ko so vpile nanje in jih žalile.

Kaj se zgodi, ko deklice z ADHD postanejo pubertetnice? Navsezadnje so za skoraj vse najstnike značilni prepirljivost, izbruhi jeze in iskanje identitete. 

Za dekleta z ADHD so najstniška leta še toliko zahtevnejša preizkušnja. Težko se znajdejo v šoli in družbi. Različne raziskave kažejo, da prej začnejo kaditi, piti, se drogirati, poleg tega trpijo zaradi slabše samopodobe in so nagnjene k nestabilnim odnosom, pogosteje imajo spolne odnose, ko so pod vplivom alkohola ali mamil.

Mlade ženske z ADHD so tudi bolj nagnjene k odvisnosti kot mladi moški s to diagnozo, kajne?

Prav zdaj raziskujemo, ali je to povezano s tem, da dekleta v povprečju diagnozo dobijo štiri leta pozneje kot fantje, in sicer ravno zato, ker so njihovi simptomi drugačni. Na podlagi raziskav vemo, da neobravnavani ADHD prinaša številne neugodne posledice.

Večini diagnozo postavijo šele, ko so mlade odrasle ženske, glede na vašo študijo so takrat v povprečju stare že 23 let. 

Zato so dekleta in mlade ženske pogosto bolj prizadete, ko jim diagnosticirajo motnjo, in jih pogosteje prizadenejo spremljevalne bolezni, kot sta depresija in tesnoba. Tudi v tem primeru predvidevamo, da imajo zaradi pozne diagnoze, žal, več časa za pojavitev teh težav.

Pogovarjali ste se s številnimi odraščajočimi dekleti z ADHD in njihovimi starši. Kaj jim je v tem obdobju najbolj pomagalo?

Po mojih opažanjih je takoj za uradno diagnozo, ki jim odpira dostop do učinkovite obravnave, najpomembnejše, da so razumljene in da jim sogovornik prisluhne. Te ženske ne vedo, zakaj ne morejo zaupati svojim možganom, zakaj imajo tako močna čustva in zakaj ne zmorejo vzpostavljati trdnih odnosov. Želijo si, da bi bile uspešne, in vedo, kako bi morale ravnati, a jim preprosto spodleti. Diagnoza in strokovna obravnava lahko pomagata, da te težave ubesedijo. Uvideti morajo, da obstaja razlog za njihove težave, da niso neumne ali nore. Tako lahko poiščejo metode in načine, kako bolje paziti nase.

Za dekleta z ADHD so najstniška leta preizkušnja. Težko se znajdejo v šoli in družbi in trpijo zaradi slabše samopodobe.

Kakšno vlogo ima pri ženskah z ADHD menstruacijski cikel? 

Zelo pomembno! Hormonska nihanja, ki jih dekleta doživljajo z začetkom pubertete, lahko še okrepijo simptome ADHD. To potrjujejo tudi prve raziskave. Vpliv cikla je odvisen od individualnega profila ADHD. Če ste na primer impulziven tip, bi se lahko v dnevih, ko je raven estrogena najvišja, impulzivnost še okrepila. Če jemljete zdravila za ADHD, se lahko zgodi, da v teh dnevih zdravila delujejo celo premočno. Nekatere ženske povedo, da so razdražene, skoraj hipomanične. Hočejo se zabavati, uživati alkohol, divjati z avtomobilom, najraje kar vse hkrati. Začnejo številne projekte in se dogovorijo za nešteto stvari.

In kaj se zgodi potem? 

Že dva ali tri dni pozneje so v drugi fazi cikla in se včasih težko motivirajo ali pa so pobite, potrte.

Kako se ženske z ADHD laže spoprimejo s takšnim nihanjem? 

Najpomembnejše je ugotoviti, kako se raven hormonov spreminja in ali pri simptomih opažajo vzorce oziroma spremembe. V tem primeru se lahko pogovorijo z zdravnikom, kako zdravila prilagoditi menstruacijskemu ciklu. Hormonske tablete so ena od možnosti za uravnavanje ravni hormonov, tako da se nihanje umiri ali celo izgine.

Vendar imajo kontracepcijska sredstva, kot je tabletka, tudi neželene učinke. 

Zato ne morem ničesar priporočati. Odločitev je individualna in z zdravili ne bi smeli eksperimentirati sami.

Raven hormonov se spreminja tudi med nosečnostjo. 

To obdobje je preizkušnja za skoraj vse nosečnice, tudi če nimajo ADHD. Za tiste s to diagnozo so težave lahko še skrajnejše. Nekaterim nosečnost prija in se zato počutijo močnejše, druge se sploh ne počutijo več dobro v svojem telesu, zlasti, če so se prej bojevale z motnjami prehranjevanja ali čezmerno težo. Nosečnost v tem primeru lahko deluje kot sprožilo. Je obdobje nenehnih sprememb in zato številne nosečnice z ADHD občutijo hudo tesnobnost, saj so na primer vzpostavile rutino, ki jo tako zelo potrebujejo, nenadoma pa se vse to postavi na glavo. Še veliko nevarnejše pa je obdobje po porodu.

Zakaj? 

V zelo kratkem času se skrajno visoka raven hormonov spet preprosto zniža. Pri raziskavah opažamo, da so ženske z ADHD bolj nagnjenje k poporodni tesnobnosti in depresiji. Ženskam z ADHD se moramo tudi v tem življenjskem obdobju posvečati veliko skrbneje.

Kako, na primer? 

Treba je ozaveščati o ranljivosti nosečnic z ADHD, v zdravstveni oskrbi porodnic in mladih mater je premalo znanja o tem. Babice bi tako na primer lahko z bodočimi starši sestavile načrt za obdobje po porodu.

Tudi vi imate otroke – kaj je pomagalo vam? 

Prosila sem za pomoč in jo sprejela. Pomagale so mi mama, sestre, tašča. Šlo je za skupinski projekt. A zato sem bila deležna številnih pikrih pripomb. Marsikatero žensko z ADHD njena okolica obsoja, saj ljudje ne razumejo, da težje postori tisto, kar je za druge starše morda nekaj naravnega. Usklajevanje družinskega koledarja, upravljanje časa, priprava obrokov, vse to je za nekoga, ki ima že tako ali tako težave z razporejanjem svojega časa, še neprimerno zahtevnejše.

Govorili sva o puberteti, menstruacijskem ciklu, nosečnosti in porodu, a na hormone vpliva tudi mena. Tudi nanjo se veliko žensk z ADHD verjetno odzove burneje? 

Prva stvar, ki jo opažamo, je, da te v meno pridejo prej kot druge ženske in simptomi so izrazitejši. Pri številnih je spreminjanje razpoloženja opaznejše, slabše je tudi z impulzivnostjo. Nekatere poročajo, da so postale pozabljive in njihovo pozornost še hitreje zmotijo zunanji dražljaji. Številne postanejo tudi občutljivejše za bolečino.

Obstaja pojasnilo za vse to?

Natančne razlage še ni. Edino raziskavo doslej je opravila skupina pod vodstvom Sandre Kooij iz Nizozemske. Vemo le to, da se ženske z ADHD na hormonske spremembe odzovejo burneje. Številne tudi slabo spijo, vemo pa, da pomanjkanje spanca pogosto poslabša simptome ADHD.

Splošni simptomi v meni spominjajo na simptome ADHD. Kako je mogoče razlikovati, kaj je krivo za težave? 

Velja enako kot v puberteti. pogosto ne moremo vedeti. Simptomi perimenopavze so lahko enaki kot simptomi ADHD. Zato je res pomembno preveriti, ali ženska trpi zaradi spreminjanja ravni hormonov, preden ji na primer predpišemo zdravila za ADHD. Če imajo ženske v tem obdobju možgansko meglo in slabši spomin, se ne morejo spomniti besed in doživljajo čustvene pretrese, bi lahko pomislile, da imajo ADHD, ker so kje tako prebrale.

In bi se motile? 

Da, zelo verjetno, če bi se vsi simptomi pojavili prvič. Če pa se je ženska že od nekdaj spoprijemala s temi simptomi in so se med perimenopavzo le še poslabšali, bi bilo priporočljivo testiranje. Če že ima diagnozo, mora mogoče prilagoditi odmerjanje zdravil za ADHD ali se z ginekologom pogovoriti o hormonski terapiji. To je treba presojati v vsakem primeru posebej.

Številne ženske pravijo, da po perimenopavzi živijo bolj umirjeno. Velja to tudi za ženske z ADHD? 

Ko se raven hormonov ne spreminja več, nekatere ženske z ADHD občutijo veliko olajšanje. Pravijo, da je bilo njihovo življenje pred puberteto in je po perimenopavzi veliko boljše in da so v obeh obdobjih laže obvladovale oziroma obvladujejo simptome ADHD. Številni ljudje, ki jim šele pozneje v življenju diagnosticirajo motnjo, pa so potrti in nenehno tuhtajo, kako bi lahko živeli, če bi že prej vedeli, kaj se dogaja z njimi, če bi tudi njihovi bližnji poznali in razumeli ADHD in če bi ženske imele podporo pri tem. A za pomoč ni nikoli prepozno. Raziskave potrjujejo, da se kakovost življenja lahko izboljša tudi po diagnozi šele pri 65 letih. 

© 2025 Der Spiegel