Nora invazija v Kalifornijo

»Ko Kim Džong Un govori, ljudje sedijo in poslušajo. Hočem, da to počnejo tudi moji ljudje,« je pred časom dahnil Trump, veliki občudovalec diktatorjev, ki tudi sam diktira – z izvršnimi ukazi, s katerimi si skuša podrediti Ameriko. Če bi njegov puč 6. januarja 2021 uspel, bi bil zdajle diktator. A po drugi strani – Trump se obnaša tako, kot da je puč uspel. Ja, obnaša se kot diktator: militarizira politiko, radikalizira družbo, prakticira represijo, terorizira, grozi s fizičnim nasiljem, ječo in deportacijo, poziva k aretaciji in pregonu svojih političnih nasprotnikov, čisti Ameriko, centralizira oblast, nastavlja le lojaliste, slavi führerprinzip in politično nasilje, terja cenzuro, kriminalizira umetnost in protest, disciplinira pravno državo, od vseh terja, da enako mislijo in enako sovražijo, ne priznava volilnih izidov, ljubi koncentracijska taborišča, vsiljuje kult osebnosti, zaupa le diktatorjem. Kot je v Izvorih totalitarizma poudarila Hannah Arendt: »Stalin je zaupal samo enemu človeku, in to Hitlerju.«

Trump je v soboto svoj rojstni dan popraznoval z veliko vojaško parado – to je nekaj, kar počne Kim Džong Un. Ljudje so sedeli – in gledali. Le da jih ni prišlo prav dosti. Precej več – milijon – se jih je udeležilo protestnih shodov, ki so preplavili Ameriko, od New Yorka in Filadelfije do Los Angelesa. In ta dan protesta, ta dan jeze, ta dan rezistence je potekal pod geslom: No kings! Nočemo kraljev! Nočemo diktatorja!

Rečemo lahko le: končno! Končno so se v Ameriki zbudili! Končno so se premaknili! Končno se je prebudilo protestno gibanje! Končno se je vrnil množični protest – prvi množični protest v drugem Trumpovem mandatu. Šele zdaj! Res pozno. Nenavadno pozno. Trump je namreč Ameriko že povsem razmontiral. Razdejal je javni sektor, nadzorne agencije, zdravstvo, šolstvo, muzeje, univerze, javne institucije.

Zakaj protestno gibanje tako zamuja? Zakaj ni reagiralo prej? Morda zato, ker so ljudje ob Trumpovi ponovni izvolitvi začutili neko nemoč – vrnitev političnega kriminalca jih ni le šokirala, temveč tudi povsem paralizirala. Od Trumpa so bili brezmejno utrujeni – niso ga več prenesli! Ojoj, zdaj pa se je vrnil! Od Trumpovega comebacka si preprosto niso opomogli. Pozabimo na Trumpa! Delajmo se, kot da ga ni! Ignorirajmo ga! To je bila kakopak slaba, katastrofalna politika. Poleg tega jih je Trump paraliziral in utišal z nenehnim bombardiranjem – z nenehnimi šoki, izvršnimi ukazi, ekscesi, norostmi. Z nonstop nezaslišanostjo in pretiranostjo. Protestniki ga niso mogli dohitevati – vedno je bil pred njimi, tako da se na to ali ono njegovo noro, nezaslišano, fašistoidno, diktatorsko odločitev sploh niso mogli odzvati, ker je medtem že sprejel deset drugih norih, nezaslišanih, fašistoidnih, diktatorskih odločitev. Za protestno gibanje, ki skuša biti zaradi večje učinkovitosti in mobilizacijske moči vedno osredotočeno na eno topiko (ne pa na množico topik, ki gibanje le razpršijo, zmedejo in dekoncentrirajo), je bilo Trumpovo zasuvanje Amerike – »poplavljanje cone« (in poplavljanje medijev), kot je to strategijo imenoval nekdanji Trumpov svetovalec Steve Bannon – res pogubno.

Zakaj protestno gibanje tako zamuja? Zakaj ni reagiralo prej? Ker so ljudje ob Trumpovi ponovni izvolitvi začutili nemoč – vrnitev političnega kriminalca jih je povsem paralizirala.

Fašisti, kot je Trump, ljudstvo vedno slej ko prej prelevijo v publiko – in tudi protestno gibanje je postalo del Trumpove publike. Zbudilo se je šele, ko je »poplavljanje cone« oz. karnevalsko, šovmensko pritegovanje pozornosti privzelo diktatorske značilnosti in ko je lahko protest postal protest proti Trumpovi diktaturi (navsezadnje, Thomas Jefferson, tretji ameriški predsednik in eden izmed ustanovnih očetov Amerike, je zapisal: »Ko tiranija postane zakon, postane upor dolžnost«). Pa še to – proti kralju! Ne proti diktatorju – kot da v Ameriki diktator ni mogoč. Kot da so diktatorji mogoči le drugje, recimo v »tretjem svetu«. Kot da Trump ni diktator – ker je Američan. Kot da ni fašist – ker je Američan. Kot da dizajnerski diktator ni diktator, temveč le kralj.

Nadaljevanje kulturne vojne z drugimi sredstvi

Zato niti ne preseneča, da so prvo protestno gibanje sprožili »tujci«, latinskoameriški priseljenci, nad katere je Trump poslal agente Uprave za priseljevanje in carino (ICE), ki so jih potem – po Kaliforniji, na poljih, v šolah ipd. – agresivno in brutalno lovili, lisičili, poniževali, internirali in deportirali. Nemški filozof Theodor W. Adorno, ki je itak svaril, da fašizem ni bil poražen, da ni stvar preteklosti, da so le redki razredi cepljeni proti njemu in da je preživel v vsakdanjih navadah, predsodkih in konvencijah ter v hladni, manipulantski psihologiji avtoritarne osebnosti, je imel še kako prav, ko je opozoril: »Življenje pod fašizmom za številne ljudi sploh ni bilo tako slabo.« Tudi življenje pod Trumpovim fašizmom za številne ni tako slabo, zato ni nič čudnega, da so protestno gibanje v Kaliforniji sprožili natanko tisti, ki jim je pod Trumpovim fašizmom slabo, strašno slabo, ekstremno slabo – »ilegalni« priseljenci, ki jih skuša Trump na vsak način in za vsako ceno deportirati. Potemtakem tisti, ki fašizem izkušajo na lastni koži.

Ironično, protestna množica v Los Angelesu, središču upora, sploh ni bila ravno velika (le nekaj tisoč protestnikov), a je vendarle delovala kot sprožilec, tem bolj, ker je bilo to, kar so z latinskoameriškimi priseljenci počeli agenti ICE (ki delujejo kot Trumpova tajna policija), videti res grozno, primitivno in barbarsko.

Trump je zahteval neusmiljene in brezobzirne racije – neusmiljeno in brezobzirno deportacijo čim večjega števila priseljencev, navsezadnje, pred volitvami je obljubljal rekordno deportacijo, »največjo deportacijo v zgodovini«, deportacijo milijonov in milijonov, zdaj pa je zaostajal za Joejem Bidnom – Bidnova administracija je deportirala več priseljencev (kaj šele Obamova, ki je leta 2013 deportirala 35.000 oseb na mesec). Trump, čigar administracija je februarja deportirala le 11.000 oseb, marca le 12.300 oseb in aprila le 17.200, pa je hotel preseči Bidna – hotel je rekordne številke. Zahteval je milijon deportacij letno.

A tu se je zapletlo. Trumpov deportacijski stroj je zaostajal za Bidnovim – zakaj? Zaradi preprostega razloga: v času Bidnovega mandata je bila južna meja precej odprta (v času Obamovega še bolj), zato je v Ameriko vstopilo veliko migrantov (200 tisoč mesečno). Te pa so oblasti takoj vračale nazaj v Mehiko, vsa takojšnja vračanja pa so veljala za deportacije, zato je Bidnova administracija zabeležila veliko število deportacij. Trump pa je južno mejo tako rekoč nepredušno zaprl, zato v Ameriko ni moglo vstopiti prav veliko migrantov (le 12.000 mesečno), kar seveda pomeni, da se je morala Trumpova administracija usmeriti predvsem na tiste priseljence, ki so že daljši čas v Ameriki. Tu pa ni šlo tako hitro, tem bolj, ker številne zvezne države niso hotele sodelovati pri Trumpovi deportaciji – razglasile so se za zatočišča za migrante. Kalifornija je takšno zatočišče – priseljenci so tu lahko mirno delali in živeli, ne da bi tvegali aretacije in deportacije. Ne, Kalifornija ni dala svojih priseljencev.

Trump ni puščal nobenega dvoma, da je to vojna. Vojna proti Los Angelesu. Nadaljevanje kulturne vojne z drugimi sredstvi. Trump brezmejno prezira Los Angeles.

In Trump je Kaliforniji napovedal vojno. Od agentov ICE je terjal, da so brutalni in brezkompromisni – in da naredijo vtis. Naj vsi vidijo mojo odločnost! Naj bo to demonstracija moje izvršne moči! Mojih mišic! Moje volje! Agenti so na slepo vdirali na polja in parkirišča, v šole in tovarne, cerkve in bolnišnice, celo porodnišnice, vlamljali v avtomobile – in povsod, na ulicah, na odprti sceni, demonstrativno brutalno in brutalno demonstrativno grabili in ugrabljali priseljence.

Trump ni puščal nobenega dvoma, da je to vojna. Vojna proti Los Angelesu. Nadaljevanje kulturne vojne z drugimi sredstvi. Trump brezmejno prezira Los Angeles. Los Angeles – kaj šele Hollywood – ga je zavrnil. Še huje: že leta se mu posmehuje. Zato v Trumpovih očeh velja za glavno mesto dekadence, degeneriranosti in liberalnosti, za »distopijo tretjega sveta«, »nacijo tretjega sveta«. In ko so vzniknili protestni shodi, ko so se torej latinskoameriški protestniki uprli agentom ICE, je Trump v Kalifornijo najprej poslal štiri tisoč pripadnikov nacionalne garde, potem pa še 700 marincev – kalifornijskemu guvernerju Gavinu Newsomu je obenem zagrozil z aretacijo. Ko so ga vprašali, zakaj bi ga dal aretirati, je odvrnil: »Ker kandidira za guvernerja!« Tako govorijo fašisti, diktatorji, alergični na vse, ki jim nasprotujejo. Trump je svojo fašistoidno politiko (množično deportacijo priseljencev, rasističnim projektom, ki naj bi Ameriko naredil bolj belo, no, »spet veliko«, in ustavil »veliko zamenjavo«), zaščitil s povsem fašistoidno metodo – z aktiviranjem nacionalne garde, ki je ameriški predsedniki zlepa ne aktivirajo brez dogovora z guvernerjem zvezne države, v katero jo napotijo (to je nazadnje, leta 1965, na lastno roko storil demokratski predsednik Lyndon Johnson, a le zato, da bi borcem za državljanske pravice v Alabami omogočil, da v tretjem poskusu vendarle izvedejo protestni marš od Selme do Montgomeryja), in aktiviranjem marincev, ki načeloma naj ne bi vojaško posegali v Ameriki, bolje rečeno, njihova naloga ni boj proti Američanom.

Toda Trump je oznanil, da bo »osvobodil« in »očistil« Los Angeles, ki so ga »napadli in zavzeli tuji sovražniki«. Latinskoameriški priseljenci. To je vojna! V Trumpovi retoriki ti latinskoameriški protestniki niso civilisti, prebivalci Los Angelesa, priseljenci (tretjina Angležanov je priseljencev), marveč tuji, sovražni borci. Protest je prekvalificiral v vstajo. Ko je mobiliziral nacionalno gardo in marince, je aktiviral zakon iz leta 1807 (Insurrection Act), ki predsedniku omogoča, da vojsko – in nacionalno gardo – v Ameriki uporablja kot policijo. Trump se zelo rad sklicuje na več kot 200 let stare zakone – na zakone, ko je bila Amerika »velika«.

Ne, Trump se ne namerava samoomejevati. Vojsko je povsem spolitiziral: ko v vojaških bazah nagovarja vojake, ko torej nastopa kot njihov vrhovni poveljnik, ima na glavi rdečo čepico svojega MAGA gibanja, v vojaški bazi Fort Bragg pa je vojake pozival, naj navdušeno prikimavajo njegovemu demoniziranju političnih nasprotnikov, tako da so Trumpove politične nasprotnike celo izžvižgali. Fuj in fej! Trump skuša vojsko privatizirati – preleviti jo hoče v gardo svoje politike, svoje ideologije.

In ne, Trump ne namerava spoštovati pravne države – in pravice do protesta. A le zakaj bi se samoomejeval, če pa lahko s to vojno preglasi vse svoje debakle. Veliko carinjenje mu je padlo v vodo, romanca z Elonom Muskom se je končala z vzajemnim psovanjem, nobene vojne mu ni uspelo končati (ne na Bližnjem vzhodu ne v Ukrajini), sodišča nenehno blokirajo njegove odločitve in poteze, ratingi so mu padli. Trump je potreboval izredne razmere – discipliniranje »dekadentne« in »degenerirane« Kalifornije, ki se obnaša neameriško in protiameriško.

La vida loca

V Los Angelesu se ni dogajalo nič tako apokaliptičnega, da bi bilo treba tja pošiljati nacionalno gardo in marince – protestni shodi niso bili ravno ne vem kako množični, pretežno so bili povsem mirni, nasilje je bilo zelo omejeno, zagorelo ni ravno veliko avtomobilov, plenjenje trgovin, ki v Ameriki običajno spremlja nemire in proteste, pa ni niti približno dobilo takšnih razsežnosti kot leta 1992, ko je Los Angeles – po oprostitvi štirih policistov, ki so sadistično pretepli temnopoltega Rodneyja Kinga – preplavil kaos nasilja in plenjenja (predsednik Bush starejši nacionalne garde, rezervistov in vojske, z marinci vred, kljub številnim žrtvam ni aktiviral na lastno roko, ampak po dogovoru s kalifornijskim guvernerjem Petom Wilsonom), toda Trump je v tem takoj prepoznal »požig reichstaga«. In res, Trump, pučist, je v »krizi«, ki je izbruhnila v Kaliforniji, videl priložnost, da začne početi to, kar je počel Hitler, ki je nemške dežele uglaševal z zvezno oblastjo, z »enotno voljo nacije« – Trump skuša z zvezno oblastjo uglasiti Kalifornijo. In ne le Kalifornije, temveč vse zvezne države, ki jih vodijo demokrati. Vse hoče centralizirati – uglasiti s sabo, disciplinirati. Zato je Los Angeles militariziral. Tako kot Trump v protestih – ogrožanju javnega miru in varnosti – vidi napad na Ameriko, je Hitler v požigu reichstaga – ogrožanju javnega miru in varnosti – videl znak, da se pripravlja boljševiška revolucija. Požig reichstaga mu je omogočil obračun s politično opozicijo, obračun s politično opozicijo pa je utrdil njegovo avtokratsko, diktatorsko oblast – tako kot naj bi obračun s Kalifornijo utrdil Trumpovo oblast. Trump v imenu »osvobajanja« Kalifornije in »reševanja« Amerike trga in ruši svoboščine, ki jih zagotavlja ustava.

Da se je Trump med vsemi zatočiščnimi državami najprej spravil prav nad Kalifornijo, ne preseneča – v Kaliforniji je namreč lahko računal na odpor, na bujne proteste, ki bodo avtomatično upravičili njegovo »posebno vojaško operacijo« (à la Putin), njegovo »osvoboditev« Kalifornije, njegovo očiščenje »neameriške« zvezne države. In da bi še bolj očistil Ameriko, je hkrati prepovedal vstop v Ameriko državljanom številnih afriških, azijskih in latinskoameriških držav – saj veste, tistim, ki prinašajo »slabe gene« in ki »zastrupljajo kri naše dežele«.

Vse bitke, ki jih izgublja, skuša dobiti na ulici. Fašisti, kot je Trump, ljubijo ulično nasilje. Konfrontaciji dajejo prednost pred demokracijo – kot Trump. Kriminalizirajo protest, svobodo govora ter pravico do zbiranja in združevanja. In ja, fašisti ljubijo državljanske vojne – Trump hoče, da bi se Američani pobili med sabo. »Prava« Amerika proti neameriškim zveznim državam. Rdeče/republikanske države proti modrim/demokratskim državam. Amerika proti Kaliforniji.

Ko so se protesti v Los Angelesu stopnjevali in ko je Trump udaril s silo, so začeli protestniki mahati z mehiškimi zastavami. Spomnite se teh posnetkov: maskirani protestniki zažigajo avtomobile, blokirajo promet in mahajo z mehiškimi zastavami! Toooo, je vzkliknil Trump, ki si je želel natanko to: da bi začeli mehiški priseljenci, ki jih je v Kaliforniji največ, mahati z mehiškimi zastavami, saj bi to potrdilo, da niso patrioti, da niso lojalni Ameriki, temveč Mehiki, in da so protiameriško nastrojeni. Ko bi mahali z mehiškimi zastavami, bi potrdili, da ima Trump čisto prav in da je treba Kalifornijo »očistiti« in »osvoboditi«, da je treba torej milijone teh »ilegalnih« priseljencev deportirati.

Trump se ne namerava samoomejevati. Vojsko je povsem spolitiziral: ko v vojaških bazah nagovarja vojake kot njihov vrhovni poveljnik, ima na glavi čepico svojega MAGA gibanja.

Trump je potreboval protestnike z mehiškimi zastavami – in jih dobil.

Dan brez Mehičanov

A lahko je predvideval, da jih bo dobil. To se zgodi vsakič, ko republikanci sprejmejo drakonsko, represivno, nečloveško priseljensko zakonodajo. Ko so na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja takšno zakonodajo najavili v Kaliforniji, so mehiški priseljenci svoj množični protest pospremili z mehiškimi zastavami, a prav mehiške zastave so potem legitimirale sam sprejem te rasistične zakonodaje – republikanci so jim hoteli s tem dati, kot so rekli, »lekcijo iz državljanske vzgoje«.

Še bolj dramatično je bilo leta 2006 – potem ko je predstavniški dom kongresa sprejel HR 4437, nov zakon o priseljevanju, ki je vse »ilegalne« priseljence označil za kriminalce, je vsem, ki bodo »ilegalnim« priseljencem nudili kakršnokoli pomoč (nunam, duhovnikom, aktivistom, zdravstvenim delavcem), zagrozil s sodnim pregonom, obenem pa na južni meji najavil izgradnjo orjaškega, neprebojnega zidu. Tako brutalnega, strupenega, rasističnega, neandertalskega zakona o priseljevanju ni kongres sprejel že vse tja od dvajsetih let prejšnjega stoletja.

In 7. marca se je pred Capitolom zbralo okrog 30.000 priseljencev, ki so vzklikali: »Nismo kriminalci!« Pa: »Lahko nas sovražite, toda potrebujete nas!« In: »Mi smo Amerika!« Kdo so »ilegalni« priseljenci, veste: to so ljudje, ki Ameriko čistijo … ki Ameriki strežejo … ki Ameriko zjutraj oblačijo in zvečer slačijo … ki Ameriki čuvajo otroke … ki Ameriki gospodinjijo … in ki urejajo ameriški »božji vrt«. Pod ceno, v senci in brez beneficij. Toda kongres jih je razglasil za kriminalce (tudi Trump je deportacijo priseljencev razglasil za »največjo deportacijo kriminalcev v ameriški zgodovini«). Razloga, da bi to gledali od daleč in nezainteresirano, ni bilo.

Le nekaj dni kasneje je v Chicagu demonstriralo že 300 tisoč priseljencev, demonstracije pa so se tako naglo razširile, da »Maršem dostojanstva« in »Shodom enotnosti« ni bilo ne konca ne kraja. Demonstrantom so se kmalu pridružili tudi srednješolci. In njihovi starši. In učitelji. In varuške z dojenčki v vozičkih – in z mavričnimi zastavami na vozičkih. Ob koncu marca je v Los Angelesu marširalo več kot pol milijona demonstrantov, tako priseljencev kot tistih, ki so se z njimi solidarizirali, 10. aprila jih je tudi v Dallasu marširalo pol milijona – in 1. maja jih je v Los Angelesu spet marširalo več kot pol milijona.

Nekateri so pozivali k bojkotu šol in služb, da bi Los Angelesu pokazali, kako je videti »dan brez priseljencev«, spet drugi so mahali z mehiškimi zastavami, vzklikali »Mexico, Mexico«, »Bush el diablo« in »Bush va casa« ter prepevali ameriško himno v španščini.

Bushevi republikanci, ki so itak ponujali takšne »rešitve« kot Trump (zid, kriminalizacijo, lov na čarovnice, lagerje, deportacije), so začeli takoj – ja, zelo trumpovsko – poudarjati, da imajo »ilegalni« priseljenci več pravic od Američanov, da ogrožajo ekonomsko varnost Američanov, da ogrožajo nacionalno varnost (hej, »ilegalnih« priseljencev je enajst milijonov!, kaj vemo, kdo vse se skriva med njimi!), da denarja, ki ga zaslužijo v Ameriki, ne trošijo v Ameriki, ampak ga pošiljajo domov, v tujino, da so se nesposobni asimilirati, da so »spopad civilizacij« preselili v Ameriko, da živijo na tuj račun, da uničujejo Ameriko, da v Ameriki ustvarjajo razmere, pred kakršnimi so zbežali iz Mehike, in da Ameriko spreminjajo v Mehiko.

Sporočilo patriotske, ultranacionalistične, nativistične, rasistične desnice je bilo jasno: ko se bo Amerika znebila ilegalne delovne sile, bo spet srečna – konec bo nevarnosti, brezposelnosti, recesije in depresije.

Fašisti, kot je Trump, ljudstvo vedno slej ko prej prelevijo v publiko – in tudi protestno gibanje je postalo del Trumpove publike.

Sergio Arau je dve leti prej posnel komedijo Dan brez Mehičanov (A Day Without a Mexican), v kateri iz Kalifornije na lepem izginejo vsi Mehičani, tako da ta ostane brez mehanikov, vrtnarjev, obiralcev sadja, varušk, služkinj, smetarjev, snažilk, zidarjev in mesarjev – legalnih in ilegalnih. Cona somraka! Še celo internet ne deluje več. In seveda – glava solate po novem stane 100 dolarjev. Kalifornijci v grozi ugotovijo, da kalifornijske ekonomije ni brez Mehičanov – legalnih in ilegalnih.

Povsem jasno je, kako bi bila videti Amerika brez »ilegalnih« priseljencev: ekonomija bi se skrčila, dobavne verige hrane bi se strgale (45 odstotkov zaposlenih v ameriškem kmetijstvu je »ilegalnih« priseljencev), rast bi se zmanjšala, javni dolg bi se povečal, inflaciji bi se zmešalo, ameriška populacija, ki se že itak stara, bi ostala brez mlade, sveže delovne sile, ki množično vplačuje v zdravstveno blagajno in blagajno socialnega zavarovanja, gospodarstvo – z gradbeništvom vred – bi ostalo brez delavcev.

Že res, da bi se Amerika ekonomsko destabilizirala, pravijo nekateri, toda po drugi strani bi – zaradi deportacije vseh teh priseljencev – postala politično stabilnejša. Ne, ravno nasprotno: nazadovanje ekonomije, produkt Trumpovega fašizma, bi Ameriko šele zares politično destabiliziralo! Toda Trump je v Los Angelesu v živo testiral metode za zatiranje protesta, teroriziranje civilnega prebivalstva, prevzem nadzora in okupacijo Amerike.

Kot je rekel predsednik Ronald Reagan: »Ne demokracije, ampak diktature so tiste, ki potrebujejo militarizem, da bi nadzorovale svoje ljudi in drugim nacijam vsiljevale svoj sistem.«