Rast in razvoj

Gostilnica in picerija 5–6 kg
Eipprova ulica 17, Ljubljana
Tel.: 01 320 08 04
Tehtanje med petimi in šestimi kilami od torka do sobote poteka od 11. do 23. ure, ob nedeljah končajo ob 17. uri, ob ponedeljkih pa umerjajo inštrumente.

Ambient:
prijeten podeželski šik s patiniranim pohištvom in posodjem ter dekorativnimi vložninami na policah; muzika sega od slovenskih popevk do Michaela Kiwanuke

Napitki:
ziheraško, s poudarkom na Vipavi in Brdih; skoraj vse točijo tudi na kozarec

Vegetacija:
v vsaki kategoriji se najdejo tudi dovolj zanimive vege opcije

Dostopnost:
parkirnih mest na ulici je bolj za vzorec, v notranjost vodijo tri stopnice

Fino:
tunov tataki
Cigojeva tlačenka

Ne tako fino:
tiramisu

Tlačenka s skuto je stala 13,5, tunov tataki 15,9, žgvacet z njoki 14,9, boranija 14, jagenjček 27,5, tiramisu pa 5,9 evra.

»Po desetih letih in dveh selitvah bi pa imenu tele oštarije skorajda že lahko pripisali vsaj eno ničlo, če ne dve!« je zamrmral Konzumov dežurni arhivar, ko je s police potegnil št. 45/2015, v kateri smo takrat še mladi obrat odpravili z oceno korektno. Gostilnica je po premiku z Gornjega trga zdaj že nekaj let trdno zasidrana na trnovskem obrobju turistične transverzale, kjer je preživetje vendarle bolj kot od tripadvajzorskega obiskovalstva odvisno od lokalne klientele. Tej kani prijati tedenska rotacija sezonskih domačnih specialk, v kateri se je za časa našega obiska znašla tudi odlična, bolj jušnata kot čorbasta, s teletino in krompirjem pripravljena boranija, jedilnik pa ni popisan le s po neapeljskih šegah pripravljenimi picami, ampak tudi z dovolj zanimive robe za vzgojo rednih gostov.

Našemu inšpektorskemu dvojcu je – znabiti, da zaradi vročega popoldneva – poleg prvega požirka krasno grenkljatega Clefovega ležaka in fletnega, mehkega in zoske dobro vpijajočega domačega kruha v najlepšem spominu ostal par hladnih jedi. Kompaktne kose tuna so obložili z rezinami belega grozdja, zmerno ostrim feferonom in mlado čebulo ter jih zalili z omako ponzu. Precej bolj izdaten je bil drugi krožnik, na katerem so na debelo namazano domačo skuto obložili z mesnato, res frajersko Cigojevo tlačenko s pistacijo, to pa dodelali z okisano rdečo čebulo, bučnim pestom in trdo kuhanim jajcem. Če ne bi bili na šihtu, bi to bilo pravzaprav že dovolj, da bi se najedli.

Ampak služba je služba in tokrat je z njo prišel še rustikalno krepak kurji žgvacet z njoki (škoda, da ne domačimi), katerega pravo vrednost bodo bolj cenili tisti, ki ga bodo, drugače od nas, naročili novembra in ne junija, in tako zmehčana pečena jagnjetina, da bi jo zlahka pokonzumirali tudi gostje z resno hendikepiranim zobovjem; nam je bilo samo mičkeno žal, da niso v porcijo poleg lepega kosa stegna dodali še kakšnega bolj sočnega, obiralniškega kosa.

Z dobro zapolnjenimi kapacitetami nas je bilo ob koncu težko navdušiti za katero od sladiških klasik; še najbolj smo upali, da bo ime upravičil tiramisu. Pa okozarčeni primerek iz 5–6 kg ni opravil svoje naloge: piškoti se zaradi premalo kave in (če sploh kaj) marsale niti niso do konca napojili, krema je bila prekompaktna, vse skupaj pa premalo lahkotno.

Ampak v 5–6 kg se niti ne gre na sladico: prostor je prijeten, osebje pozorno in gostoljubno, pice odlične, ponudba vin na kozarec pa tolikšna, da se v teh dneh na obrežju Gradaščice splača ustaviti tudi samo na požirek in kakšen hladen prigrizek. No, pa na boranijo.