Smrt Evropske unije

Mesec po tem, ko so evropski zunanji ministri z večino potrdili revizijo pridružitvenega sporazuma med Izraelom in Evropsko unijo (EU), konkretneje preučitev njegovega drugega člena, ki pogodbenici zavezuje k spoštovanju človekovih pravic in demokratičnih načel, je iz Bruslja prišlo previdno mnenje: drži, »obstajajo znaki, da Izrael krši svoje obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami v skladu z drugim členom pridružitvenega sporazuma EU-Izrael«.

In kaj zdaj? Bo EU končno ukrepala? Bo sporazum vsaj deloma, če že ne v celoti zamrznila? Bo več kot 20 mesecev po začetku »čiščenja« Gaze, po 62 tisoč ubitih, med katerimi je bilo preštetih 17 tisoč otrok, kaj storila? Bo ustavila lakoto in žejo, ki iz dojenčkov dela shirane, blede sence tega, kar bi lahko bili, bo ustavila to neznosno ubijanje, bo ustavila ta genocid?

Kot je mednarodna nevladna organizacija Human Rights Watch opozorila skupaj s 110 drugimi organizacijami, bi morala EU ukrepati že zdavnaj – kot pogodbenice konvencije o genocidu imajo države EU namreč obveznost, da za preprečitev genocida »uporabijo vsa razumna sredstva, ki so jim na voljo«. Ta obveznost nastane takoj, ko država izve ali bi morala izvedeti za resno nevarnost, da bi se lahko zgodil genocid. So se torej članice EU v ponedeljek končno odločile, da bodo kaj ukrenile?

Ko se je visoka zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas po srečanju z zunanjimi ministri v ponedeljek pojavila pred novinarji, je razpravo o sporazumu opisala kot »obsežno in intenzivno«. Prav, ampak kaj boste naredili? »Vsi so se strinjali, da želimo doseči boljšo situacijo na terenu, da se stanje izboljša, da bodo ljudje dobili pomoč, da bo humanitarna pomoč prispela do ljudi in da se bo stanje na terenu izboljšalo.« To se vse lepo sliši, ampak kako boste to dosegli? »Stopili bomo v stik z Izraelom, da mu predstavimo svoje ugotovitve in skupaj razmislimo, kako lahko izboljšamo situacijo na terenu.« Prosim? »Naš namen ni kaznovati Izraela, temveč sprožiti konkretne izboljšave za ljudi in njihovo življenje v Gazi. To je tisto, kar poskušamo doseči zdaj. Če se situacija ne izboljša, lahko o tem razpravljamo naprej in se k temu vrnemo julija.«

Izraelska vlada je že odgovorila. V pismu, ki ga je pridobil bruseljski časnik Politico, naj bi bila evropski diplomatski službi očitala, da se opira na pristranske dokaze in da Izraelu ni dala poštene priložnosti za odgovor. Že sama pobuda za ponovni pregled sporazuma je bila za izraelsko vlado menda »nesramna in nespodobna« – in hkrati ji ne uspe razlikovati »med demokracijo, ki brani svoje državljane«, in »genocidnimi državami ter organizacijami, ki merijo na izraelske civiliste in svoje ljudi uporabljajo kot živi ščit«.

Nič ni bilo sprejeto, noben ukrep – ker se lahko k temu spet vrnemo julija. Niti širitev sankcij proti izraelskim naseljencem na Zahodnem bregu ne – ker se lahko k temu spet vrnemo julija. Ali vsaj začasen ukrep, kot je rahljanje trgovinskih vezi, ki bi ga lahko sprejela kvalificirana večina držav – ker se lahko k temu spet vrnemo julija.

Do začetka tedna je več kot 230 tisoč ljudi podpisalo peticijo pobude Moj glas, moja izbira, za katero stoji ekipa Inštituta 8. marec, naj EU suspendira pridružitveni sporazum z Izraelom. »Kršitve človekovih pravic so v genocidu jasne. Na tisoče pobitih ljudi, stradanje, odrekanje humanitarne pomoči – vse to pomagamo financirati z denarjem EU,« je bila v ponedeljek ob izjavi Kaje Kallas ostra Nika Kovač, direktorica inštituta. »Kaja Kallas je pokazala načelno držo pri Ukrajini, pri Gazi kaže dvojna merila in se s podajanjem stališča obotavlja. Vsak dodaten dan pomeni več smrti nedolžnih.«

Neukrepanje ob genocidu v Gazi je moralni ponor Zahoda. Ko se bomo enkrat ozrli nazaj in bo to samo še spomin, ko bo enkrat vsega tega vendarle konec, ne bo besed, ki bi upravičile našo pasivnost.