Pot do vojne

»Nisem podpiral iraške vojne, je leta 2016 – med predsedniško predvolilno kampanjo – ponavljal Trump. »Iraška vojna je bila velika, debela napaka! George W. Bush je naredil napako. Okej, vsi delamo napake, toda to je bila napaka napak, ki je destabilizirala Bližnji vzhod.« Prav res. »Vedno sem bil proti iraški vojni!« Kar sicer ni res – nikoli niso našli kake njegove izjave, ki bi potrjevala, da je tedaj, v času priprav na vojno in v času invazije, nasprotoval tej vojni. Toda leta 2016 se je hotel ameriški naciji prodati kot protivojni kandidat – kot človek, ki noče vojn, kot človek, ki ne bo začenjal vojn, kot človek, ki se lahko vedno sporazume in dogovori, kot človek, ki lahko vedno sklene kupčijo in prepreči vojno, češ da ameriške pustolovščine v tujini »ustvarjajo le nemir, trpljenje in smrt«. Za Hillary Clinton, svojo tedanjo protikandidatko, je rekel, da je »trigger happy« – da ima torej prst nenehno na sprožilcu.

Predlani, v času nove predvolilne kampanje, je za predsednika Joeja Bidna rekel, da je svet pripeljal »na rob tretje svetovne vojne«, za Kamalo Harris, svojo zadnjo protikandidatko, pa je rekel, da bi, če bi bila izvoljena, »ameriške sinove in hčere vpoklicali in jih poslali v vojno v državo, za katero sploh še niste slišali«. Za katere države Američani še niso slišali? Eh, saj veste – za Jemen, Sirijo in Iran. Takšne države. Daleč stran. Države, za katere Američani – posebej Trumpovi volivci – ne vedo, kje ležijo. Malo verjetno je tudi, da to ve Trump, za katerega je dobro znano, da o geografiji nima pojma – ko je naciji nedavno sporočil, da je Amerika s Kongom sklenila kupčijo o rudah, je dodal: »Veliko ljudi prihaja iz Konga, a sam ne vem, kaj to sploh je.« Ja, hotel je reči, da nima pojma, kaj je Kongo – in kje sploh leži. Trump je – tako kot mali Bush, ki je mislil, da je Afrika država, in ki ni vedel, da sta v Ameriki dve Dakoti, Severna in Južna – geografski in geopolitični idiot. Ne le da je mislil, da je Belgija mesto, da obstajajo države, ki se imenujejo Nipple, Button in Nambia, da Indija ne meji na Kitajsko, da Kolorado meji na Mehiko, da je Anglija isto kot Velika Britanija oziroma da se je Anglija zadnje čase kar na lepem preimenovala v Veliko Britanijo, ampak je na srečanju z baltskimi voditelji, predsedniki Litve, Latvije in Estonije, mislil, da ima pred sabo balkanske voditelje (pribaltske države sam geografsko vidi nekje na Balkanu), zato je to priložnost izkoristil tudi, da jih je obtožil za razpad Jugoslavije.

Trump je res idiot – če bi meril proti Pribaltiku, bi zadel Balkan. Toda tako se začne: ne veš, kje leži ta ali ona država, a jo kljub temu napadeš. Od geografske nepismenosti do vojne je le korak. Kar seveda govori o tem, da so te vojne globoko rasistične. Niti ne veš, kdo so ljudje, ki jih pobijaš. Ne veš, kje leži njihova dežela. Nimaš pojma, kje živijo – veš le, da jih je treba nujno napasti in pobiti. Tako je bilo v času kolonializma, ko so zahodni imperiji pustošili kolonije (recimo Kongo), za katere ni nihče vedel, kje ležijo.

Devetnajsto stoletje se očitno ni nikoli končalo. To, kar gledamo, je nadaljevanje 19. stoletja z drugimi sredstvi.

Za Hillary »trigger happy« Clinton pravijo, da ni vojne, ki je ne bi ljubila, a tudi Trumpa je že v prvem mandatu neizmerno srbel prst na sprožilcu: podprl je savdsko vojno v Jemnu, bombardiral položaje Islamske države v Siriji, raketiral Asadovo vojsko v Siriji, poskrbel za stopnjevanje vojne v Somaliji in atentatorsko razstrelil iranskega generala Kasema Sulejmanija. V drugem mandatu pa se sploh ne more več zadrževati: najprej je tolkel, raketiral in bombardiral uporniške hutijevce v Jemnu, potem je – z agenti uprave za priseljevanje (ICE), nacionalno gardo in marinci – napadel uporniški, disidentski, protestni Los Angeles, zdaj pa je »veličastno« napadel in bombardiral še Iran ( jedrske obrate v Fordovu, Isfahanu in Natancu), s čimer se je – priložnostno – vključil v iransko vojno, ki jo je začel Izrael.

Devetnajsto stoletje se očitno ni nikoli končalo. To, kar gledamo, je nadaljevanje 19. stoletja z drugimi sredstvi.

Toda Trump bo lahko še naprej trdil, da ni začel niti ene vojne – iranski vojni se je le priključil. Poleg tega »nismo v vojni z Iranom, temveč z iranskim jedrskim programom«. Ni vojne, ki se ji Trump ne bi hotel priključiti. Kar pa je povsem logično – tam, kjer so vojne, se obetajo posli, dobički, zakladi, dividende. Trump, ki ima po novem tudi telekom (Trump Mobile) in svojo modno linijo telefonov (zlato obarvanih, imenovanih T1), je svoje bogastvo v zadnjem letu podvojil – z 2,3 milijarde dolarjev na 5,1 milijarde.

Nevarni primer Donalda Trumpa

»Donald Trump vojni nasprotuje zato, da bi ga ljudje občudovali, toda natanko iz istega razloga bo v prihodnosti vojne željan – da bi ga ljudje občudovali,« je pred nekaj leti rekla Bandy X. Lee, slovita forenzična psihiatrinja z Univerze Yale, svetovalka Svetovne zdravstvene organizacije in urednica zbornika Nevarni primer Donalda Trumpa (The Dangerous Case of Donald Trump), orjaškega bestsellerja, v katerem so psihiatri ocenili Trumpovo mentalno zdravje. Bandy Lee je v svojem prispevku posvarila, da je Trump mentalno nestabilen, da ustvarja krize, a se potem potegne nazaj, da bi bil videti kot odrešitelj, da ne ostane pri nobeni odločitvi, da je mogoče z njim manipulirati in da nima politične strategije, temveč le primitivno slo po preživetju, in da je zato nevaren. Tem bolj, ker je patološki, maligni narcis, ki hoče biti nenehno občudovan.

Da bi bil videti bolje, da bi bil torej videti tako, da bi ga lahko ljudje občudovali (in hvalili, slavili, častili, opevali, malikovali, oboževali, poveličevali, blagoslavljali, oznanjali ipd.), pa potrebuje vojno. Nujno! Veliko carinjenje mu je padlo v vodo, trgovinske vojne, ki jih je sprožil, so mu eksplodirale v obraz, romanca z Elonom Muskom se je končala z vzajemnim psovanjem, obe vojni, v Gazi in Ukrajini, za kateri je rekel, da ju bo – po prevzemu Bele hiše – končal v nekaj urah, še vedno trajata, sodišča nenehno blokirajo njegove fašistoidne odločitve in poteze, ratingi so mu padli, nora invazija v Kalifornijo – kaznovanje in discipliniranje Los Angelesa, kjer je skušal »ustaviti invazijo« (migrantov) in kamor so, kot je rekel tiskovni predstavnik Pentagona Sean Parnell, poslali več ameriških vojakov, kot jih je trenutno v Iraku in Siriji – pa je spektakularno spodletela.

Trump, ki kaže čedalje očitnejše znake psihičnega, kognitivnega usihanja in politične norosti (stavkov ni več sposoben končati, ukrajinskega in južnoafriškega predsednika je v Ovalni pisarni ekshibicionistično trpinčil in žalil, Gazo hoče preleviti v riviero ipd.), je potreboval dobro diverzijo, no, najboljšo diverzijo – vojno. Najboljšo diverzijo – vojno – pa je potreboval tudi izraelski premier Benjamin Netanjahu, da bi preglasil ono drugo vojno – genocidno vojno v Gazi. Ja, Netanjahu dela vse, da ne bi nikoli osvobodili izraelskih talcev.

V oči bije to, kako so delovali Američani in Izraelci. Delovali so namreč po načelu: vrzimo bombo, pa bomo videli, kaj se bo zgodilo! Natanko to počnejo teroristi. Tako ravnajo teroristi: vržejo bombo in gledajo, kaj se bo zgodilo! Po spletu je krožil mem o cesarju Hirohitu, ki svojim pilotom čestita za veličastno in spektakularno bombardiranje Pearl Harborja, češ, tako, to je za nami – zdaj bo mir! Saj – pred leti smo videli »mir« po ameriškem napadu na Irak.

Napad na Iran je rimejk napada na Irak. Vse trike so ponovili – pa čeravno so se vprvo izkazali za popoln blef, nateg, fabrikacijo in teorijo zarote.

Je pa bil napad na Iran povsem varna partija: nihče ga ne bi branil. Nobena izmed sosed (to, da ima Pakistan atomsko bombo, Amerike in Izraela ni ustavilo). Ne prijateljska Rusija, navsezadnje Putinu povsem ustreza še kaka velika vojna – da bi malce »razbremenil« svojo vojno v Ukrajini (bolj ko se bodo vsi skupaj ukvarjali z Iranom, manj se bodo ukvarjali z Ukrajino, lahko pa si tudi predstavljamo, da bi se Putin – v tem sprevrnjenem svetu – utegnil zmagovito vrniti na mednarodno prizorišče in nastopiti kot glavni pogajalec med Ameriko in Iranom). Nič, Iran so napadli zato, ker ga lahko napadejo. Tako kot so leta 2003 Irak napadli zato, ker so ga lahko napadli. Tudi napad na Irak je bil varna partija.

Zamenjati režim

In ironično, do napada na Iran so prišli po tako rekoč isti poti kot do napada na Irak. Z isto retoriko. Z istimi agit-propovskimi frazami. Napad na Iran je rimejk napada na Irak. Vse trike so ponovili – pa čeravno so se vprvo izkazali za popoln blef, nateg, fabrikacijo in teorijo zarote.

Iran naj bi bil tik pred izdelavo in zanesljivim lansiranjem jedrskega orožja, ultimativnega orožja za množično uničevanje, so trdili tisti, ki so napadli Iran in ki to resda ponavljajo že več kot 30 let (da je Iran tik pred izdelavo jedrskega orožja, je Netanjahu prvič svaril že leta 1992), zdaj pa so to prelevili v refren. Tako kot so leta 2003 v refren prelevili »fakt«, da ima Irak orožje za množično uničevanje in da je tik pred lansiranjem jedrskih konic, ki bodo razdejale evropske prestolnice in Ameriko. »Preprosto rečeno – nobenega dvoma ni, da ima Sadam Husein orožje za množično uničevanje,« je 26. avgusta 2002 oznanil podpredsednik Dick Cheney. Predsednik George W. Bush 12. septembra 2002: »Irak prav zdaj razširja in izpopolnjuje zmogljivosti za proizvodnjo biološkega orožja.« Bush 7. oktobra 2002: »Iraški režim ima v lasti in proizvaja kemično in biološko orožje. In priti skuša do jedrskega orožja.« Da ima Irak orožje za množično uničevanje, so potem prisegali tudi tiskovni predstavnik Bele hiše Ari Fleischer, zunanji minister Colin Powell, general Tommy Franks, obrambni minister Donald Rumsfeld in Benjamin Netanjahu (ko je 12. septembra 2002 pričal v ameriškem kongresu in podžigal napad na Irak). Bush je 24. aprila 2003, dober mesec po začetku shock & awe invazije na Irak, oznanil: »In orožje za množično uničevanje bomo našli.«

Nikoli ga niso našli. Irak so tako superjunaško napadli prav zato, ker ni imel orožja za množično uničevanje – ker se torej ni mogel braniti pred Ameriko, državo za množično uničevanje. Države, ki imajo jedrsko orožje, so napadle državo, ki ga nima. Tako tedaj kot zdaj (Izrael, ki noče podpisati pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, mednarodnim inšpektorjem pa ne dovoli, da bi pregledali njegov jedrski arzenal, naj bi imel okrog 100 jedrskih konic). Logiko dobro poznate: Libijo so napadli šele, ko se je Moamer Gadafi razorožil in odpovedal orožju za množično uničevanje – Severne Koreje ne napadejo, ker ima jedrsko orožje. Napadu na Irak so rekli »preventivni udarec«, s katerim so skušali preprečiti nuklearizacijo Iraka – tudi Iran so napadli »preventivno«. Da se ne bi nukleariziral.

Irak so napadli, pa čeravno so inšpektorji Mednarodne agencije za jedrsko energijo jasno in nedvoumno povedali, da se je razorožil in da nima orožja za množično uničevanje – Iran so napadli, pa čeravno so inšpektorji Mednarodne agencije za jedrsko energijo jasno in nedvoumno povedali, da nima orožja za množično uničevanje in da nič ne kaže, da bi ga lahko kaj kmalu imel. To je potrdila tudi Tulsi Gabbard, direktorica Nacionalne obveščevalne službe, ki koordinira vseh 17 ameriških obveščevalnih služb, rekoč, da je ajatola Ali Hamenej leta 2003 opustil izdelavo jedrskega orožja. A je Trump takoj rekel, da se direktorica moti. In da mu je vseeno, kaj govori. Leta 2016, v predvolilnem soočenju, pa je – ravno nasprotno – kričal: »Lagali so! Rekli so, da je tam orožje za množično uničevanje, pa ga ni bilo. In vedeli so, da ga ni!«

Od Iraka so terjali, da se razoroži, česar ta ni mogel storiti, ker je bil že razorožen, zato so rekli, da nimajo »nobene izbire«, natanko to pa so rekli pri Iranu: noče se razorožiti, zato nimamo »nobene izbire«! Od Irana je Trump terjal »brezpogojno vdajo«, kar so že kar vnaprej terjali tudi od Iraka. Orožje za množično uničevanje jih v resnici sploh ni zanimalo – v Iraku so hoteli »zamenjati režim«. Zrušiti so hoteli Sadama Huseina. Tudi v Iranu hočejo »zamenjati režim«, zrušiti Hameneja (no, Iran ni Libija, še manj Sirija, Irancev pa je skoraj sto milijonov, in kdor se spomni iransko-iraške vojne z začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, ve, kako daleč so voljni iti Iranci, da bi zaščitili suverenost domovine). A vemo, kako zamenjave režima spodletijo: v Afganistanu so talibane zamenjali s talibani! Vprašanje je le: kdo bo zamenjal režim v Izraelu?

Trump je pozival k pogajanjem, obenem pa je delal vse, da pogajanj ne bi bilo in da ne bi stekla in da ne bi nikamor pripeljala in da Evropa ne bi po naključju res česa izpogajala. »Iran se noče pogovarjati z Evropo. Govoriti želi z nami. Evropa pri tem ne bo mogla pomagati.« Kot je rekel zunanji minister Marco Rubio: »Iranci so nas izigrali.« S tem je kakopak zaigral na stereotip o pretkanem, zvijačnem, goljufivem »Orientalcu«. To taktiko so uporabili tudi pri Iraku – Američani so delali vse, da pogajanj ne bi bilo. In da Evropa ne bi mogla »pomagati«. Postavljali so čedalje bolj nemogoče zahteve in pogoje. Tako kot zdaj. Sadam nas izigrava! In ne pozabite: že Izrael je Iran napadel v trenutku, ko so vsi ostali, z Iranom in Evropo vred, mislili, da sta Iran in Amerika za okroglo mizo, sredi pogajanj (Iran je izpolnjeval zahteve, privolil v podpis zaveze, da ne bo razvijal jedrskega orožja), in da delata vse, da bi preprečila vojno. Iran so napadli sredi pogajanj. Tako kot Irak. Trump je vedel, da bo Izrael napadel Iran, celo važil se je, da je on prižgal zeleno luč – pogajanja so bila le blef. Iran bi napadli tako ali drugače. Kot so Irak. Iran je sam kriv, ker ni sprejel dogovora, so rekli – natanko to so leta 2003 rekli za Irak.

Irak so razglasili za državo z »osi zla«, za teroristično državo (ki gosti Al Kaido), zato so ga obglavili – tudi Izraelci so Iran najprej razglasili za državo z »osi nasilja«, potem pa so ga – v slogu obglavitve Hamasa in Hezbolaha – obglavili (pobili so visoke vojaške poveljnike, jedrske znanstvenike ipd.), kot da je teroristična organizacija. A kot rečeno: kot teroristična država – kot nevarna, nepredvidljiva, zlovešča rogue state – se obnaša prav Izrael. Spomnite se Gaze, detonacij pejdžerjev v Libanonu in Siriji, terorja na Zahodnem bregu.

Eden izmed mogočih začetkov tretje svetovne vojne

Iran so napadli brez svaril in brez odobritve Združenih narodov – tako kot Irak. Napad na Irak so označili za kirurško operacijo, za sprehod – in tudi skozi Iran naj bi se le »precizno« in »osredotočeno« sprehodili. Podton je bil jasen: z lahkoto ga bomo zmleli in porazili! »Zvezdnica« iraške vojne je bila bomba GBU-43/B MOAB, »zvezdnica« ameriškega napada na Iran pa je bila bomba GBU-57. Za prehodnega iraškega voditelja se je Američanom ponujal Ahmed Čalabi, vodja Iraškega nacionalnega kongresa, ki je deloval v izgnanstvu – za prehodnega iranskega voditelja pa se je iz izgnanstva ponudil Reza Pahlavi, sin nekdanjega iranskega šaha, ki je slovel po brutalni diktaturi, brezobzirni represiji in gestapovski politični policiji. Leta 2003 so Američani napovedovali likvidacijo Sadama Huseina – zdaj so napovedali likvidacijo Hameneja, ker naj bi bil naročil atentat na Trumpa. Sadamu so očitali, da je naročil atentat na Busha starejšega. »Ampak hotel je ubiti mojega očeta,« je javkal mali Bush.

Zato so se iranske vojne najbolj razveselili prav fašisti. Hujša ko bo vojna, več bo beguncev! In več ko bo beguncev, več bo fašistov!

Američani so Iračanom pred napadom obljubljali, da jim prinašajo svobodo in demokracijo – brez Sadama vam bo bolje! Svobodo in demokracijo so obljubili tudi Irancem – brez ajatol vam bo bolje! Kdaj so nazadnje v kako deželo demokracijo in svobodo pripeljali z vojno? Tedaj in zdaj pa so mednarodno javnost prepričevali, da Iračani oziroma Iranci komaj čakajo, da pridejo Američani. Skupaj bomo zasadili drevo svobode! Iranci bodo tako rekoč prevzeli ameriško ustavo!

Iračane so celo pozivali, naj po napadu na Irak vstanejo in zrušijo svojo vlado – zdaj so k vstaji pozvali Irance. Aja? Mislite, da Iranci res komaj čakajo, da začnejo kolaborirati s tem, ki jih bombardira? In mislite, da ni Trumpu povsem vseeno, kdo ali kaj vlada Iranu, demokracija ali teokracija?

Trump je rekel, da so ključni iranski jedrski obrati »popolnoma in totalno uničeni«. Mali Bush bi kakopak dodal: »Misija je končana!« Mission Accomplished! 

Irak je napadla koalicija voljnih, v kateri je bila pro forma kopica držav, z Mikronezijo, Kraljevino Tonga in Salomonovimi otoki vred – zdaj sta bila v koaliciji voljnih le Amerika in Izrael. Kdo ve, Trump je morda Netanjahuju, ki, kot pravi upokojeni ameriški general Douglas Macgregor, »nadzoruje več senata kot Donald Trump«, delal le uslugo. In kdo ve, morda bo v zameno vendarle dobil tisto »riviero«. Netanjahu, vedno poln bibličnih referenc (»Amalek«, »Operacija Vstajajoči lev«, »Samsonova opcija« ipd.) in velikih besed (»jedrski holokavst«), se mu bo moral nekako zahvaliti za financiranje genocida v Gazi.

Vsi so takoj naštevali mednarodne zakone in konvencije, ki sta jih z napadom na Iran kršila Amerika in Izrael. Tudi leta 2003 so jih naštevali. Kofi Annan, generalni sekretar Združenih narodov, je naslednje leto sporočil, da je bil napad na Irak nezakonit. A tedaj je bilo že vseeno – vsi so imeli itak občutek, da gledajo enega izmed mogočih začetkov tretje svetovne vojne.

Bog, rad bi ti rekel, da te ljubimo

Za Irak se je izkazalo, da ni bil varna partija. Ves ta shock & awe, ozaljšan z velikimi lažmi in ultimativno teorijo zarote (Irak ima orožje za množično uničevanje), je Bližnji vzhod povsem destabiliziral: videli smo kaos in opustošenje, vojne zločine in pokole, na stotisoče mrtvih in na milijone razseljenih, nastala je Islamska država, teror je bušnil na Zahod, povsod je gorelo, v Evropo je prišlo na milijone beguncev, ki so Evropejce – v kombinaciji z vsemi tistimi krizami, ki jih je serijsko sprožal neoliberalni kapitalizem – tako prestrašili, da so postali idealen plen populistov, skrajnih desničarjev in fašistov. Evropa se je ob pogledu na »reke« beguncev radikalizirala, ekstremizirala – in fašizirala.

Zato so se iranske vojne najbolj razveselili prav fašisti. Hujša ko bo vojna, več bo beguncev! In več ko bo beguncev, več bo fašistov!

Na Bližnjem vzhodu se stalno začenjajo nove in nove vojne – in zakaj? Ker »skušajo eliminirati nekaj, česar ni mogoče eliminirati z vojsko,« je v intervjuju za Jacobin lepo poantiral strokovnjak za Bližnji vzhod Andreas Krieg.

Američani so Iračanom pred napadom obljubljali, da jim prinašajo svobodo in demokracijo – brez Sadama vam bo bolje! Svobodo in demokracijo so obljubili tudi Irancem.

Fašisti spet komaj čakajo begunce. Kar zveni ironično, a nikar ne spreglejte one druge velike ironije: v Iranu so se besno spopadli skrajni desničarji – iranski ajatole, Trump in Netanjahu. Vojno, ki je videti kot večna vojna, eden izmed mogočih uvodov v tretjo svetovno vojno in konec sveta, je sprožila ekstremna, fašizirana desnica.

Trump nima pojma o Iranu. Tako kot mali Bush ni imel pojma o Iraku. Zato ni imel pojma, kakšne so lahko posledice napada na Irak.

Trump, ki nima pojma, kakšne bi bile lahko posledice napada na Iran, nas je pozival, naj sovražimo ajatole, toda ajatole so njegova resnica. Kaj počnejo ajatole? Tole: prakticirajo represijo in cenzuro, terorizirajo, grozijo s fizičnim nasiljem in ječo, preganjajo in zapirajo politične nasprotnike, centralizirajo oblast, nastavljajo le lojaliste, kriminalizirajo umetnost in protest, od vseh terjajo, da enako mislijo, vsiljujejo kult osebnosti, demonizirajo skupnost LGBTQIA+, oznanjajo, da obstajata le dva spola, moški in ženski, ponižujejo in zaničujejo ženske. Natanko vse to pa počne tudi Trump.

In ja, Trump ljubi in slavi smrtno kazen. Tako kot ajatole, ki brezmejno in teokratsko ljubijo in slavijo tudi Boga. A Boga brezmejno in teokratsko ljubi in slavi tudi Trump, ki je po »veličastnem« in »spektakularnem« napadu na Iran oznanil: »In rad bi se zahvalil vsem, še posebej Bogu. Bog, rad bi ti rekel, da te ljubimo.«