JEK 2 kot ekonomski kiks, drugič

»Največji projekt v zgodovini Slovenije potrebuje najmanj eno podrobno ekonomsko študijo – neodvisno tako od investitorjevih želja kot od preferenc nasprotnikov gradnje jedrske elektrarne.« Tako se začne študija, ki naj bi bila ravno to: na 253 straneh jo je več kot leto pripravljala trojica, od katere sta znana le Izidor Ostan Ožbolt in Primož Ribarič iz Mladih za podnebno pravičnost, tretji avtor je nerazkrit energetik. Daje bistveno manj optimističen rezultat, kot so ga izračunali pri Gen energiji, državnem podjetju iz Krškega, ki želi graditi drugi blok JEK 2: po Gen energiji obstaja 65-odstotna verjetnost, da se bo projekt JEK 2 ekonomsko izplačal, ta sveža analiza pa kaže le 33,2-odstotno verjetnost za to. Rešitev? Projekt JEK 2 naj izpelje država, pri tem pa naj se odpove vsem donosom in prevzame vsa tveganja.

Nedavno objavljena raziskava Mladih za podnebno pravičnost (Ostan Ožbolt je magister ekonomije, Ribarič diplomant fakultete za matematiko in fiziko) ponovno osvetljuje projekt JEK 2. Ta je poniknil iz javnosti po fiasku z referendumom, ki je bil sklican za 24. novembra lani, a se ni zgodil, saj je bil mesec dni prej preklican. Zaradi zavajajočega referendumskega vprašanja je bilo na ustavno sodišče vloženih več pobud za preklic referenduma, hkrati pa je RTV Slovenija 17. oktobra razkrila zvočne posnetke neformalnega dogovarjanja poslancev iz aprila lani: ti so se kljub opozorilom strokovnih služb državnega zbora, da gre za zakonsko kršitev, odločili, da sočasno sprejmejo resolucijo, ki že predvideva gradnjo JEK 2, in razpišejo referendum, na katerem bi se ljudje šele izrekli, ali so za JEK 2 ali ne. Ključna »poganjalca« te rešitve sta bila posavska poslanca Nataša Avšič Bogovič iz Svobode, ki je v politiko prišla iz krške energetike, in Tomaž Lisec iz opozicijske SDS, velike podpornice JEK 2. Referendum je bil nato preklican, nobeden od poslancev seveda ni prevzel odgovornosti za poskus zavajanja javnosti ljudi, resolucija pa seveda velja.

Projekt JEK 2 pa po preklicu referenduma ne stoji – nasprotno, vse poteka, tudi umeščanje v prostor. Gen energija je pred dnevi za 6,4 milijona evrov najela inženirsko-projektantske družbe IBE, Savaprojekt in LUZ, da izdajo dokumentacijo za sprejem državnega prostorskega načrta za JEK 2, hkrati je že januarja za 8,3 milijona evrov angažirala potencialna dobavitelja, to je že omenjeni Westinghouse, ki je gradil obstoječi JEK, in francosko družbo Electricité de France EDF, da pripravita konkretni ponudbi reaktorjev za JEK 2. Korejska državna družba KHNP je od posla odstopila, EDF in Westinghouse naj bi rešitvi oddali do konca avgusta. Za neuradnega favorita domačih energetikov, navijačev JEK 2 z Instituta Jožef Stefan in zlasti SDS, velja Westinghouse, še zlasti po tem, ko je bil med zadnjo Janševo vlado decembra 2020 z ZDA, takrat tudi pod Trumpom, podpisan »memorandum o civilnem jedrskem sodelovanju«.

Priprave na gradnjo JEK 2 se zadnje mesece mimo javnosti torej nadaljujejo, in to brez preverjene volje ljudi in celo brez pravno zavezujočega zagotovila, da referendum sploh bo. Ta vlada je napovedala poseben zakon o JEK 2, a ga je po preklicu referenduma preložila za nedoločen čas, saj se je upravičeno bala zakonodajnega referenduma. V vsem tem času tudi ni bilo nobene celostne uradne raziskave možnih alternativ, torej scenarija energetske oskrbe z JEK 2 in brez JEK 2 – študijo o tem bi pred slepim pospeševanjem JEK 2 morala imeti v rokah vsaj vlada.

JEK 2 je ekonomsko mogoč le, če ga izpelje država, pri tem pa se odpove donosom in prevzame tveganja.

Prav zato je analiza Mladih za podnebno pravičnost tako pomembna. Gre za metodološko izjemno izčrpno študijo, ki upošteva vrsto spremenljivk v razponih, tveganj in negotovosti, mednarodne raziskave, ekspertne ocene, serije zgodovinskih in aktualnih podatkov drugih elektrarn, in v kateri so s statistično simulacijsko metodo Monte Carlo dobili mnoštvo 10.000 rezultatov in jih nato ovrednotili po verjetnosti in drugih atributih. V primerjavi s študijo, ki jo je že lani izdelala Gen energija kot investitorka JEK 2, se nekateri vhodni podatki razlikujejo. Ena največjih razlik je pri upoštevanem strošku lastniškega kapitala, torej pri oceni marže, ki jo bo želela država: po Gen energiji bo ta štiriodstotna, po izračunih Mladih za podnebno pravičnost, ki so uporabili mednarodno metodologijo CAPM, to pri investicijah v jedrske elektrarne uporabljajo tudi drugi investitorji, pa 10,8-odstotna.

In kaj kažejo rezultati ekonomske analize Mladih za podnebno pravičnost na podlagi 10.000 simulacij in ob upoštevanju 80 let delujočega reaktorja z močjo 1250 megavatov?

Da je investicija v gradnjo drugega bloka ekonomsko upravičena le v približno 33,2 odstotka primera, Gen energija pa je pred lanskim (preklicanim) referendumom javnosti poročala o dvakrat tolikšni verjetnosti: investicija v JEK 2 naj bi bila ekonomsko upravičena v 65 odstotkih analiziranih primerih. Tako občutno odstopanje v rezultatih jasno kaže, da investitorji ne bi smeli sami delati ali naročati raziskav o »svojih« projektih – še zlasti, če naj bi na teh temeljile odločitve javnosti za projekt ali proti njemu.

Podobni rezultati so se pričakovano pokazali pri izračunu tako imenovane zahtevane prodajne cene, torej cene, ki bi jo morala na trgu za svojo elektriko doseči JEK 2, da pokrije vse stroške in pričakovane marže, dobičke in donose (zaposleni, dobavitelji, banke, občine, lastniki kapitala). Ta cena po izračunu Mladih za podnebno pravičnost v povprečju znaša 107 evrov na megavatno uro, po lanskem izračunu Gen energije pa naj bi zadoščalo 70,2 evra na megavatno uro elektrike. Tukaj v premislek navedimo podatek, da se v izračunu Mladih za podnebno pravičnost ta zahtevana prodajna cena kaže v razponu od 50 do kar 350 evrov na megavatno uro, te zadnje ekstremne vrednosti pa simulacija kaže v primerih, ko bi projekt zaradi nečesa zašel in bi se močno povišali stroški projekta.

Razlika je tudi v izračunani lastni ceni, torej ceni elektrike, ki jo mora doseči JEK 2, da bi lahko pokrila vse stroške in ne postala insolventna. Ta cena je po izračunu Mladih za podnebno pravičnost 81,4 evra na megavatno uro, Gen energija pa je lani izračunala, da bi bilo dovolj 50,09 evra.

In ključno: po kakšni ceni naj bi JEK 2 uspelo prodajati proizvedeno elektriko na trgu? Tukaj gre za izjemno veliko negotovost, saj se ugiba o cenah elektrike po letu 2100 in kasneje. Po simulacijah Mladih za podnebno pravičnost, ki upoštevajo štiri cenovne scenarije (tudi za scenarij energetske krize, ki bi bil za JEK 2 ugoden), bi povprečna borzna cena znašala 85,6 evra na megavatno uro. Gen energija je lani izračunala, da bo JEK 2 elektriko na trgu v povprečju prodajala po 75,3 evra na megavatno uro.

Če bi bilo podjetje JEK 2 zasebno, se projekt JEK 2 glede na izračune brez dvoma ne bi izvedel oziroma bi propadel.

Kaj to vse skupaj pomeni? S povprečno ceno, ki naj bi jo v času obratovanja po napovedih Mladih za podnebno pravičnost dosegala JEK 2 (85,6 evra), bi ta pokrila le lastne stroške (81,4 evra na megavatno uro), ne pa tudi vsega ostalega. »JEK 2 tako ne omogoča doseganja rentabilnosti, ki bi jo lastniki kapitala glede na trgu ustaljena vrednotenja pričakovali, saj so borzne cene pod prodajno ceno JEK 2 (107 evra na megavatno uro),« strne študija. »Če bi bilo podjetje JEK 2 večinsko zasebno, vloga države pa majhna, se projekt JEK 2 glede na naše izračune ne bi izvedel oziroma bi propadel. Zasebni investitorji ne bi dosegli zahtevanega donosa in ne bi šli v takšen projekt,« pravi Ostan Ožbolt in doda, da ta scenarij seveda ni pretirano verjeten. V JEK 2 bo imela glavno vlogo država, in sicer prek lastnega vložka, poroštev in drugih ukrepov. »Država se lahko zaradi strateškega pomena projekta odpove finančnemu donosu,« doda soavtor.

Mladi za podnebno pravičnost ob vsem opozarjajo, da ta študija ne odgovori na temeljno vprašanje, ali se naj JEK 2 gradi ali ne. Tak odgovor bo mogoč šele, ko bo pripravljena celovita raziskava za vsaj dva scenarija razvoja elektroenergetskega sistema v Sloveniji (scenarija z JEK 2 in brez JEK 2), ki bo poleg ekonomskih vidikov upoštevala tudi družbene, podnebne, biodiverzitetne. Take študije seveda ne more naročiti in plačati Gen energija, ki kot investitorka v JEK 2 ni niti na videz nepristranska, pač pa država – vlada. In naročiti bi jo morala v tujini pri za to specializiranih ustanovah.