Slaba družba

Zadnjih nekaj let v Evropi živimo v razraščajočem se in hromečem občutku, da svet razpada, da se nihče več ne drži pravil. Tudi v Sloveniji je vse bolj čutiti, da je vse skupaj napol vojno stanje, kjer je vsak proti vsakemu, močnejši pa imajo vedno znova zadnjo in prvo besedo. A stvari se samo še zaostrujejo. Tako naj bi bil – spet v imenu varnosti – ključen vrh Nata v nizozemskem Haagu.

Neprimerno pomembnejši dogodek z vidika varnosti pa se je zgodil drugje, in sicer že pretekli teden. Gre za ruski mednarodni gospodarski forum v St. Peterburgu. Mesto je bilo nekoč paradni konj ruskega gospodarstva, to je tudi kraj, kjer sta se Rusija in Nemčija dogovorili, da bosta skupaj zgradili Severni tok 2. Leta 2011 je forum z velikim koncertom odprl pevec Sting, še leta 2018 je bil častni gost na njem francoski predsednik Macron. Letos bi lahko rekli, da je bila dekadenca povsem drugačna. Častni gost je bila Kraljevina Bahrajn, enega največjih prostorov je zasedla delegacija talibov iz Afganistana, in kot je poročal New York Times, na forumu ni bilo mogoče naročiti coca-cole, ampak »le njen ruski nadomestek«. In na njem se je zgodilo nekaj presenetljivega: tokrat so celo ruski finančniki, gospodarstveniki in visoki vladni uradniki prvič po začetku vojne v Ukrajini odkrito in za ruske razmere izredno kritično spregovorili o slabem stanju domačega gospodarstva ter pesimističnih obetih za naprej.

Po poročanju Reutersa je ruski minister za gospodarstvo Maksim Rešetnikov na tem srečanju odkrito povedal, da se je rusko gospodarstvo po fazi vojnega pregrevanja znašlo »na robu recesije« in da najnovejši podatki kažejo na ohlajanje gospodarske aktivnosti ter da bo prihodnje gospodarsko gibanje odvisno od političnih odločitev – s čimer je seveda mislil na nadaljevanje vojne v Ukrajini. Guvernerka ruske centralne banke Elvira Nabiulina, sicer prijateljica predsednika Putina, je bila še odkritejša. Zaradi vojne naj bi bili vsi ključni viri v državi že skoraj izčrpani, država pa se ne more več zanašati na ista orodja, ki so v prvih dveh letih vojne proti Ukrajini ohranjala rast. Rusiji naj bi namreč primanjkovalo več milijonov kvalificiranih delavcev, ki so državo zapustili, problem so neizkoriščene industrijske zmogljivosti, kapitalske rezerve pa so pošle, naj bi dejala.

Kritičnih glasov ni bilo konca. Aleksej Mordašov, večinski lastnik največjega ruskega jeklarskega podjetja

Predvsem vojaška industrija, ki je v zadnjih letih okusila velike dobičke, si želi, da so ljudje še naprej panični in prestrašeni pred vojno.

Severstal, naj bi poudaril grozečo kreditno krizo in naraščajoče število stečajev. Opozoril je, da se je poraba jekla v prvih petih mesecih leta 2025 v primerjavi z enakim obdobjem lani v Rusiji zmanjšala za 14 odstotkov. Na forumu je bilo mogoče slišati še številne druge zlovešče napovedi in podatke. Prihodki od plina in nafte naj bi od maja lani do maja letos padli kar za 35 odstotkov, inflacija v Rusiji je desetodstotna in kljub odločnim ukrepom centralne banke, kot so visoke obrestne mere, ne pojenja. Tuje naložbe so v zadnjem letu padle za 63 odstotkov. Mnogi naj bi dokazovali – in opozarjali ruske politike –, da je vojna Rusiji že povzročila velikansko škodo in da bodo posledice dolgoročne. Njihovo doslej najbolj jasno sporočilo Putinu je bilo: čas je za končanje vojne.

Pri tem nihče ni padel skozi okno, kot se je doslej rado dogajalo kritikom režima v Rusiji. Putin naj bi po poročanju agencij v svojem slogu gospodarstvenikom zgolj ukazal, da v Rusiji recesije ne sme biti.

Kaj to pomeni za Evropo? Zakaj je to tako pomembno, ko govorimo o varnosti?

In vsega navedenega je jasno nekaj: po dobrih treh letih so sankcije, ki jih je uvedla Evropska unija, pokazale svoje posledice, pa tudi pomoč napadeni Ukrajini je obrodila sadove. To seveda še zdaleč ni konec merjenja moči, je pa znak, da je agresor začel kazati znake utrujenosti. Ko se je Ukrajina leta 2014 odločila za pot približevanja Evropski uniji (in ne Natu, kot se danes pogosto poroča), je Rusija nemudoma zavzela Krim. Evropska unija se je takrat odzvala medlo in neodločno, očitno v upanju, da bodo Putinovi ozemeljski apetiti s tem zadovoljeni. Opogumljen s šibko Evropo je Putin leta 2022 v drugo napadel frontalno Ukrajino. Napovedana nekajdnevna specialna operacija – Rusi so dejansko verjeli, da bodo v nekaj dneh osvojili celotno Ukrajino – se je tudi glede vojaške strategije izkazala za zgodovinski polom. Evropske države so tedaj še skupaj z ZDA Ukrajini priskočile na pomoč. Rusija danes na fronti resda napreduje, a počasi in na račun izjemnih žrtev, te so tudi po ruskih virih primerljive s tistimi med prvo in drugo svetovno vojno. Ključno mesto Pokrovsk naj bi Rusija po lastnih napovedih zavzela že lani, a je še vedno v ukrajinskih rokah. Dejansko naj bi po poročanju Reutersa maja uspelo Ukrajini zaustaviti napade na to mesto in stabilizirati fronto, ukrajinska vojska na drugi strani pa še zmeraj nadzoruje okoli 90 kvadratnih kilometrov ruskega ozemlja v regiji Kursk – čeprav seveda ruski viri navajajo, da naj bi že pregnali vse ukrajinske vojake. Ne samo to: Ukrajina je, kot smo tudi videli ta mesec, nenadoma pokazala, da je s spektakularnimi diverzantskimi akcijami sposobna v nekaj urah uničiti več kot deset odstotkov ruskega strateškega letalstva. Nobenega razloga ni, da bi torej Ukrajino obravnavali kot poraženko – pa čeprav se to trudita prikazati ameriški predsednik Trump in seveda tudi ruski predsednik Putin.

Strošek upiranja Rusiji, ki ga je doslej plačala Evropa, je na prvi pogled seveda velik. Po ta teden objavljenih podatkih nemškega Inštituta Kiel naj bi doslej Ukrajini obljubljena in že poslana pomoč Evropo stala okoli 250 milijard evrov. ZDA so Ukrajini doslej pomagale s približno 115 milijardami, njihova pomoč pa se je letos ustavila. Severnoatlantsko zavezništvo Nato, ki je bilo ustanovljeno prav zaradi evropske obrambe pred Rusijo, je dejansko začelo razpadati, čeprav tega nihče ne izreče. A dejstvo je, da so se ZDA na podlagi odločitve predsednika Trumpa s tem letom od Nata že poslovile. Ena najbolj nenavadnih praks, ki ponazarja odnose med Evropo in ZDA, so navodila, ki jih morajo po novem uradniki evropske komisije upoštevati na obiskih ZDA – in to so pravila, ki jih je uvedla komisija. Ob zasedanjih v različnih tam stacioniranih mednarodnih organizacijah morajo uporabljati telefone in računalnike za enkratno uporabo, kar je doslej veljalo le za obiske uradnikov evropske komisije na Kitajskem. Neformalno izpraznjeno mesto ZDA v evroatlantskem zavezništvu so letos – za to so si močno prizadevale – zasedle sicer skandinavske dežele, Velika Britanija in deloma tudi Francija.

Vloga ZDA v Evropi je vse manjša. Izpraznjeno mesto ZDA v evroatlantskem zavezništvu so – za to so si močno prizadevale – z dodatnimi napori letos zasedle predvsem skandinavske dežele, Velika Britanija in deloma Francija.

A vrnimo se k stroškom vojne v Ukrajini. Tudi Slovenijo je vojna v Ukrajini na prvi pogled že precej stala. Po zadnjih podatkih smo za Ukrajino namenili že skoraj en odstotek BDP ali dobrih 600 milijonov evrov. V to so všteti bilateralna pomoč (0,15 odstotka BDP), strošek beguncev (0,42 BDP) in sodelovanje pri evropskih shemah pomoči Ukrajini (0,4 odstotka BDP). Zakaj to navajamo? To so sicer same po sebi velike vsote, a nikakor tolikšne, s kolikšnimi države rešujejo svoje največje probleme. Raziskovalci z Inštituta Kiel so že večkrat ponovili, da je vojna v Ukrajini – ki je še vedno največja varnostna grožnja za Slovenijo – z vidika donacij ali financ zgolj »manjši politični projekt«, ne pa nekaj, kar bi dejansko izjemno obremenilo finance evropskih držav, s Slovenijo vred. Države Evropske unije so se dejansko ruskemu napadu na Ukrajino zelo učinkovito uprle. Proučevalci mednarodnih odnosov so desetletja svarili pred odvisnostjo EU od ruske nafte, Evropi pa je v zelo kratkem času uspelo to odvisnost brez hujših pretresov izničiti. Številne države, Poljska, Finska, Češka, Slovaška ter celotno območje baltskih držav, ruskega plina ne uporabljajo več. Nemčija, ki je bila najbolj odvisna od ruskega plina – leta 2021 je uvoz iz Rusije pomenil 55 odstotkov porabe – zdaj skoraj nič več ne uvaža iz Rusije, njen glavni vir so postale Norveška in ZDA. In ob tem je Nemčija tudi politično preživela ekonomske pretrese.

In šele na podlagi vseh teh podatkov in vedenja si lahko postavimo ključno vprašanje. Če je državam Evropske unije uspelo de facto zaustaviti ruski imperialistični pohod, zdaj za obrambo v povprečju namenjajo 1,5 odstotka BDP, zakaj bi morale po novem te izdatke povečevati do pet odstotkov leta 2025 in s tem spodkopati državo blaginje? Bi morali postaviti drugo vprašanje? Na primer tole: Si svetovna vojaška industrija, ki je v zadnjih letih okusila velike dobičke, želi, da bi bili tudi v prihodnje ljudje panični, prestrašeni in imeli občutek, da so v nevarnosti?

Malodane hkrati z ruskim gospodarskim forumom v St. Peterburgu je bil ta teden v Haagu redni letni vrh držav Nata (pa čeprav ves čas poročajo o njem, kot da gre za izreden dogodek), ki se ga je v imenu Slovenije udeležil predsednik vlade Robert Golob. »Živimo v vse bolj nevarnem svetu in to je kritičen trenutek za našo varnost. Zavezniki se združujejo, da bi okrepili svoje sodelovanje in zavezanost Natu,« so besede, s katerimi so v Natu pozdravili države članice. Se zdi to besedilo nenavadno? V Natovi administraciji so ga napisali že pred meseci, očitno z mislijo na rusko grožnjo in z namenom opravičevanja novega, enormnega povišanja obrambnih stroškov. Čeprav se je ameriški predsednik Trump v isti sapi ogradil od Nata, je zahteval, da članice Nata porabo denarja za obrambo dvignejo na pet odstotkov do leta 2035, češ da morajo ostale države – predvsem evropske – same prevzeti nase svojo varnost. Toda trenutek zasedanja je padel prav v čas, ko so se v ZDA po putinovsko odločili bombardirati Iran in podpirati Izrael v njegovih napadih na to državo. In stavek, da živimo v vse nevarnejšem svetu, v kritičnem trenutku za našo varnost, je dobil drugačen pomen.

Kaj je torej še ostalo od Nata?

V prvem mandatu leta 2018 je Trump opozarjal evropske voditelje držav, članice Nata: če ne boste dvignili stroškov za obrambo, bodo ZDA šle po svoje. Zdaj je to grožnjo uresničil, in sicer tako, da so ZDA šle po svoje z brezpogojno podporo izraelskemu napadanju držav v svoji okolici in tudi z enostranskim napadom na Iran. Evropski politiki se zadnje mesece trudijo, kako diplomatsko izraziti svoje nestrinjanje s potezami ZDA in Izraela, hkrati pa poskušajo zminimalizirati dejansko skrhanost odnosov med Evropo in ZDA. Že kar patetične so bile izjave, ki sta jih ta mesec ob izraelskem napadu na Iran ponovila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen in novi nemški kancler Friedrich Merz, da »Evropska unija ponovno potrjuje podporo Izraelu v njegovi pravici do samoobrambe«. In da ima Izrael pravico do samoobrambe in zaščite svojih državljanov. Ameriška stran pa teh sporočil ne vrača na drugo stran Atlantika. Ne samo to: pred napadom na Iran ZDA drugih članic Nata – razen Velike Britanije – niti obvestile niso o svoji nameri, kaj šele da bi poskušale pri njih dobiti podporo. Amerika je de facto iz Nata že odšla.

Približno tako resno, kot ZDA danes jemljejo Nato, ostale države Nata jemljejo ZDA.

Da bi razumeli spremembe v odnosih, se je treba spomniti truda, ki so ga pod Georgeem Bushem mlajšim ZDA vložile v lobiranje pred napadom na Irak. Slovenija se je tedaj med prvimi priključila koaliciji voljnih držav, ki so trdile, da Irak razvija orožje za množično uničevanje – mi smo to na primer storili v zameno za prihodnjo pridružitev Natu. Tokrat so ZDA povozile ne le Mednarodno agencijo za jedrsko energijo, ki je poudarila, da ni dokazov za to, da Irak razvija jedrsko bombo, Trump je povozil celo mnenje svetovalke za nacionalno varnost (Tulsi Gabbard), ki je pred nekaj meseci trdila, da Iran ne dela jedrske bombe. Požvižgal se je tudi na mnenje drugih držav, zaveznic iz Evrope, pa čeprav bi breme morebitnega razpada iranskega režima – kot se je to zgodilo v Libiji, Siriji, Iraku ali Afganistanu – v obliki beguncev nosila predvsem Evropa.

Kaj se je torej dejansko dogajalo v Haagu?

V Haagu so se vodje in predsedniki držav članic Nata neizmerno trudili, da bi pokazali enotnost. Ampak ta enotnost je bila bolj predstava za javnost. Da ne bo nesporazuma: to je bila predstava za javnost z vseh strani. Približno tako resno kot ZDA danes jemljejo Nato, tudi preostale članice Nata jemljejo ZDA in izpade predsednika Trumpa ter tudi njegove zahteve. Dobrikanju in velikim besedam navkljub je vsem jasno, kaj se dogaja in kaj se je že zgodilo.

O čem so se torej dogovarjali in kaj so se dogovorili?

Na tokratnem vrhu Nata so se voditelji zavezništva formalno dogovorili za zvišanje obrambnih izdatkov na pet odstotkov bruto domačega proizvoda do leta 2035, od tega bi 3,5 odstotka BDP namenile za naložbe neposredno v obrambo, 1,5 pa za naložbe, povezane z njo. Na prvi pogled gre za gromozansko povišanje izdatkov za obrambo in podreditev zahtevam Trumpa. A to ne drži in to dejansko vedo tudi tisti politiki v Sloveniji, ki danes protestirajo zaradi omenjenega povišanja. V vsaki državi članici so namreč glede omenjenega povišanja našli obvode. Španija si je tako ali tako izbojevala poseben status – španski premier Pedro Sánchez je sporočil, da Španiji obrambnih izdatkov do leta 2035 ne bo treba zvišati na pet odstotkov BDP. Pojasnil je, da je Madrid v okviru Nata privolil v osnutek dogovora, potem ko je ta Španiji omogočil fleksibilnost, Španija pa bo do leta 2035 obrambne izdatke povišala s sedanjih 1,2 na 2,1 odstotka BDP.

Tudi slovenski predsednik vlade Robert Golob je sporočil, da dejansko za Slovenijo to ne pomeni nič novega ter da bo za Slovenijo še naprej veljala nedavno spremenjena resolucija o programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, v kateri se je Slovenija zavezala, da bo izdatke za obrambo in varnost še letos dvignila na dva odstotka BDP, nato pa jih do leta 2030 postopoma zviševala za 0,2 odstotka na tri odstotke BDP. »Za osnovne obrambne zmogljivosti bomo namenili dva odstotka BDP. Poleg tega je predvideno, da se bo 1,5 odstotka BDP namenjalo širšim obrambnim področjem – kot so zdravstvo, infrastruktura, kibernetska varnost in umetna inteligenca. Dodatnih do 1,5 odstotka pa bi se lahko namenilo za krepitev odpornosti Slovenije, med drugim za civilno zaščito, zaklonišča, raziskave in razvoj ter druge podporne zmogljivosti,« so ta teden sporočili iz kabineta predsednika vlade.

V praksi bo ta dvig bolj podoben tehniki kreativnega računovodstva. Slovenija bo vsaj letos in naslednje leto obrambne izdatke zviševala s pomočjo njihove redefinicije. Z »izdatki za Nato«, namenjenimi za zagotavljanje vojaške mobilnosti, bomo po Sloveniji gradili ali obnavljali bolnišnice, kar so bili že v preteklosti načrtovani projekti ministrstva za zdravje, letos in prihodnje leto pa bomo dva odstotka za obrambo hitro dosegli predvsem zaradi redefinicije investicij v infrastrukturo: letos je vlada dodatnih 221 milijonov evrov za obrambo našla v projektu drugega tira, naslednje leto pa bo okoli 300 milijonov evrov obrambnih izdatkov vključenih v preostale investicije na železniški infrastrukturi.

A tega kreativnega obrambnega računovodstva na področju obrambe nismo iznašli v Sloveniji. Nemčija je maja napovedala, da bo dodatnih 1,5 odstotka BDP namenila za utrjevanje mostov, cest in drugih objektov, ki »morajo prenesti težke tanke«, kot je dejal Merz. Italija bo letos do Natovih dveh odstotkov prišla zgolj z računovodskimi spremembami: med »obrambo« bodo prvič všteli civilne tehnologije in celo vojaške pokojnine. Slovaški premier Robert Fico je ta teden ponovil, da bo njegova država sicer povečala obrambni proračun, a da ne bo kupovala orožja. Dodatne investicije bodo šle »v ceste, bolnišnice in drugo dvojnonamensko infrastrukturo«. Nizozemska bo 1,5 odstotka BDP namenila za »splošno odpornost«, kar obsega kibernetsko varnost, prometna vozlišča in kritično energetiko, Belgija bo krepila logistiko. In tako naprej. In kar je še pomembnejše: članice Nata so se sicer dogovorile, da bodo v skladu s Trumpovo zahtevo dvignile izdatke za obrambo do pet odstotkov, a hkrati bo šele leta 2029 v okviru zavezništva opravljen pregled, ali je sploh smiselno nadaljevati povečevanje izdatkov. Takrat Donald Trump ne bo več predsednik ZDA.

Zaradi najnovejših sklepov vrha Nata smo lahko slišali veliko izredno kritičnih glasov. Iz slovenske Levice so na primer sporočili, da militarizacija, ki jo ZDA zahtevajo, »ne pomeni samo padca na nizek ameriški standard socialne države in javnih storitev. Pomeni tudi nadaljevanje hlapčevanja ameriškim interesom, z dodatkom, da upošteva Trumpovo zahtevo, da Evropejci kupujemo več orožja … Načrt 5 odstotkov ni nič drugega kot podrejanje pričakovanjem Donalda Trumpa in nadaljevanje hlapčevanja ameriškim interesom.« V španski levi stranki Podemos pa so pozvali kar k izstopu Španije iz Nata. »Ogromno povečanje vojaških izdatkov pomeni sodelovanje v nezakonitih vojnah Donalda Trumpa. Zavezanost tej kriminalni zvezi je največja grožnja za globalno varnost.«

Vse to drži. A z dodatkom: izstop iz Nata morda niti ni več potreben, ker je Nato s Trumpom na čelu sam po sebi že postal organizacija, v kateri se večina držav počuti neprijetno.