Milan Kučan / »Če bi bila Levica res radikalna, kot ji očitajo, je ne bi zapustil Miha Kordiš«

Milan Kučan, prvi predsednik demokratične Slovenije, je mandat zaključil decembra 2002, pred debelo petino stoletja, a vendar se v javnosti vedno znova pojavlja kot človek, ki naj bi imel velikanski vpliv na slovensko politiko. Zgodbe o stricih in škratih se mu zdijo smešne, po svoje jih je že naveličan, vseskozi pa pojasnjuje, da je njegov vpliv tolikšen, kot dopuščajo drugi. Seveda je še vedno politik, ima izkušnje, posluša sogovornika, izbira misli, predvsem pa so se njegove trditve pogosto, pa najsi bo iz zgodovinske perspektive ali kot pogledi na prihodnost, izkazale za upravičene. Bilo bi dobro, če bi bilo v Sloveniji – ne glede na politično prepričanje – več takšnih politikov.

Je Slovenija takšna, kot naj bi bila Slovenija, za katero smo glasovali na plebiscitu? Nekateri politiki pravijo, da si jo moramo šele izboriti, ali pa, da je bila ukradena. 

Odgovor je odvisen od tega, kaj je kdo pričakoval. A tisti, ki pravijo, da si jo morajo še izboriti, očitno želijo drugačno Slovenijo. Ti govorijo tudi o drugi republiki pa o koaliciji z državljani, vse to zgolj zato, da bi lažje spremenili ustavo. Sedanja ustava, kakršno poznajo številne druge demokratične države na svetu, jih moti. Moti jih, ker ne omogoča vladanja mimo demokratičnih institucij in mimo konzultacije s tistimi, na katere se sicer sklicujejo, torej z državljani. Izjave o ukradeni državi pa ne le da ne priznavajo volilnih izidov in institutov samostojne Slovenije, ampak usmerjajo v razkol Slovencev v duhu ultimativnih ciljev škofa Mahniča iz časov Avstro-Ogrske: »… ni nas sram povedati, da so nam srodnejši in ljubši katoliški Nemci nego liberalni Slovenci.«