Vampirski zombiji iz vesolja!

Gospod K (Crispin Glover) je videl že boljše čase. To, da je čarodej, poln fantastičnih trikov, ne pomaga več. Še vedno nastopa, toda ko potuje od mesta do mesta, vidi, da magičnost ni več dovolj. Nikogar več ne pritegne. Vsi se dolgočasijo. Čudne, bizarne, nadrealistične reči ne fascinirajo več. Svet se je spremenil. Postal je bolj čuden, bolj bizaren in bolj nadrealističen od čarovnij. Kapitalizem se tako naglo, divje in brezdušno revolucionira, da je vse takoj zastarelo.

Gregor Samsa, trgovski potnik, ki je v Kafkovi Preobrazbi stalno na poti, se spremeni v mrčes. Gospod K, ki je prav tako stalno na poti (postmoderna verzija trgovskega potnika), je mrčes, ki še ne ve, da ga je kapitalizem – razredni fašizem – preobrazil v mrčes. Čakajte, da pride v velik, star, ponošen hotel (kafkovski grad), v katerem hoče prenočiti – ja, sprejmejo ga, dajo mu sobo, a potem ne najde več poti v lobi. Hotel je kaotični labirint, poln čudakov, odbitih pihalnih orkestrov, mučnih zvokov, socialnega odmiranja in hodnikov, ki se nadaljujejo v nove hodnike, ti pa v nove in nove hodnike, ki se končajo v starem, izhodiščnem hodniku. Tu je vsak korak boj. Tu je groteska način življenja. Tu živijo petični gostje in delavci, bogati in revni, privilegiranci in razlaščenci, aristokrati in proletarci. Kuhinja – motor tega hotela, strojnica kapitalizma – je proletarski obrat, ki kuha in prehranjuje višje sloje in ki čaka velikega osvoboditelja. Ko vsi ti proletarci zagledajo gospoda K, ki postane del njihovega enoličnega, odtujenega, samotnega, sovražnega, zastarelega vsakdana, mislijo, da je on ta – njihov odrešitelj. Sami sploh ne pomišljajo, da bi se uprli, da bi sprožili revolt. No, glede na to, v kako brezupnem položaju so in kako so se na to podrejenost – servilnost, ponižnost, zastarelost – privadili, bi bil revolt premalo: potrebna bi bila revolucija! Tem bolj, ker gospod K, ki misli, da je stopil v slepo ulico kapitalizma, v grozi ugotovi, da je kapitalizem slepa ulica – gospod K namreč ugotovi, da se hotel krči, da torej ljudi, ki ne morejo niti ne znajo pobegniti, čedalje bolj stiska.

Kapitalizem je čedalje bolj represiven, čedalje bolj zatiralski, čedalje bolj nor, čedalje bolj distopičen, čedalje bolj absurden. Klima postaja neznosna. In v tem morbidnem, razpadajočem hotelu – hotelu Kapitalizem, personifikaciji kapitalizma, tega teatra krutosti, nelagodja in absurda – se razrašča nekaj strašnega, nekaj pošastnega. Hotel vse te male, anonimne, osamljene, izžete, prestrašene ljudi, ki že leta niso bili zunaj (okej, ki že leta niso bili nikjer), spreminja v mrčes. Še malo, pa se bo tako uskočil, da v njem ne bo več mogoče živeti. In za hotel Kapitalizem velja to, kar velja za Hotel California (via Eagles): »Lahko se kadarkoli odjaviš, a ne moreš oditi!«

Ti si vesolje

Tako se odvrti Gospod K, metagrozljivka, ki jo je na nizozemskem posnela norveška filmarka Tallulah Hazekamp Schwab in ki ne skriva, da je kapitalizem past in da za svoje »normalno« delovanje – za preglasitev vseh protislovij – potrebuje veliko nasilja, toda prav žanrski filmi so najboljši, najekspresivnejši, najpikantnejši, najprepričljivejši analitiki kapitalistične beštije. Pomagajo vam razumeti svet, v katerem živite, ali bolje rečeno – v katerem umirate. V katerem ječite od groze. In v katerem ne morete več zaspati.

Gospoda K bo prikazal Grossmann, festival fantastičnega filma & vina, ki z vnemo gurmanskega aficionada, kultista, fetišista in kompletista že 21 let prikazuje žanrske filme, grozljivke, trilerje, sci-fije in fantastiko (a tudi dokuje, bodisi o zgodovini kakega žanra ali podžanra, recimo španske postfašistične transgresivne erotike, ali o kakem radikalnem, kultnem bendu, recimo metliškem punk kvintetu/kvartetu/triu Indust-bag), kar seveda pomeni, da lahko v Ljutomeru med 2. in 6. julijem pričakujete vse, od latvijske rotoskopske animacije Božji pes (Lauris & Raitis Abele), v kateri je cerkev hujša od volkodlakov (uvodna kastracija, ki ustvari »rdeče morje«, napoveduje mrak), prvega makedonskega animiranega filma (Jon Vardar proti Galaksiji) in turškega šokerja Opazujejo nas (Iman Tahsin), ki vas bo prepričal, da si ne boste nikoli več zaželeli, da bi se mačka »čudežno« prelevila v otroka (kaj šele, da bi se mama vrnila od mrtvih), do norveške grozljivke Nad kolenom (Viljar Bøe), v kateri si hoče moški (Freddy Singh) na vsak način odžagati nogo (in uživati v »motnji identitete telesne integritete«), hrvaške komične grozljivke Šalša (Dražen Žarković), v kateri nestrpni zombiji – produkt Titovega laboratorija, v katerem so skušali »locirati in izolirati nacionalistični gen« – izbruhnejo na nekem dalmatinskem otoku (kjer potem enega zombija nabijejo na jugoslovansko zastavo), in hiperestetizirane kvazibondovske špijonade Odsev v mrtvem diamantu (Hélène Cattet & Bruno Forzani), ki ob obilju vizualnih akrobacij in cinefilije ponuja tudi obilje groze, gorja in gravža (s slačenjem kože vred), iz katerih mežika stotine filmov, največjih hitov grindhousea in eurotrasha.

Grossmann vrti filme, ki so videti tako, kot bi prosto padali – ali strmoglavljali – skozi zgodovino popkulture in se pri tem krepko obtolkli. Vse, ob kar so zadeli in trčili, se jim pozna. Še več: vse, kar jih je dregnilo in opraskalo, slavijo. Te praske so njihova verzija Kristusovih stigem. Recimo: Gospod K je videti tako, kot bi ga opraskali Franz Kafka, David Lynch, David Cronenberg, Charlie Kaufman, Darren Aronofsky, M. C. Escher, Cameronov Titanik, Zemeckisov Nazaj v prihodnost, Coenov Barton Fink, Lucasov THX 1138 in Bong Joon-hojev Ledeni vlak. Kanadske Vampirske zombije iz vesolja! (Michael Stasko), v katerih vampirji ustvarjajo zombije in v katerih skuša Zemlji zavladati zunajzemeljski Drakula (križ ga ne ustavi več!), so opraskali ameriški B-šokerji iz petdesetih let prejšnjega stoletja in mikrožanrski trash filmske hiše Troma (Lloyd Kaufman, šef te hiše, nekoč Grossmannov gost, nastopi v vlogi maničnega masturbanta). Ukrajinski romantični sci-fi Ti si vesolje (Pavlo Ostrikov), v katerem vesoljski prevoznik jedrskih odpadkov (Volodymyr Kravchuk), ki najprej izve, da je Zemlja eksplodirala, in ki misli, da je zadnji človek na svetu, nenadoma zasliši oddaljeni glas astronavtke (Alexia Depicker), nove Eve, so opraskali Kubrickova Odiseja v vesolju, Cuarónova Gravitacija, Jonesova Luna in Tarkovskijev Solaris. Medtem ko so estonski šoker Motorne žage so pele (Sander Maran), v katerem podeželje razžaga sarkastični baltski Leatherface (no, Fuckface), dobro opraskali Hooperjev Teksaški pokol z motorko, Jacksonov Bad Taste, Monty Pythoni, splatterji Herschella Gordona Lewisa in Rodriguezov El Mariachi, kajti nič ni bolj melodičnega in burlesknega od ekscesnega nasilja – od splatterja do mjuzikla je le korak.

Maldororjevi spevi

Belgijski triler Maldoror (Fabrice du Welz), ki so ga »navdihnili« Lautréamontovi Maldororjevi spevi in serijski umori Marca Dutrouxa (belgijske oblasti so ga prijele in potem izpustile, tako da je lahko ugrabil, posilil in umoril še nekaj žensk!), pa je opraskal Fincherjev Zodiak: ženske skrivnostno izginjajo. Serijsko. In vsi vedo, kdo jih zelo verjetno pobija – moški (Sergi López), ki velja za spolnega predatorja. A ga ne primejo ali stisnejo. Poleg tega nadenj ne pošljejo najboljšega detektiva, ampak mladeniča (Anthony Bajon), absolutnega začetnika, rekruta. Maldoror lepo poudari patriarhalno apatijo do nasilja nad ženskami, a da se ta »možati« neoliberalni kapitalizem ne zmeni za nasilje nad ženskami, opažajo tudi drugi filmi: v konspirološki grozljivki V naši krvi (Pedro Kos) ameriška režiserka (Brittany O’Grady) v Novi Mehiki išče svojo mamo, ki je izginila, zato je režiserkin vzklik, da ne more biti več »del tega sistema«, nekako logičen, argentinski Izdelovalec lutk (Daniel Petrie) pa se dogaja v ruralnem mestecu, v katerem se, kot piše na krajevni tabli, »ne more nikomur nič zgoditi« – razen seveda ženskam in deklicam, ki izginjajo na grozovit način. In spet se patriarhalni preiskovalni stroj blazno težko premakne – kot da bi imel težave s prijetjem »svojih«. Ko je bil morilski, mizoginični, sociopatski Tomás (Rodrigo Noya), zbiralec lutk, še majhen, je na vprašanje, kaj bi bil rad, ko bo velik, odvrnil, da bi bil rad »kot predsednik«. Zgledi vlečejo.

Film 1978 (Luciano & Nicolás Onetti), argentinski torture porn, se dogaja leta 1978, v času svetovnega nogometnega prvenstva v Argentini, kjer je bila tedaj na oblasti brutalna vojaška hunta (»kot predsednik«), ki je pobila na tisoče ljudi (politične nasprotnike so metali z letal) in ki si je hotela z organizacijo svetovnega prvenstva pridobiti globalno legitimnost (preboj v finale in končno zmago je dobesedno izsilila), tako da agenti hunte, prepričani, da so na pravi strani zgodovine, sočasno s finalno tekmo med Argentino in Nizozemsko neusmiljeno, grizlijevsko, gestapovsko mučijo in trpinčijo disidentske študente, dokler ta kombinacija nogometa in torture res ne postane Pekel, ki dobro poudari nasilnost politike in športa.

Švicarski alpski rašomonski noir Zašij in razparaj (Freddy Macdonald), v katerem osamljena šivilja (Eve Connolly), ki skuša rešiti družinsko podjetje, na kraju prometne nesreče naleti na kovček (poln denarja), ki ji ponuja tri opcije (prvič, odnesi kovček in stori perfektni zločin, drugič, pokliči policijo, in tretjič, odpelji se mimo, kot da ni nič) in ki potem povzroči srhljivo verižno reakcijo, pa dobro poudari nasilnost kapitalizma, ki človeka dobesedno sili, da v vsaki stresni, krizni situaciji – pa čeravno ima na voljo tri opcije – vedno najprej pomisli na perfektni zločin. Še več: ker je kapitalizem tako odvisen od nasilja, je vsako proizvajalno sredstvo, z nitjo vred, tudi ready-made morilsko orodje.