»Če kupuješ električni avto za 65.000 evrov, ne potrebuješ subvencije, velika večina pa niti s subvencijami ne more nič«

Aljoša Petek je magister prava in okoljski aktivist, eden ključnih članov ekipe PIC – Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja, ki ima priznan status delovanja v javnem interesu na področjih okolja, migracij in kulture. Že v magistrski nalogi se je ukvarjal s pravno odgovornostjo podjetij za odpadke, ki nastajajo iz njihovih proizvodov, zdaj pa se na doktorskem študiju osredotoča na preprečevanje nastajanja odpadne embalaže. Poklicno ostaja v nevladnem sektorju, kar je med pravniki redkost. Prek PIC deluje večplastno, tudi z vključevanjem v določene (u)pravne postopke ter s sprožanjem tožb in ustavnih presoj, pogosto z drugimi nevladnimi organizacijami.

Zadnja anketa Slovensko javno mnenje kaže, da imamo od leta 1993 zgodovinsko najmanjši delež ljudi, ki so za podnebno ukrepanje pripravljeni žrtvovati svoje ugodje oziroma življenjski standard: če je ta delež ljudi od leta 1993 do 2000 zrasel s 27 na 38 odstotkov, je zdaj 23 odstotkov. 

V zadnjem času se močno krepi populizem, ki sicer vztraja že desetletja in izhaja že iz lobijev fosilne industrije. Prišli smo namreč do točke, kjer se naše spremembe navad dejansko morajo zgoditi. Na tej točki je širši odpor in upor do neke mere pričakovan, gre za čisto človeški odziv. Težava pa je, da je to za populistično politiko idealen trenutek, ko vskoči in ljudem »pomaga« z lažjo, da jim v resnici ni treba ničesar narediti. V javnosti uspešno širi iluzorno izbiro: ali spremeniti življenjske navade ali pa še naprej živeti zelo lagodno ali še bolj lagodno življenje. In realnost? Realnost je, da te izbire ni. Za preživetje se bomo najprej morali prestaviti ’na slabše’, zlasti zato, da se bo kakovost našega življenja ohranila, verjamem pa, da se bo na dolgi rok tudi nadgradila. Če ne ukrepamo takoj in ambiciozno, pa nam bo v prihodnosti bistveno težje in slabše.

Ampak ljudje, kot kaže anketa, se temu upirajo. 

Odgovori v anketi kažejo na trend v javnosti, ki je izjemno slab in je mešanica še drugih stvari ob desnem populizmu. Mnogi so prenasičeni z vsebinami in s katastrofičnostjo namesto s priložnostmi, zato ne morejo več shajati z dejstvi in se pretvarjajo, da jih ni. Hkrati po formi danes prevladujejo instantne informacije, ki ne spodbujajo k širšim in dolgoročnim premislekom, kjer so v izhodišču podatki, znanost. Kaj se bo zgodilo čez trideset, štirideset let, morda naša tla ne bodo več rodovitna, mogoče ne bomo mogli več živeti v določenih okoljih – to so le nekateri od razmislekov, ki zahtevajo naš čas.

Mislim sicer, da se stvar v javnosti ni zares obrnila, ampak da so mnogi v teh opolnomočenih populizmih dobili zaledje, občutek, da ni treba, ki pa se bo razblinil že recimo z novo vremensko katastrofo.

Dogaja se veliko hujša, strukturna kakofonija: politika, odgovorna za sistemske ukrepe in prilagoditve, od javnega prometa do davčnih sistemov, ob počasnih premikih stalno poziva k spremembam navad posameznikov. 

To prelaganje odgovornosti na posameznike se dogaja že petdeset let in več, od cigaretne do fosilne industrije. Ampak če posameznik nima možnosti alternative, če nima denarja za električni avtomobil, za toplotno črpalko, za sončne panele – kako lahko od njega pričakujemo, da bo to prilagoditev naredil?

Vladajoči pišejo strateške dokumente, zakonodajo in obveze ter še vedno ponavljajo zame zelo zgrešeno krilatico: če se bomo vsi kot posamezniki potrudili, nam bo uspel skupni preskok. Torej nekakšen kolektivizem skozi individualizem. Ne, iti mora v obe smeri: sistemsko, od zgoraj moramo omogočiti platformo za drugačno življenje, kar pomeni dostopne alternative fosilnim gorivom, dostopne alternative avtom na dizel in bencin ter dostopne alternative pečem na drva v strnjenih naseljih, od spodaj pa se morajo šele nato zgoditi te spremembe navad pri vseh, tudi prek pritiska civilnodružbenih gibanj. Prehod posameznikov na alternative mora država z javnim denarjem finančno izdatno podpreti; to je v javnem interesu, to je naš skupni projekt prihodnosti.

V tej enačbi je še tretji dejavnik: gospodarstvo. Zdi se, da mu ob stalnem razglašanju kriz ustreza to vmesno »zeleno prehajanje«, ko sočasno pobira subvencije za fosilna goriva in za zeleni prehod. Podjetja v Sloveniji so imela v zadnjih dveh letih zgodovinske dobičke, lani skupaj 6,5 milijarde evrov neto. 

Imamo shizofreno stanje: na eni strani ohranjamo fosilne subvencije, torej spodbujamo porabo fosilnih goriv, na drugi pa s subvencijami pospešujemo zeleni prehod, katerega cilj je opustitev fosilnih goriv. Gospodarstvo ustvarja rekordne dobičke, a se javno predstavlja kot žrtev. Nujen je premik iz tega oblazinjenega okolja za podjetja: če se leta in leta, ob številnih virih financiranja, ni zmoglo prilagoditi, je čas za zaprtje.

Tukaj se tudi podjetja spet pogosto sklicujejo na posameznike, ko pravijo: »Potrošniki nočejo, da spremenimo produkte.« Ali: »Potrošniki hočejo dizelske avte, saj jih kupujejo.« V ozadju pa so kalkulacije z edinim ciljem: dobiček. Na potrošnike je namreč prenesen tudi strošek razogljičenja, to je strošek, ki naj bi gospodarstvo, zlasti fosilne sektorje, spodbujal k čim hitrejšemu prehodu na nefosilne vire. Tako dejansko največ v deležu razpoložljivega dohodka plačujejo segmenti prebivalcev, ki nikakor niso največji onesnaževalci.

Ampak če posameznik nima možnosti alternative, če nima denarja za električni avtomobil, za toplotno črpalko, za sončne panele – kako lahko od njega pričakujemo, da bo to prilagoditev naredil?

… in ki so finančno kaznovani, ker nimajo alternativ. Oxfam je oktobra lani ugotovil, da petdeset najbogatejših milijarderjev na svetu s svojimi naložbami, zasebnimi letali in jahtami v uri in pol v povprečju proizvede več ogljika kot povprečen človek v življenju. 

To je nekakšen začaran krog, manipulacija, da neprestano prelagamo odgovornost na posameznika, da se sklicujemo na »želje« potrošnikov, ni pa jim omogočena popolnoma nobena resna alternativa. Govorim o ogromni večini, o srednjem in nižjem dohodkovnem sloju. Za Slovenijo lahko brez posebnih težav rečem, da v smislu javnega transporta, elektrifikacije prometa, tudi ogrevanja hiš … za zdaj nismo zagotovili popolnoma nobenih resnih alternativ.

Alternative so, a za premožne in podjetja. Borzen zdaj ponuja največ 7200 evrov subvencije za nov električni osebni avto in zgolj 3000 evrov za rabljenega, ob tem pa nudi 6500 evrov subvencije za nova električna vozila cenovnega ranga od 45.000 do 65.000 evrov.

Če kupuješ avto za 65.000 evrov, ne potrebuješ subvencije, hkrati pa velika večina prebivalstva s tako shemo ne more preiti na električni avto. To je absurd, eden od njih. Tudi subvencije za prehod na obnovljive vire, solarne panele, toplotno črpalko … so v bistvu večini nedostopne. Da lahko investiraš v svojo elektrarno, moraš imeti nekaj deset tisoč evrov – in veliko lažje je, če imaš svojo streho, če si torej lastnik nepremičnine. V blokih je stvar že zakomplicirana. Tako gredo subvencije za zeleni prehod še vedno predvsem tistim, ki že tako zmorejo in lahko, ni pa učinkovitih sistemov za večino. Tudi zato odpor večine ne preseneča.

Podnebni zakon bi morali že imeti, a vlada je predlog nedavno umaknila iz postopka in ga nato pred tednom le poslala v državni zbor – a še bolj okleščenega. Kaj je spremenila nazadnje? 

Šli bomo očitno še v eno zgrešeno subvencijo, ki bo nižala ceno tone ogljikovega dioksida (CO2). Subvencija bo problem zakrila, namesto da bi ga rešila. Za kaj gre? Z letom 2027 bo na ravni EU vzpostavljen nov sistem trgovanja s kuponi CO2, zlasti za sektor cestnega prometa in stavbni sektor, ki je znan po kratici ETS BRT iz angleškega: Emissions Trading System for Buildings and Road Transport. Zavezanci za to shemo bodo zlasti dobavitelji goriv, ki so tudi zavezanci za plačilo trošarine za to gorivo. V tej točki je vlada zdaj posegla v predlog in dodala določilo, da bo v primeru, če bo cena emisijskega kupona v sistemu trgovanja presegla višino okoljske dajatve (zdaj je 30,85 evra na tono emisij CO2, op. a.), to zvišanje nevtralizirala z znižanjem trošarin oziroma dajatev. Taka subvencija je povsem napačen signal, saj bi se denar iz dajatev za onesnaževanje moral stekati izključno v spodbujanje zelenih naložb, v večje finančne pomoči najširšemu krogu prebivalstva, ne pa spet nazaj k onesnaževalcem.

Tukaj je svoje odigrala populistična desnica, ki je strašila z enormnimi podražitvami goriv, čeprav teh projekcije evropske komisije ne kažejo. Vlada seveda leto pred volitvami le kalkulira, kaj bi ji lahko politično škodilo – ne glede na javni interes. 

Predlog zakona je po dveh letih usklajevanj v zadnjem trenutku letel z mize vlade, kar kaže na klasični poseg nekega partikularnega interesa. Glavna nosilca tega interesa sta bili ministrstvi za finance in gospodarstvo, ki imata v tej vladi očitno večino. Komu tak ukrep, ki v predlogu sploh ni ovrednoten, finančno najbolj koristi? Če je ogljični odtis povprečnega prebivalca bistveno manjši od odtisa tistih, ki imajo bistveno več, bodo ti zadnji tudi bistveno več zaslužili z zniževanjem cen. Njihova razbremenitev bo precej višja od razbremenitve povprečnega sloja.

Gre za populistični ukrep, s katerim bodo rekli: ne bo višjih cen. A morali bi poskrbeti, da višje cene dejansko plačajo krivci. Spet dajejo signal: če se boste dovolj upirali, tudi brez argumentov, vam bomo podlegli in bomo spet zniževali podnebno ukrepanje, uvedli manj drastične ukrepe in vas manj finančno obremenjevali, da boste lahko kovali dobičke naprej.

Tukaj vidim strah vladajoče Golobove koalicije, skoraj fascinantno pa se mi zdi, da to ni strah pred večino, ampak pred bogato peščico. Enake razbremenitve za vse pomenijo, da se ljudi glede na dohodek še naprej obdavčuje sorazmerno, kar pomeni, da je večina bolj obdavčena kot najbogatejši in podjetja, ki so zgodovinsko povzročitelji podnebne krize, namesto da bi uvedli pravičen sistem obremenitev, vsaj progresijo.

Kaj torej sploh prinaša podnebni zakon? Da ohranja fosilne subvencije, je recimo po mnenju liberalcev napihnjen škandal, saj jih je nepomembno malo. 

Pote m jih ukinimo. Po prve m pre -dlogu bi do leta 2026 v celoti odpravili proračunske odhodke in davčne izdatke ter odpustke, ki spodbujajo rabo fosilnih goriv. Če gledamo ozko, gre za približno 50 milijonov evrov letno neto. Če pa upoštevamo, da je subvencija vsak ukrep, ki spodbuja rabo fosilnih goriv, potem gre za milijarde, saj smo eno največjih »subvencij« naredili z investicijo v TEŠ6, nato pa smo leta pokrivali enormne izgube zaradi onesnaževanja oziroma plačevanja CO2 kuponov. In to se nadaljuje. TEŠ ima od letos le formalno drugačen status, to je status izvajalca gospodarske javne službe zagotavljanja toplote za Šaleško dolino, dejansko pa TEŠ6 proizvaja elektriko naprej.

Večer je nedavno citiral podatek Elesa, da je TEŠ med januarjem in marcem letos proizvedel le 2,2 odstotka manj elektrike kot v istem času lani. 

V bistvu nadaljujejo po stare m. Če se vrnem k fosilnim subvencijam: na načelni ravni je leta 2025 vsak evro fosilne subvencije preveč. Nešteto raziskav potrjuje, da subvencije delujejo kot neke usmeritve, sugestije, in v kontekstu fosilnih goriv je to najslabši signal. To stanje finančno koristi sektorjem, ki najraje ne bi spremenili nič, začenši z avtoprevozniki.

V Sloveniji v smislu javnega transporta, elektrifikacije prometa, tudi ogrevanja hiš, za zdaj nismo zagotovili popolnoma nobenih resnih alternativ.

Tudi druge stvari so izginile iz predloga zakona.

Prvotni predlog je imel zobe. Poleg ukinitve fosilnih subvencij je vseboval zavezo, da mora biti trajnostnih vsaj 37 odstotkov razvojnih projektov, ki so javno financirani. Uvedli bi sistematično presojo vseh proračunskih izdatkov, zeleno proračunsko financiranje. Hkrati bi prilive iz CO2 dajatev usmerili iz splošnega proračuna, kjer so lahko porabljeni za karkoli, v podnebni sklad, ob čemer bi šlo za strogo namensko porabo za podnebne ukrepe. Vse to so črtali, v zadnjem koraku pa celo dodali omenjeno nevtralizacijo cen kuponov za onesnaževanje s CO2. Pod črto: ne vodimo ambiciozne podnebne politike, kot vztraja vlada; v zadnjem trenutku so v predlog vključili nove ukrepe, da bi morda na naslednjih volitvah lažje zmagali. Če povemo direktno.

Če bi podnebni zakon moral biti naš gasilski načrt, pa iz nastalega predloga ni jasno, kdo bo gasil, kako bo gasil, do kdaj mora neke stvari pogasiti in ali bo sploh uspel pogasiti. Jasno je določen le en cilj: da dosežemo ogljično nevtralnost do leta 2045. S strogo pravnega vidika pa trenutno ni jasno niti, kdo je za to odgovoren. Okoljske organizacije bomo zdaj v parlamentarni proceduri seveda zahtevale popravke predloga.

V kontekstu sistemskih stvari, ki gredo pri nas narobe, je tudi umeščanje vetrnih elektrarn. V Sloveniji smo leta 2025 dobili nekakšno »koalicijo proti vetru«, Združenje civilnih iniciativ za Slovenijo brez vetrnih elektrarn. Z več iniciativami sodeluje bivša ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan. 

Pojav civilnih iniciativ na kateremkoli okoljskem področju je rezultat pomanjkanja transparentnosti v procesu umeščanja, pomanjkanja pravočasnega vključevanja javnosti v postopke. V Sloveniji smo v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih s slabimi projekti, s projekti izključevanja javnosti – ko smo z buldožerji »povozili« razmišljanja, strahove in ideje ljudi – očitno dosegli kritično maso, ki se zdaj manifestira v tem valjenju civilnih iniciativ in upora. Nastalo je tolikšno nezaupanje v državo, občine in investitorje, da je postala običajna vstopna predpostavka investicije v okolje ta: vemo in ne pričakujemo, da boste transparentni in vam ne zaupamo. Takšno nezaupanje je prisotno tako na lokalni kot na nacionalni ravni; to je vseslovenska realnost, še zdaleč ne samo pri vetrnicah, tudi pri sončnih elektrarnah in drugih projektih.

Problem je tudi položaj različnih strok pri teh projektih, od tehničnih do tistih, ki sodelujejo pri presojah vplivov na okolje. 

Problematičen je ne le položaj, ampak percepcija strok. Stroka bi morala delovati neodvisno in tudi biti dojeta drugače kot politika in politično odločanje, vendar ni.

Stroka bi morala zastopati dejstva in na podlagi teh dejstev bi nato morale nastajati politike, prav tako akcijski načrti in projekti. Vendar številne naše sistemske ureditve določajo, da stroko izbere in plačuje investitor. Tako je recimo pri izvajanju obratovalnih monitoringov, to je merjenju izpustov v zrak, ali izvedbi ocen vplivov na okolje za nove infrastrukturne projekte. Ta finančna povezava se je v preteklosti v več primerih izkazala za bolj odločilno od strokovnih kriterijev, zato smo prišli tako daleč, da ljudje niti stroki ne zaupajo več. A priori dvomijo, da je nekaj pravilno izmerjeno, da je presoja neodvisna. To nezaupanje postaja skoraj največja sistemska ovira. Nevladniki na tem področju že leta predlagamo, naj se to spremeni. Naj se na primer določi, da podjetja sicer plačajo za izvedbo vplivov na okolje, a izvajalca ne izberejo sama, pač pa ga med razpoložljivimi izbere ministrstvo ali neki neodvisen organ. S tem bi lahko preprečili vtis, da so strokovni izvajalci klasični pogodbeniki, ki želijo ustreči naročniku – podjetjem. Ti izvajalci morajo vendar delovati v javnem interesu.

Država misli, da se je mogoče iz pat pozicije premakniti z denarjem. Občinam, ki postavijo vetrnice, zdaj recimo ponuja 200 tisoč evrov »nagrade« na vsak megavat inštalirane moči. 

To ni rešitev, potreben je preskok. Zlasti investitorji se morajo zavedati, da je potreben odkrit odnos in transparenten postopek vključevanja javnosti. Da morajo iti v lokalno skupnost preden – in ne potem –, ko že sprožijo prvi administrativni postopek za projekt v občini. Da preverijo utrip, ljudi povabijo k sodelovanju, jim verodostojno in odkrito povedo, kaj komu projekt prinaša – tudi skupnosti, ki ga bo gostila. Dokler se ti projekti ne bodo začenjali ob sodelovanju lokalne skupnosti, bomo generalno v investicijskem krču.

Menim, da bi država zaradi slabega stanja pri vetrnih elektrarnah morala izpeljati vsaj en pilotni projekt vetrnic. Če ne gre drugače, je treba najti tuje strokovnjake, ki so brez kapitalskih povezav z investitorji ali s komerkoli od vpletenih, ljudje morajo imeti dostop do vseh informacij, da bodo vedeli, kaj se dogaja, in da bodo lahko te informacije preverili ter jim zaupali. Lokalna skupnost mora dobiti zastonj elektriko in imeti še kaj več od tega. Če strnem: da smo dobili civilno iniciativo z imenom, ki sugerira, da v državi ne želimo niti ene vetrnice, je zame ekstremna situacija, jo pa razumem. Še vedno na primer ni predpisano, koliko mora biti minimalna razdalja vetrnice do bivanjskega objekta.

Vse se zdi stihijsko: lokacije, nepoznani zasebni investitorji, tuji kapital in bogata državna energetika, stalnica je le upor. O skupnostnih projektih se pri vetrnicah niti govori ne. 

Nimamo niti akcijskega načrta, ki bi določal, kje so prednostna območja za vetrnice, te ključne mikro lokacije. Ko gledamo načrtovalske dokumente, govorimo o okrog petdesetih novih vetrnicah v Sloveniji, torej ne govorimo o nekem zelo velikem načrtovanem prispevku vetra k energetski samooskrbi. Zato moramo razmisliti, kako stvari peljati. Z dosedanjimi primeri – imamo vsega tri delujoče vetrnice – smo ogrozili vse v prihodnosti.

Jasno recimo je, da se vetrnice investitorjem splačajo. Zato dobivamo »padalske« projekte in pogoste konflikte v prostoru. Morali bi spodbujati soudeležbo lokalnih skupnosti, da te ne bi nosile le okoljskega in prostorskega bremena, ampak bi imele tudi neposredne koristi v elektriki in prihodku.

Sistem trgovanja z elektriko je v Sloveniji turbokapitalističen in hkrati odmaknjen od javnosti. Večina nas o njem ne ve veliko in tudi zato lahko ta sistem nemoteno živi. Vključuje trgovce, katerih cilj so izključno lastni dobički, ne pa javni interes.

V finančne koristi skupin, ki služijo z elektriko, niti energetska kriza ni posegla, čeprav so bile nekatere napovedi drugačne. Cene elektrike kot osnovne dobrine določa trg, na katerem vmesniki – trgovci – kujejo visoke marže, plačujemo pa jih potrošniki. 

Sistem trgovanja z elektriko je v Sloveniji turbokapitalističen in hkrati odmaknjen od javnosti. Večina nas o njem ne ve veliko in tudi zato lahko ta sistem nemoteno živi. Sistem vključuje trgovce, katerih cilj so izključno lastni dobički, ne pa javni interes. Ker imamo politiko sestavljeno iz energetikov, je morda lažje razumeti, zakaj se tukaj nič ne spremeni. Ponekod že imajo močne alternativne sisteme, ki so neodvisni od centraliziranega evropskega sistema. Na Nizozemskem imajo številne energetske zadruge, v katere ljudje investirajo in so potem solastniki elektrarn. Ob nedavni energetski krizi se cena elektrike zanje ni spremenila, kar jim je omogočala tudi zakonodaja, zlasti pa v te sisteme niso vključeni trgovci s svojimi maržami.

Lobisti gospodarstva, zlasti gospodarska zbornica, stalno bentijo zaradi cen elektrike. A nikoli ne kritizirajo trga in dobičkov trgovcev z elektriko, ampak kažejo le na državo in dajatve. 

Seveda, zanje trg ni nikoli kriv. Bolj akutne posledice tega sistema nosijo navadni potrošniki. Pri nas v številnih nacionalnih dokumentih piše, da je energetski sistem v javnem interesu, da je to nekaj, kar je nam vsem bistveno in ključno za preživetje. Zakaj se potem obnašamo turbokapitalistično v kontekstu električne energije in energije za ogrevanje? Verjamem, da ta zgrešeni model dolgoročno ne bo preživel, razen če bodo elite preživele, množice pa pač izginile. Tukaj je še en izjemno pomemben vidik: zeleno zavajanje ali greenwashing. Ključna dejavnost podjetja Gen-I je na primer trgovanje z elektriko; Gen-I s trgovanjem ustvarja milijardne prihodke in milijonske dobičke, promovira pa se kot zeleno, trajnostno podjetje.

… kot »vodilni promotor zelene preobrazbe«, beremo na spletni strani. 

Promovira se kot skrajno trajnostno podjetje, ki investira v našo prihodnost, solarne panele, vse to pa v resnici počne na račun trgovanja z elektriko, ki še zmeraj večinoma prihaja iz fosilnih virov. Ta del te enačbe »uspeha« je torej del ključnega problema, zato gre za zeleno zavajanje. Podjetja govorijo, da so trajnostna, ker vedo, da so potrošniki temu naklonjeni in da je to dobra tržna priložnost. To kažejo tudi vse možne raziskave. Podobno zgodbo smo videli pri drugem bloku jedrske elektrarne JEK2, kjer je bil ta greenwashing zapakiran še v neko manipulacijo ekonomske in drugih učinkovitosti. Poslušali smo, kako bomo namesto tega, da vsepovsod gradimo obnovljive vire, zgradili le en objekt na eni lokaciji in ne bomo obremenjevali okolja. Projekt je bil prikazan kot neka alternativa, kot napredek.

Ampak vse to so državne družbe, vodilni teh družb zdaj celo sedijo v kabinetu premiera. 

Vse študije o JEK2 je naročala družba Gen kot investitorka, izvajalce je seveda izbirala sama, namesto da bi jih država, ker gre za največji energetski projekt v državi, vreden več kot 15 milijard evrov. To je enak problem, kot sem ga opisoval že na drugih primerih. Nimamo vzpostavljenega sistemskega nadzora nad informacijami, ki so lansirane v javnost, ne moremo pa pričakovati od civilne družbe, da bo ta nadzor izvajala sama, tudi nobenih sankcij za zavajanja ni. Nihče do danes ni prevzel niti politične odgovornosti za zahrbtno dogovarjanje politike, kako zakoličiti projekt JEK2 pred referendumom in ne glede na voljo ljudi – nihče tudi ni odgovarjal za preklic referenduma.

JEK2 zdaj teče naprej brez soglasja ljudi. 

Seveda. Politika o tem ne govori več, posebnega zakona o JEK2, ki je bil napovedan, ni, saj vedo, da bi bil o njem sklican referendum. Jasno je, da bodo počakali do volitev in da se bo takrat zgodba nadaljevala, saj razen Levice pri tem milijardnem podjemu druge stranke nimajo zadržkov. Podobno je bilo pri TEŠ6. Javnost se mora zavedati, da v ozadju projekt JEK2 teče naprej. Državni prostorski načrt, ki je tista začetna in končna faza umestitve JEK2 v okolje, se nadaljuje, Gen dela naprej, kot da se nič ni zgodilo. To je eklatantna kršitev zavez, ki jih je dala ta vlada – da bo vprašala ljudi, kakšno energetsko oskrbo si želijo.

Kako bi strnili okoljsko politiko pod to vlado? 

Politiko je treba presojati in dojemati po dejanjih in v tem kontekstu je zdajšnja vlada na neki način nadaljevanje enakega razmišljanja, kot smo ga imeli v preteklosti. To je seveda veliko razočaranje. Na nekaterih področjih so bili premiki, ki se pod neko bolj desno vlado ne bi mogli zgoditi – to je jasno. Vendar pa zadostnih premikov k socialno pravičnemu prehodu niso naredili, ukrepi so nezadostni.

Ena ključnih zmag civilne družbe pod to vlado je bila lanska sprememba zakona o varstvu okolja, ki je izenačila izpuste iz sežigalnic in sosežigalnic odpadkov, kot je cementarna Alpacem/exSalonit v Anhovem. Uredba, ki bo te vrednosti zares izenačila, pa zamuja, a je le prišla do vlade. Je v uredbi to, kar je civilna družba izborila? 

Zaradi časa, ki je potekel od sprejema zakona, se je v javnosti pojavilo določeno nezaupanje, a upam si trditi, da so ti predpisi taki, kot morajo biti. Mejne vrednosti za sežigalnice in sosežigalnice so izenačene, izpusti bodo nekajkrat nižji, tudi nekatere druge zahteve so zaostrene. Pri Agenciji za okolje bo vzpostavljen tudi portal, kjer bo okrog 30 podjetij – največjih onesnaževalcev – moralo »v živo« posredovati telemetrične informacije o izpustih iz obratovalnih monitoringov. Upam si torej reči, da dobivamo enega najbolj ambicioznih predpisov v EU.

Alpacem torej ne bo zaprt, bo pa za nekaj onesnaževal (dušikove okside, amoniak, ogljikov monoksid) uveljavil izjeme, torej še naprej v zrak spuščal več. 

Takoj ko je bil zakon sprejet, je podjetje pravzaprav priznalo, da je stvari v veliki večini mogoče narediti. Verjetno bodo utemeljevali par izjem, kar jim omogočata evropska zakonodaja in naš zakon o varstvu okolja. Je pa dejstvo, da morajo izjeme izdatno utemeljiti, da odobritev izjeme ni avtomatična in je odobrena za omejeno obdobje.

Tuji lastniki Alpacema, ki so iz Anhovega v zadnjih desetih letih potegnili 101 milijon evrov dividend, imajo zdaj novo idejo: želijo javni denar za projekt lovljenja ogljika (CCUS). 

Ta tehnologija je zame izredno vprašljiva, saj pomeni, da naprej delaš isto in hkrati vlagaš ogromno denarja v to, da še naprej delaš isto, kot si prej. S fokusom v tehnologijo lovljenja ogljika lahko zaviraš razvoj in vlaganja v tehnologije za dejansko razogljičenje – take, da lovljenja ogljika nikoli ne bi potrebovali. V te mora iti javni denar.

Zdajšnja vlada je na neki način nadaljevanje enakega razmišljanja, kot smo ga imeli v preteklosti.

Še ena neslavna zgodba pod to vlado so sežigalnice: namesto da bi najprej po strokovnih kriterijih določili primerne lokacije, bosta koncesiji dobili Ljubljana in Maribor, ker bi njuna župana rada gradila sežigalnico. 

Sežigalnica mora iti čez celovito presojo vplivov na okolje v okviru občinskega prostorskega načrta, ki v Ljubljani še ni sprejet. Mislim, da moramo biti daleč najbolj pozorni na postopek sprejemanja občinskega prostorskega načrta in se v ta proces formalno vključiti. Uporabiti bo treba vsa pravna sredstva, pritisk, tudi informirati javnost z okroglimi mizami in podobno. Glede sežigalnice v Ljubljani so ena ključnih strok zdravniki, ki ves čas opozarjajo na problem, a jih občine in države povsem ignorirajo.

Sežigalnica torej ne bo ista zgodba kot kanal C0?

O tem sem prepričan. Mislim, da smo na drugi točki v družbeni realnosti in da je zdaj bistveno težje, da bi šel projekt gladko naprej. Tudi tukaj se sicer kaže, kako gremo v Sloveniji skoraj vedno po principu »na koncu bomo pa zagrabili«, namesto da bi že na začetku strateško, strokovno in transparentno pretehtali, ali so projekti primerni za naše okolje ali ne.