Netanjahujeve uresničene sanje

Izrael, natančneje njegov predsednik vlade Benjamin Netanjahu, je končno dobil priložnost za vojno z Iranom, o kateri je sanjal že pred slabimi tremi desetletji, ko je bil samo član vlade. O tem, kako se podobne želje uresničujejo, se zlahka poučimo iz novejše zgodovine, posebej ameriška ponuja v tem pogledu številne primere. Vzemimo njene poraze v Vietnamu, Afganistanu, Iraku, Libiji in Siriji. Omenimo lahko tudi »afganistanski model«, ko je leta 2001 Amerika v to državo proti talibom poslala 1200 svojih vojakov, v naslednjih dveh desetletjih pa jih je angažirala še najmanj sto tisoč. Nazadnje je odnehala in talibom »podarila« zmago, pri čemer je žrtvovala 2324 življenj svojih vojakov, če ne omenim še veliko večjih žrtev na afganistanski strani, po večini civilistov. Ali če dodam aktualnejši primer, ko ZDA (in Izrael), čeprav so za to z letalskimi napadi potrošile več kot sedem milijard dolarjev, niso (z)mogle premagati radikalne skupine jemenskih hutijevcev, nad čemer so nazadnje obupale.

Poleg imperialnih in interesov vojaškoindustrijskega kompleksa te vojne so pri njej v igri tudi interesi politikov, da se obdržijo na oblasti. V teh razmerah smo predvsem zaradi Netanjahujeve bojazni, da bi se brez vojn na več frontah, ki jih bije za »obstoj njegove države«, zaradi korupcije znašel pred izraelskim sodiščem in v zaporu, namesto da bi se v zgodovino Izraela zapisal kot nekdo, ki je teritorialno povečal to državo.

Značilnosti režima v prid fašizmu

Po besedah Avija Shlaima, britanskega zgodovinarja na Oxfordu judovskega rodu, ne more biti nobenega dvoma, da je režim, ki ga pooseblja sedanji predsednik izraelske vlade, v svojih temeljnih značilnostih fašističen. To dokazuje privrženost totalitarnim političnim načelom: uveljavljanju moči nad pravico, opiranju na neomejeni militarizem, neupoštevanju mednarodnega prava in brezbrižnosti do svetovnega javnega mnenja. V zadnjih dobrih dveh desetletjih ni nobena demokratična država v svetu zagovarjala takih civilizacijsko zavržnih političnih idej, ob tem pa je treba spomniti, da je bil Izrael na svojem začetku v svetu deležen simpatij in podpore kot demokratični »otok v morju avtoritarnih režimov«.

Takega Izraela, ki danes spominja na politiko apartheida v Južni Afriki – ob tem spomnimo, da je ta rasistični režim skupaj z iranskimi nuklearnimi znanstveniki(!) v času vladavine šaha Mohameda Reze Pahlavija Izraelu pomagal pri razvoju jedrskega orožja –, danes seveda ni več, prav tako pa so medtem v svetu ugasnile tudi prejšnje simpatije do te države. Še več, po besedah Shlaima se danes ta država uvršča med največje grožnje za svetovni mir, skupaj s Trumpovimi ZDA, ki dosedanjo podporo Izraelu z genocidno vojno proti Palestincem ter vojaško, materialno in politično podporo nadgrajuje v neposredno vojno z Iranom. Seveda pa je podobnih groženj v svetu še več. Med njimi še vedno ruska mednarodno pravno sporna invazija v Ukrajini in potencialno Kitajska, ki grozi Tajvanu in ga utegne prej ali slej napasti in si ga priključiti ter tako popraviti napako zgodovine.

Izrael je še v času pogajanj med ZDA in Iranom o tem, kakšna bo usoda iranskega jedrskega programa, napadel Iran in tako v tem letu »pridelal« novo vojno. Na Bližnjem vzhodu se od prejšnjega petka (13. 6.), tako kot v letih 1948, 1956, 1967, 1973, 1982, 2023, napovedujejo Izraelu bolj naklonjene geopolitične razmere.

Izjava nemškega kanclerja Friedricha Merza ta teden na vrhu skupine G-7 v Kanadi, da opravlja Izrael v vojnah na Bližnjem vzhodu »umazano delo« za zahodne zaveznike, je zastrašujoča.

Prvo vojno je zaznamovala nakba, med katero je ob razglasitvi izraelske ( judovske) države izraelska vojska skupaj z individualnimi judovskimi teroristi uničila prek 500 palestinskih naselij in vasi ter izgnala več kot 750.000 Palestince z njihovih domov.

Netanjahu daje prednost rušenju iranskega režima

Netanjahu je nedvoumno (na)povedal, da v sedanji vojni ne gre le za vojaško uničenje infrastrukture, ki bi zaustavila nadaljnje bogatenje urana, s katerim bi se lahko Iran dokopal do jedrskega orožja, temveč daje prednost rušenju iranskega režima pred uničenjem iranskih centrifug. Pri tem se lahko Izrael tudi ušteje, kar bi najbolje vedel sam Netanjahu, ki se brez zadnjih vojn na Bližnjem vzhodu niti ne bi mogel obdržati na oblasti.

Z napadi na naseljena območja, se pravi na civilne cilje, se utegne iransko javno mnenje od prejšnjega nasprotovanja  teokratičnemu režimu obrniti proti zunanjemu napadalcu ter celo podpirati, da se Iran v prihodnosti dokoplje do jedrskega orožja. Eden najbolj izpostavljenih in dolgoletnih zunanjepolitičnih komentatorjev pri New York Timesu Thomas Friedman, ki že dolga desetletja spremlja vojne na Bližnjem vzhodu, meni, da je »tolpa ekstremističnih politikov, ki vodi sedanjo izraelsko vlado« v strateški zmoti z doktrino »enkrat za vselej« (once and for all). Ta se je pri reševanju problemov na Bližnjem vzhodu in posebej s Palestinci večkrat izkazala za napačno. Komentator je zavzel distanco do izraelskega mesijanskega ekspanzionizma in do iranskega jedrskega – ker nobeden od njiju ne služi interesom ZDA in njihovi kredibilnosti v tej regiji.

Izrael si v tej vojni in tudi v prejšnjih obeta zmago. Ta naj bi po zagotovilih njegovega političnega in vojaškega vodstva preventivno preprečila resno grožnjo obstoju te države. Po mnenju osrednjega zunanjepolitičnega komentatorja pri Guardianu Jonathana Freedlanda je Netanjahu z napadom na Iran pod pretvezo, da prepreči »eksistencialno grožnjo« Izraelu, tega v bistvu spravil samo še v težji položaj, čeprav danes kaže, da je Izrael z bombardiranjem Irana in atentati na njegove jedrske znanstvenike »zmagovalec«, ki je spravil svojega nasprotnika v strateško podrejen položaj. Ali mu bo pri tem uspelo, je drugo vprašanje, vsekakor pa je tudi to zadnjo vojno, kot že prejšnje, treba razumeti v kontekstu zavzemanja za uresničenje biblijske zamisli o velikem Izraelu. Izraelski genocid nad Palestinci in omenjene »zmage«, kot pišejo kompetentni poznavalci na tem področju, seveda ne prispevajo k varnosti izraelske države, temveč, nasprotno, najedajo njen dolgoročni obstoj, kot je pred časom nedvoumno povedal dolgoletni in vplivni ameriški teoretik in praktik mednarodnih odnosov in danes že pokojni Henry Kissinger.

Zakaj Izraela nihče ne kliče na odgovornost

Izraela seveda ne zanima denuklearizacija tega območja, ki bi vsem državam prinesla več varnosti, temveč hoče zadržati jedrski monopol, pri čemer se bolj kot na mir opira na vojaško in politično moč, ki mu jo zagotavljajo ZDA, predvsem pa politično ravnanje v skladu z rekom: Kar je dovoljeno Jupitru ni dovoljeno volu. V nasprotju z Iranom Izrael zavrača vsako sodelovanje na področju humanitarne pomoči z Organizacijo združenih narodov in posebej z njeno Mednarodno agencijo za jedrsko energijo (IAEA). Izrael tudi ne priznava, da ima jedrsko orožje, kaj šele, da bi dopustil mednarodni nadzor nad njim.

Za EU je resnična tragedija, da njene vlade idealov, na katere sicer deklarativno še vedno prisegajo, ne jemljejo več resno in jih ne prevajajo v življenje.

Omenjena agencija se je že pri dosedanjih nadzorih večkrat prepričala, da za zdaj Iran nima programa za pridobitev jedrskega orožja, prav tako pa je pri ponovnem nadzoru lani ugotovila, da Iran pri bogatenju urana še ni zmožen izdelati jedrskega orožja, ker ima na voljo samo 60-odstotno obogateni uran, za izdelavo atomske bombe pa je potreben 90-odstotni. V poročilu kongresnega odbora za zunanjo politiko so še 22. maja zapisali, da ameriške obveščevalne agencije v tem času v Iranu ne opravljajo nobenih dejavnosti, ki bi lahko pripeljale do jedrskega orožja.

Po besedah predsednika ameriškega Sveta za zunanje odnose Richarda Haassa so v zadnjih tednih ameriške obveščevalne službe potrdile prejšnjo oceno, da se Iran še ni odločil za proizvodnjo jedrskega orožja. Tu bi si morali postaviti vprašanje, zakaj Izraela, ki ima atomsko orožje, nikoli ni obiskala kaka mednarodna inšpekcija, da bi odgovarjal za svoj tajni jedrski program. Omenimo še trditev nuklearnega strokovnjaka in direktorja na področju globalnih tveganj pri Federaciji ameriških znanstvenikov Jona Wolfsthala, ki dvomi, da bi lahko vojna z Iranom tej državi preprečila ali v prihodnosti zaustavila napredovanje pri pridobivanju jedrskega orožja. Po njegovem gre preprosto za kontraproduktivno politiko, ki ne upošteva tega, da z bombardiranjem ni mogoče dokončno odpraviti iranskega jedrskega programa.

Pandorina skrinjica z nepredstavljivimi posledicami

Tako kot pri ameriški invaziji leta 2003 na Irak pod izmišljeno pretvezo, da ta proizvaja atomsko bombo ali da jo morebiti celo že ima, smo danes v izraelskem primeru priča podobni zlagani reprizi, se pravi zastraševanju domače in mednarodne javnosti, ki naj v nasprotju z ugotovitvami več obveščevalnih služb opraviči nujnost vojne z Iranom. Ko politika oziroma politiki »potrebujejo« vojne, se praviloma ne ozirajo na mnenja njihovih služb, sploh pa ne na svetovno javno mnenje. V Iranu se lahko ponovi evforija politike, ki je pripeljala do usmrtitve dveh avtokratov, Sadama Huseina in Moamerja Gadafija, ki pa je po tistem obema državama prinesla krvavo nadaljevanje, se pravi njuno uničenje in številne človeške žrtve, od katerih si obe še dolgo ne bosta opomogli. Pravzaprav lahko za ves Bližnji vzhod rečemo, da se je z vojno, ki jo je Izrael začel s Palestinci in sedaj nadaljuje z Iranom, odprla Pandorina skrinjica z nepredstavljivimi posledicami, to je z novimi človeškimi žrtvami in razkrojem držav. Zastavlja pa se tudi vprašanje, kaj bo ta skupna mora prinesla Izraelu samemu, ne nazadnje pa posledično tudi vsemu svetu. Povejmo še, da je izraelski obrambni minister Izrael Kac v državi te dni razglasil izredno stanje, kar je neobičajno in bi lahko prej pričakovali od napadenega Irana.

Pobijanje jedrskih znanstvenikov in tehnikov skupaj z univerzitetnim osebjem ne prispeva k zmanjšanju nuklearne nevarnosti, temveč jo celo povečuje.

Trump se je odpovedal »nuklearnemu« sporazumu z Iranom, ki ga je pred desetimi leti sklenil prejšnji predsednik Barack Obama, danes pa tudi druge države na tem območju, predvsem Turčija in Savdska Arabija, ki bi lahko v nepredvidljivi geopolitični prihodnosti prišle na vrsto za Iranom, pospešeno razmišljajo, da bi se tudi same dokopale do jedrskega orožja. Seveda pa bo tudi Iran glede na sedanjo izkušnjo in s pomočjo geopolitičnih zaveznikov, v prvi vrsti Rusije in Kitajske, težko brzdal nadaljnje skušnjave, da bi se dokopal do njega. Pri tem imajo pred očmi usodo Ukrajine, Iraka in Libije, ki niso razmišljale v tej smeri, in Severne Koreje, ki se je z jedrskim orožjem, kot so prepričani mnogi, kljub vsemu zavarovala.

Poleg uničevanja jedrske infrastrukture je te dni in že prej Izrael izvedel več atentatov na iranske vodilne politike in jedrske znanstvenike, kar je samo po sebi moralno nesprejemljivo in kontraproduktivno, vsekakor pa gre tudi za grobe kršitve mednarodnega prava. Ironija je, da Izrael, katerega voditelji pogosto omenjajo, da so judovska država in njeni državljani ogroženi, ignorira mednarodno pravo, še posebej Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju genocida iz leta 1948. Konvencija je nastala po drugi svetovni vojni po holokavstu nad Judi, zasnoval pa jo je Rafael Lemkin, tudi sam Jud, in bi lahko varovala njihovo in druge države ter njihove državljane.

Trumpova »umetnost diplomacije«

V New York Timesu so te dni spomnili na besede mednarodno uveljavljenega strokovnjaka na področjih znanosti o plutoniju in jedrske varnosti na Univerzi Stanford Siegfrieda Heckerja, ki je v reviji Bulletin of Atomic Scientist že pred dobrimi desetimi leti obsodil atentate na iranske znanstvenike, ker se s tem ruši svetovni mir in katerih sodelovanje je nujno ne le na področju miroljubne uporabe jedrske energije, temveč še posebej pri učinkovitem odpravljanju in nadzoru nad nuklearnimi tveganji. Po Heckerju pobijanje jedrskih znanstvenikov in tehnikov skupaj z univerzitetnim osebjem ne prispeva k zmanjšanju nuklearne nevarnosti, temveč jo celo povečuje. Enako velja po pisanju New York Timesa za atentat na enega od najvplivnejših iranskih voditeljev Alija Šamkanija, ki ga je predsednik Ali Hamenej pooblastil za ključnega usmerjevalca v nuklearni diplomaciji.

Z napadi Izraela na civilne cilje se utegne iransko javno mnenje od prejšnjega nasprotovanja teokratičnemu režimu obrniti proti zunanjemu napadalcu.

Pravzaprav pa je zaslužni profesor za mirovne študije in mednarodne odnose Paul Rogers z Univerze v Bradfordu že pred dvajsetimi leti v svojem poročilu za Oxfordsko raziskovalno skupino z naslovom Iran: Posledice vojne opozoril, da se vojaški napad na Iran ne more dobro končati ne za Ameriko in ne za Izrael ali Iran, ker bi to potegnilo s seboj dolgotrajni globalni konflikt z množičnimi žrtvami in nepredvidljivim potekom, podobnim prejšnjim izgubljenim vojnam. To velja po Rogersu tudi danes, ko se je za vojno proti Iranu odločil Izrael, ne pa neposredno ZDA, ki se pred dvajsetimi leti in pozneje zanjo niso odločile.

Za to leto je omenjena Mednarodna agencija ugotovila, da Iran ne upošteva zavez na področju jedrskih varnostnih zagotovil oziroma da krši obveznosti iz omenjenega Sporazuma o neširjenju jedrskega orožja, ki ga na drugi strani Izrael, ki z njim razpolaga, vseskozi ignorira. Donald Trump, ki je prej Izrael opozoril, da bi lahko napad na Iran pripeljal do hudega konflikta, pa je te dni Iranu sam zagrozil, da ga čaka še veliko hujšega, če ne bo popustil. V poznejšem sporočilu je na svojem družbenem omrežju Truth social sicer zapisal, da je mogoče to vojno, ki jo je po mnenju vplivne revije Economist začel Izrael, »enostavno končati in priti do posla«. Toliko o njegovi »poslovni« in izmikajoči se »umetnosti diplomacije«.

Igralci brez strateškega premisleka

Za zdaj se po mnenju iste revije, tako kot danes v Gazi in drugih vojnah, vojna med Izraelom in Iranom ne omejuje samo na uničevanje vojne infrastrukture, temveč zahteva tudi številne civilne žrtve.

Mednje moramo prišteti tudi že omenjeno pobijanje iranskih jedrskih znanstvenikov, kar nekako »opravičuje« tudi podobno iransko tarčno politiko bojevanja. Vsekakor drži, da ima predvidljivo nepredvidljivi ameriški predsednik v svojih rokah karte, s katerimi bi lahko to vojno ustavil ali jo že prej preprečil, če bi bilo to v njegovem interesu. Danes ni skrivnost, da je Trump Netanjahuju prižgal zeleno luč zanjo, kar je za ameriško novičarsko spletno stran Axios potrdil neimenovani visoki uradnik ameriške administracije. Kar pomeni, da igra Trump z njim dogovorjeno igro, v kateri nastopata »dobri« in »hudobni« policaj. Trump bo ponovno v zaigrano »diplomatsko« igro neposredno vstopil, ko bo Iran dovolj oslabljen, da bo moral privoliti v »posel«, s katerim se bo Trump v svetu predstavil kot »mirovnik«, ki bi mu morala po njegovih besedah, kot je večkrat napovedal, pripadati Nobelova nagrada.

Ob vprašanju, kako resno gre jemati Trumpa, pa moramo spomniti na njegovo obljubo, ko je še pred nastopom svojega mandata napovedal, da bo vojno v Ukrajini »rešil v 24 urah«. Nasploh je problem s Trumpovimi (lažnimi) obljubami in napovedmi. Naj spomnimo, kaj vse je obljubljal ameriškemu delavskemu razredu, da so z oddanimi glasovi na volitvah prispevali k njegovi zmagi, danes pa, nasprotno, znižuje davke najpremožnejšim Američanom in pozablja na delavce. Podobno velja za njegove (volilne) obljube, da bo prekinil z »večnimi vojnami« na Bližnjem vzhodu in drugod v svetu, kamor je Amerika pošiljala svoje vojake. Te Trumpova administracija še naprej podpira bodisi neposredno ali hibridno, se pravi z orožjem ter drugo materialno in politično podporo »svoji« strani, zdaj Izraelu kot zunanjemu izvajalcu ameriške globalne moči na Bližnjem vzhodu, ki je Amerika v svojem geopolitičnem interesu in v interesu Netanjahujevega političnega preživetja ne sme izgubiti.

O taki »delitvi vlog« in »koordinaciji« med obema voditeljema in državama seveda ne more biti resnega dvoma. O tem, kaj sta se v zvezi s to vojno, ki je očitno stvar izbire in ne opravičljive nujnosti, dogovorila Netanjahu in Trump, (iz)vemo vsak dan več. Združene države so z zadnjim Trumpovim pozivom Iranu, da takoj evakuira več kot devet milijonov(!) prebivalcev Teherana ob njegovem sočasnem ultimatu Iranu, da se »brezpogojno preda«, nastopale v vlogi pogajalca, ta pa bi moral biti po utečenih pravilih vsaj nekoliko nepristranski. S tem, ko se je Trump dokončno postavil na stran Izraela, je tej državi ustregel, da postaja dejanski hegemon na Bližnjem vzhodu. Nobeden od obeh politikov ne posluša svaril, ki prihajajo od najbolj kompetentnih poznavalcev teh problemov iz njunih držav. Vzemimo Dannyja Citrinowicza, nekdanjega izraelskega vojaškega obveščevalca, ki se boji, da ostajajo glavni igralci na Bližnjem vzhodu brez strateškega premisleka. Na primer ko si Netanjahu po tistem, ko je padel sirski režim in sta bila praktično obglavljena Hamas in Hezbolah, domišlja, da lahko zdaj dela, kar hoče.

Vojna izčrpavanja, ki se nikoli ne konča

Vojna z Iranom je po Citrinowiczu vojna izčrpavanja, ki se ne more nikoli resnično končati. Tisti, ki so jo začeli, ne poznajo odgovora na vprašanje, kaj pride na vrsto po njej. Enako bi lahko rekli, kaj se zgodi v neki državi po od zunaj vsiljeni spremembi režima. Če je Izraelu, kot je te dni zapisal neki komentator, praktično dovoljeno vse, tudi to, da sproži tretjo svetovno vojno, da nekaznovano širi svoje ozemlje, izvaja genocid nad Palestinci in atentate po svetu, da ne spoštuje mednarodnega prava in ne odgovarja za vojne zločine, poleg tega je lahko vsako leto od ZDA od vsake administracije računal na več milijardno pomoč v orožju, se lahko vprašamo, kakšen svet ustvarjata ti dve državi.

Vojna med Izraelom in Iranom se ta čas samo še stopnjuje in težko je napovedati njen konec ali kakšne bodo njene posledice za Bližnji vzhod in širše v svetu. Že zdaj imata obe državi na voljo izbiro in sredstva, tudi velike zunanje igralce, posebej ZDA, ki jih doslej še nista uporabili. Tudi Iran, ki je v tem času šibkejši igralec in je že v prvih dneh vojne utrpel znatno škodo, se utegne zanjo maščevati na primer z zaprtjem Hormuške ožine, ki je glavna žila za oskrbo svetovnega trga z nafto in zemeljskim plinom, uporabi pa lahko na krajši in dolgi rok še številne druge, po izraelskem zgledu tudi maščevanje po že izvajanem pravilu »oko za oko« nad judovskimi državljani v svetu ali v državah, ki Izrael podpirajo.

Izraelski genocid nad Palestinci in domnevne »zmage« ne prispevajo k varnosti izraelske države, temveč najedajo njen dolgoročni obstoj, kot je jasno povedal že Henry Kissinger.

Zunanjepolitični analitik pri Guardianu Simon Tisdall se s strahom sprašuje, kaj ta vojna in njeno nadaljevanje prinašata mlajšim in srednjim generacijam, ko so njeni glavni akterji Netanjahu (75), Trump (79) in Hamenej (86) »trije jezni stari ljudje«, ki ne trpijo demokracije in pri katerih lahko dvomimo, da so njihove kompetence za odgovorno presojo, zdravi razum, motivi in ne nazadnje tudi njihovo duševno zdravje, še ustrezni, kar vse nas lahko ubije. Vsi so bolj ali manj izgubili stik s svojo družbo in jih družijo avtoritarno razmišljanje, vpletenost v korupcijo in razvit instinkt za politično preživetje.

Ponovno zapravljena zgodovinska priložnost

Na koncu se lahko vprašamo, kakšno je stanje duha in politike v Evropi (EU). Ta v najboljšem primeru bolj ali manj pasivno spremlja dogajanje v naši geopolitični soseščini ali v najslabšem celo podpira vojno skupaj s politiko apartheida in genocida države, ki se v nasprotju z Rusijo, proti kateri so bile uvedene drastične sankcije, uvršča v krog »naše« civilizacije. Zaradi obojega, pasivnosti ali neodzivnosti, ali podpore vojnim apokaliptičnim jezdecem na Bližnjem vzhodu se v Evropi ne moremo razbremeniti bremena etično in politično odgovornega sostorilstva za najhujše vojne zločine v tej vojni. Alberto Alemanno, profesor evropskega prava na ugledni univerzi Jean Monnet v Parizu, piše, da EU zamuja ali je zamudila zgodovinsko priložnost. To je, da bi se glede na mirovne in socialne zamisli ob njenem nastanku v času, ko se je Amerika pod Trumpom praktično odrekla transatlantskemu (varnostnemu) zavezništvu z Evropo in ko je Putinova Rusija z invazijo v Ukrajini destabilizirala Evropo, postavila na svoje (geopolitične) noge. Konkretno to pomeni, da bi morala EU njenim državljanom sama zagotoviti skupno varnost, pravno regulirane migracije in zdržno prosperiteto.

Evropski in nacionalni voditelji so geopolitično ohromljeni, nepripravljeni ali nezmožni, da bi v javnem mnenju dokazano podporo državljanov unije prevedli v njeno geopolitično osamosvojitev. Za EU je resnična tragedija, da njene vlade idealov, na katere sicer deklarativno še vedno prisegajo, ne jemljejo več resno in jih ne prevajajo v življenje. To se kaže tudi v evropskem parlamentu v največji politični skupini – Evropski ljudski stranki, ki se je tradicionalno povezovala s socialističnimi in liberalnimi strankami, v zadnjem času pa glasuje skupaj s strankami desno od sebe. V tem pogledu ni težko videti, da smo priča »trumpifikaciji«, če ne še celo »netanjahuzaciji« evropske mainstream politike, kar razloži z njeno pasivnostjo in neodzivnostjo na genocid nad palestinskim ljudstvom ter z etničnim in teritorialnim čiščenjem Palestincev na okupiranem Zahodnem bregu.

Izjava nemškega kanclerja Friedricha Merza ta teden na vrhu skupine G 7 v Kanadi, da opravlja Izrael v vojnah na Bližnjem vzhodu »umazano delo« za zahodne zaveznike, je zastrašujoča. Toliko bolj, ker gre praktično za podporo nastajanju velikega Izraela, ki prihaja iz nemških ust. Prav tako je šokantno, kako so se voditelji na tem srečanju ponižujoče priklanjali Trumpu in pozabili na evropsko (dansko) Grenlandijo, Kanado in Panamo. Kompromisi z avtoritarnimi politiki v Washingtonu, Budimpešti, Jeruzalemu in drugod Alemanna spominjajo na korakanje mesečnikov, ki spotoma uničujejo demokratično kredibilnost, postajajo geopolitično irelevantni in pristajajo na vojne, ki so napisane na kožo avtoritarne vladavine. Ali je še čas, da EU obrne distopični trend, preden bo postal ta ireverzibilen, ali pa je to že zamudila?