Preveč za naš okus

Slovenska verzija svetovno znanega resničnostnega šova MasterChef je v enajsti inkarnaciji dobila (šele) tretjo zmagovalko, drugič pa smo v zadnji epizodi kot finalistki gledali dve ženski. A po zmagi Miše Koplove, ki je po mnenju sodnikov dostavila boljši 10-hodni meni kot tekmica Barbara Poljanec, je slovensko internetno občestvo popolnoma ponorelo.

Koplova je za favoritko veljala večji del sezone; pred sodnike je konsistentno postavljala brezhibne krožnike, ki so med sezono postajali vedno bolj kompleksni in sofisticirani, sestavine nenavadnejše, kombinacije okusov pa drznejše. Njen nastop je bil natančno odmerjen, premišljen, a nikakor skromen ali ponižen. Ves čas se je predstavljala kot samozavestna in ambiciozna ter odprto napovedovala naskok na zmago. Čeprav je o sotekmovalcih govorila spoštljivo in poudarjala fer plej, je bil njen fokus bolj kot na všečnosti na kuhanju, (zlasti spletnemu) občinstvu pa je šla tudi zato iz tedna v teden bolj na jetra.

Na prvi pogled bi lahko ugotovili, da so intenzivna negativna čustva, usmerjena v Koplovo, antifeministična. Sposobne, svetovljanske in samozavestne ženske pač marsikoga spravljajo v globoko nelagodje in tudi v preliminarnih rezultatih raziskave, ki jo opravljamo pod okriljem Centra za družboslovno informatiko FDV UL, gledalci Koplovi očitajo, da je hladna, arogantna, samovšečna, preveč prijateljska s sodniki, nesimpatična, vzvišena, prepotentna, snobovska in naduta. Vse te značilnosti se izrazito izključujejo s kulturno zaželeno podobo ženskosti.

To je v oddaji poosebljala druga finalistka Poljanec, ki pa se je gledalcem zdela iskrena, tiha, skromna, poštena, preprosta, prijazna, domačna, ljudska, srčna, pristna, obenem pa delavna in vztrajna. Mnogi respondenti poudarjajo, da jih je v oddaji navduševal njen osebnostni in kulinarični razvoj, obenem pa se zdi, da je bila Koplova že v izhodišču enostavno predobra za slovenski MasterChef. Podatki res kažejo precejšnje strinjanje z izjavo, da »Ni pošteno, da imajo nekatere tekmovalke ali tekmovalci izobrazbo ali predhodne izkušnje na kulinaričnem področju«, in skladno s tem prepričanjem Koplovi zamerijo bogate kulinarične izkušnje (precej se strinjajo z izjavo »Miša je imela nepošteno prednost zaradi poznavanja visoke kulinarike«). A dejstvo, da po drugi strani nimajo nobenih težav z gostinsko izobrazbo in izkušnjami njene finalne tekmice Poljanec (zelo nizko strinjanje z izjavo »Barbara je imela nepošteno prednost zaradi gostinske izobrazbe in izkušenj«), nas mora vendarle usmeriti k nekoliko kompleksnejšemu premisleku: zdi se, da gledalci Koplovi ne zamerijo, da zna ločiti raroga od jastoga, pač pa to, da ga je že neštetokrat pripravila in jedla.

Koplova ni »ukradla zmage« drugi finalistki, ki bi si jo domnevno bolj zaslužila, pač pa uteleša in uprizarja življenjski slog, ki je bil ukraden gledalcem.

Poleg očitka, da je imela med kuhanjem pogosto spuščene lase (mimogrede, temu se tudi pri nekaterih drugih tekmovalkah in tekmovalcih pridružujem ter »to whom it may concern« dodajam še, da tudi kapljice potu, ki kapljajo v hrano s čel tekmovalcev, na velikem televizijskem zaslonu niso apetitlih), so negativne kritike Koplove skoraj v celoti usmerjene v njene poteze, ki jih kultura kodira kot neženske, ter v dejstvo, da je v oddajo prišla z bogatim kulinaričnim znanjem. A čeprav njen spol v povezavi z njenimi sposobnostmi gotovo igra pomembno vlogo, v resnici ne gre toliko za to, da je ženska, ki zna dobro kuhati, temveč za to, kakšna ženska je in katere sestavine hrani v svojih treh hladilnikih, natančneje, kateremu družbenemu razredu pripada.

Razrednega prezira ni enostavno poimenovati ali sploh prepoznati; mnogo lažje kot govoriti neposredno o bogastvu ali privilegijih se je norčevati iz umetelno oblikovanih krožnikov z nenavadnimi kombinacijami okusov, češ da so pretenciozni ali po nepotrebnem kompleksni. V knjigi Distinction, ki je nepogrešljiva tudi za razumevanje današnjega časa, je sociolog Pierre Bourdieu pokazal, da okus ni nekaj nevtralnega ali naravno danega, pač pa je družbeno konstruiran in razredno pogojen. Da je jed pretenciozna, torej ni osebna estetska sodba, čeprav se v taki formi izraža, pač pa je odziv na socialni status, ki ga jed simbolizira. Gledalcev ne moti, da referenčni okvir Koplove presega tradicijo in domačo kuhinjo, pač pa je zanje nevzdržno implicitno sporočilo, ki tiči za tem: njeno znanje in nastop sugerirata, da ima dostop do življenjskega sloga, ki je za večino tuj in nedosegljiv. Estetske preference so v tem smislu orodja simbolne dominacije.

S tem, ko je celotno oddajo vztrajala pri principih vrhunske kulinarike, je Koplova pokazala, če spet povemo z Bourdieujem, da poseduje vsaj kulturni in socialni, če ne tudi finančni kapital. Da je s sodniki »preveč prijateljska«, nakazuje, da se zlahka in brez zadržkov vključuje v odnose, ki prinašajo prestiž. Da pozna kompleksne tehnike in okuse, sporoča, da se giblje v svetovih, ki niso dostopni vsakomur. Okus je torej orodje socialnega razlikovanja, s tem pa tudi sodba o osebi, ki neki okus izraža. Skozi »mehke« kategorije, kot so aroganca, hladnost ali samovšečnost, se v resnici kažejo razredne razlike. Kar torej spremljamo na družbenih medijih kot (negativno) moralno oceno zmagovalke MasterChefa, je v resnici razredni prezir.

Čeprav v naši kulturi velja, da ni dobro preveč odstopati, saj da smo družba enakih, je Slovenija v resnici globoko razslojena, česar pa ne priznamo radi, zato tudi razredno zamero raje prevajamo v sovraštvo do tistih, ki so drugačni od nas: drugače govorijo, seksajo ali pač kuhajo. Koplova ni »ukradla zmage« drugi finalistki, ki bi si jo domnevno bolj zaslužila, pač pa uteleša in uprizarja življenjski slog, ki je bil ukraden gledalcem. Veliko lažje je bilo navijati za Barbaro Poljanec kot »zmagovalko gledalcev«, ki je iz vsem znanih in dostopnih sestavin kuhala odlične jedi ter jim ni z vsakim novim krožnikom kazala sveta, kamor nimajo vstopa. Ne le okus, kot je zapisal Bourdieu, tudi čustva, pravi Sara Ahmed, so kulturne prakse. Jeza, usmerjena v Koplovo, ne pomeni osebnega psihološkega odziva posameznih gledalcev, ampak je simptom razrednega razočaranja: neenakega dostopa do samozavesti, do javnega prostora in besede, do znanja, refleksije in, konec koncev, prefinjenega okusa.

Razredni sram je občutek nezadostnosti, ki izvira iz posameznikovega družbenega razreda ter manka socialnega, kulturnega in finančnega kapitala, značilnega za pripadnost temu razredu. Manifestira se na primer v občutkih manjvrednosti, prizadevanju za razredno mobilnost, sindromu prevaranta, prikrivanju lastnega izvora in podobno. O razrednem sramu je v družboslovni in humanistični teoriji ter tudi v (zlasti avtofikcijski) literaturi v zadnjem času precej govora tudi pri nas, a ponavadi s tem konceptom mislimo na sram, ki izhaja iz nižjega družbenega razreda. Vendarle pa bi nekaj pozornosti veljalo nameniti tudi fenomenu, ki mu lahko rečemo obratni razredni sram in ki ima v naši kulturi zelo pomembno mesto.

Kot velja za veliko škandalov, je tudi kardinalni »greh« Koplove torej sila preprost: dovolila si je uživati na javnem mestu in se za to ni nikomur opravičila.

Razredna zavist se pogosto manifestira kot želja po »ponižanju« privilegiranih na lastno raven in v tem smislu utrjuje status quo: ne napade struktur, ki proizvajajo neenakost, pač pa posameznike, ki jo poosebljajo. Da bi se izognili takim napadom, so elite tradicionalno ponotranjale skromno, zadržano držo, »diskretni šarm«, nekakšen obratni razredni sram torej, v katerem so se skorajda opravičevale za višji družbeni status in izražale nelagodje ob njem. Seveda, če pa se zavist ne izraža kot zahteva po redistribuciji, ampak kot sankcija za tiste, ki meje prestopijo. In res se zdi, da je kleč v tem, da Koplova ni vzela nase nobene od različic razrednega sramu – prav ta njena neznosna normalizacija uspeha, zlasti seveda v kombinaciji z identitetnimi markerji, kot sta spol ali etnični izvor, ki ji tega preprosto ne dovoljujejo, pa je bila za gledalce tako boleča. Kot velja za veliko škandalov, je tudi kardinalni »greh« Koplove torej sila preprost: dovolila si je uživati na javnem mestu in se za to ni nikomur opravičila.

Zamera, nelagodje in prezir, ki jih čutimo do sistemskih neenakosti, se torej lepijo na posameznike, še posebej pa posameznice, ki jih simbolizirajo. Za paradigmatski primer te poante nam sploh ni treba stopiti iz kuhinje: pomislimo samo na našo najbolj vrhunsko šefinjo, ki se zdi javnosti prav tako zoprna kot Koplova – na Ano Roš. Ta jo je, mimogrede, že povabila za svoje pulte. Bomo videli, s kakšnim žarom bo internetni lumpenproletariat udrihal po novi masteršefici, ko se na povabilo ne bo odzvala s ponižno hvaležnostjo, pač pa, sumimo, pod svojimi pogoji.