Ali Iran razvija atomsko bombo?

Ameriški The New York Times je 5. januarja 1995 natisnil članek z naslovom Ameriški in izraelski uradniki se bojijo, da bi Iran lahko v petih letih razvil atomsko bombo, v katerem so višji izraelski uradniki razlagali, da bi bilo nujno razmisliti o preventivnem napadu na iranske jedrske reaktorje. Takšnih podobnih naslovov in pozivov je bilo v naslednjih letih in vse do danes še nemalo – Iran je domnevno ves čas tik pred tem (»čez pet let«, ne, »čez dve leti«, morda »v samo nekaj mesecih«), da razvije jedrsko orožje. Kaj stoji za tem, pomeni Iran resno jedrsko grožnjo ali pa gre zgolj za propagando?

Po podatkih Mednarodne agencije za jedrsko energijo naj bi Iran res nakopičil več kot 400 kilogramov 60-odstotno, se pravi visoko obogatenega urana (za izdelavo jedrskega orožja je potrebna 90-odstotna čistost). A so celo ameriške obveščevalne službe, tako je marca pred kongresom povedala direktorica obveščevalnih dejavnosti Tulsi Gabbard, ocenile, da iranski vrhovni voditelj Ali Hamenej, potem ko je bil zaustavljen že leta 2003, ni nikoli obnovil programa razvoja jedrskega orožja. Da Iran razvija atomsko bombo, vehementno ves čas razlaga samo Izrael – za katerega je drugače splošno znano, da ima jedrsko orožje.

Odnos med Iranom in Izraelom je seveda kompleksen. Izrael je v Iranu nekoč videl (potencialnega) strateškega zaveznika v regiji, ker naj bi ga s Teheranom družili grožnji Sovjetske zveze in Iraka pod vodstvom Sadama Huseina. Iran je denimo v kontekstu iransko-iraške vojne v 80. letih celo občasno kupoval orožje od Izraela. A to se je spremenilo po razpustitvi Sovjetske zveze in ameriškem vojaškem uničenju iraških sil v operaciji Puščavski vihar leta 1991.

Kot je pojasnil sociolog in politolog dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, je v 90. letih in novem kontekstu Izrael začel Iran obravnavati kot »glavnega strateškega nasprotnika na Bližnjem vzhodu«. Po razdejanju na Bližnjem vzhodu – ameriški napad na Irak, državljanska vojna v Siriji, zrušitev Gadafijevega režima v Libiji (...) – pa je Iran z zavezniki, torej z libanonskim Hezbolahom, iraškimi šiitskimi milicami, sirskim šiitsko dominiranim režimom, jemenskimi šiitskimi Hutiji in Hamasom, ki nastopajo proti izraelski okupaciji arabskih ozemelj, tudi res postal »edina prava prepreka uveljavitvi popolne izraelske hegemonije na Bližnjem vzhodu«. Kar je še razlog več za izraelsko demonizacijo Irana.

Vse od 90. let Izrael svet prepričuje, da naj bi Teheran pomenil grožnjo Izraelu in tudi kar celotnemu Zahodu. Iranu naj bi tako rekoč »jutri« uspelo pridobiti jedrsko orožje in ga uporabiti proti Izraelu. Pa čeprav ves čas zatrjuje, da z bogatenjem urana samo sledi uresničitvi četrtega člena pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, ki govori o pravici pogodbenic do miroljubne jedrske energije. »Res pa je, da je Iran po maju 2018, ko je ameriški predsednik Donald Trump odstopil od jedrskega sporazuma, ki ga je z Iranom leta 2015 dosegla šesterica zahodnih držav (po njem naj bi Iran lahko bogatil uran le do 3,67 odstotka), in ob izjemno močnih ekonomskih pritiskih nanj s strani Amerike začel recipročno odstopati od sporazuma in bogatiti uran do zmeraj višjih stopenj,« je povedal Šterbenc. »To Teheran počne tudi zaradi pritiska na zahodne države, da bi odpravile sankcije proti njemu. Ne nazadnje pa vse bolj agresivna politika Izraela v zadnjem času v Iranu krepi tiste kroge, ki menijo, da bi država res morala razmisliti o izdelavi jedrskega orožja.«

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>