Tisti, ki so znali razmišljati

Koliko ikoničnih plakatov na enem mestu ... Plakat z Marxom na kolesu in napisom »Ali je prihodnost že prišla?«, ki ga je leta 1983 za Slovensko mladinsko gledališče ustvaril Prešernov nagrajenec Matjaž Vipotnik. Laibachov plakat iz leta 1980, na katerem je grafika Metalec, podoba delavca s kladivom v roki. Ali pa plakat, s katerim sta oblikovalski kolektiv Novi kolektivizem in Zveza socialistične mladine Slovenije, tedaj že zazrta v demokratično prihodnost, leta 1987 rušila enega zadnjih simbolov prejšnjega režima, štafeto mladosti. Saj poznate to zgodbo, kajne? Na plakatu za štafeto mladosti, prireditev, ki je bila vedno na Titov rojstni dan, se je tisto leto znašla, seveda načrtno, podoba iz časov nacistične Nemčije. Oblast, ki se tega ni zavedala, jo je navdušeno sprejela. Ko je ugotovila, kaj se je zgodilo, pa je bilo že prepozno; to je bil eden od mejnikov v procesu rušenja tedanjega enopartijskega sistema. Zato bi to zgodbo danes, ko nasilni avtoritarni voditelji ogrožajo demokratično ureditev, morali poznati vsi.

Ti znameniti plakati so del množice najrazličnejših izstopajočih rešitev grafičnega oblikovanja, ki si jih lahko le še do 30. junija ogledamo na razstavi Ekscentričnost – Oblikovanje izven središča v Zgodovinskem in Desnem atriju ljubljanske Mestne hiše. Predstavljeni so na svež način (avtor postavitve je Primož Pislak), skoraj vsi so umeščeni na eno samo dolgo papirnato kačo, ki se vije sem in tja po galerijskem prostoru in tako niza dela, ki jih je od 60. let do danes ustvarilo več kot 100 priznanih oblikovalcev in umetnikov iz štirih držav nekdanje Jugoslavije – Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije. Kot pravi Nataša Vuga, izvršna producentka razstave iz Fundacije Brumen, ki je sodelovala tudi pri izboru razstavljenih del, na območju Slovenije in celo širše regije podobne razstave od osamosvojitve še ni bilo.

Zahvala, da smo jo dočakali, gre Evropskemu oblikovalskemu festivalu, ki ga je v organizaciji Fundacije Brumen nedavno gostila Ljubljana. Razstava je pravzaprav zasnovana okoli njegove osrednje teme, nastala pa je tako, da je njen glavni kustos, teoretik Marko Golub iz Hrvaškega društva oblikovalcev, ki je trenutno najmočnejša organizacija v regiji, na pobudo Fundacije Brumen povezal kolege iz štirih nekdanjih bratskih republik. Sam se je poglobil v hrvaško oblikovanje, drugi kustosi pa v slovenskega (Nataša Vuga in Tanja Radež iz Fundacije Brumen), bosanskega (Bojan Hadžihalilović in Vanesa Prodanovič iz Združenja likovnih umetnikov uporabnih umetnosti in oblikovalcev BiH) in srbskega (Slavimir Stojanović iz studia Futro).

In kaj so iskali? Kot pravi Golub, tisto, kar je inovativno, čudaško, »drugačno«, presenetljivo, tudi refleksivno, kritično. Tisto, kar ima »določeno drznost, da nenehno preizprašuje tudi to, kaj oblikovanje sploh je, kaj so vizualne komunikacije, kaj je javni prostor, kaj je medij, kaj je resničnost, kaj je resnica, kdo je oblikovalec in zakaj to sploh počne«. In to so – ne glede na to, da so bile scene v skupni državi vedno lokalno specifične, ne glede na to, da je skupna država medtem razpadla, da smo zamenjali družbeno-ekonomski sistem, da so se zgodile radikalne tehnološke spremembe – tudi našli. V preteklosti in v sedanjosti. Nekaj pa jih je, ko so izbrana dela zložili na kup, vendarle presenetilo: pred njimi so se pravzaprav znašla skoraj sama »dela nekaterih največjih oblikovalskih imen iz naših držav, nastala za najresnejše in najreprezentativnejše naročnike – kulturne institucije, podjetja, organizacije itd.«.

Razstava je tako, kot zaokroži Tanja Radež, nehote detektirala dela, ki so v našem širšem prostoru že ikonična ali to šele postajajo. Postavitev razstave pa je tudi dokazala »da so v oblikovanju vedno obstajala dela, ki so s svojo nenavadno vizualno govorico presenetila in povzročala začudenje. Nekatera od njih so se vtisnila v kolektivni spomin, druga pa so v nekakšni neobremenjeni obrobnosti idejno naravnost genialna.«

Razstava v 12 tematskih sklopih ne predstavi le množice dobrih oblikovalskih zamisli iz štirih držav, temveč pokaže tudi, da so bile te uresničene na sila različnih nosilcih. Ne le na plakatih, v knjigah, najrazličnejših tiskovinah, temveč tudi v revijah in časopisih – razstava izpostavi naslovnice Mladine, Dnevnikovega Objektiva, Tribune, pa naslovnice mednarodno priznanega bosanskega oblikovalca Mirka Ilića za Danas in Time International. Prav tako seže od poezije (inovativno oblikovana pesniška zbirka Ivana Minattija Obrazi, ki jo je Tomaž Kržišnik leta 1972 oblikoval kot skulpturo iz papirja in kartona) do naslovnic glasbenih plošč, plakatov za kulturne dogodke, etiket za steklenice vina, koledarjev ... Njihovi naročniki segajo od javnih ustanov do underground scene, oblikovalci pa od velikih, priznanih imen, znanih še iz skupne države (Trio Sarajevo, Novi kolektivizem ipd.), do sedanje generacije oblikovalcev; med slednjimi je iz Slovenije tudi kar nekaj avtorjev z najvišjimi strokovnimi in/ali nacionalnimi odlikovanji – denimo Grupa Ee, Tomato Košir, ZEK Crew, Nejc Prah.

Razstava, ki se počasi izteka in bo svoj zaključek v ponedeljek, 30. junija, pospremila še z vodenim ogledom pod taktirko Nataše Vuga in Tanje Radež, je opomnik, da si močni, radikalni, nekonvencionalni komunikacijski koncepti v našem širšem prostoru ne glede na okoliščine – tudi, ko so te najtežje – vedno znajo utreti pot. Ali kot pravi Marko Golub: »Če pogledamo, kdo izmed oblikovalcev je tranzicijo najbolje preživel, so to prav tisti, ki so imeli najboljše ideje – tisti, ki so znali razmišljati.«

Razstava:
Ekscentričnost – Oblikovanje izven središča
Kje: Zgodovinski in Desni atrij, Mestna hiša, Ljubljana
Kdaj: do 30. junija 2025