F1: Film

zadržan +

Top Gun na dirkalni pisti.

Kako bi bil videti Top Gun (ali Maverick), če bi bila vojaška letala dirkalniki formule 1? Kot F1. Če bi dirkalnike formule 1 prodajali na prostem trgu, bi jih prodali na milijone – F1 ni le odlična, tako rekoč popolna reklama zanje, ampak je tudi videti kot reklama. Ja, zdizajniran in stiliziran je kot oglas – gladek in sladek, zaljubljen v glamur in zen površine.

Na dirkalnikih je kopica kamer, tako da ujamejo vsako praznino – in da dirke spreminjajo v abstrakcije kaosa, ringelšpile prihodnosti, male adrenalinske sci-fije. In tudi Brad Pitt, alias Sonny Hayes, je videti kot lik iz kake reklame – nonkonformist, »pravi« moški, stoični kavboj, samotni volk, nevaren in generičen, hiter in drzen, top gun. Spi v kombiju, nekoč je bil veliki up formule 1, a je pogorel, tako da je 30 let preživel kot prosti strelec, kot rent-a-maverick, upornik brez razloga, zasvojen s hazardom, alergičen na slavo in denar. Nenehno čakate, kdaj bo vzkliknil: »I feel the need ... the need for speed!« Lahko bi prodajal kavbojke. Ali cigarete. Sonny je retro. No, retrokul. Vsi nam ves čas pripovedujejo, kako kul – frajerski, briljanten, genialen – je. Ruben Cervantes (Javier Bardem), njegov nekdanji dirkaški tovariš, zdaj lastnik najslabše in najbolj zadolžene ekipe v formuli 1 (APXGP), je verjetno videl film Rocky Balboa, v katerem se je Rocky (Sylvester Stallone) pri šestdesetih ponovno vrnil v boksarski ring, zato Sonnyja – pri šestdesetih – zvleče nazaj v formulo 1, tako da postane novi obraz. Cervantes, ki ima itak preveč forsiran priimek, hoče svojemu mlademu, perspektivnemu, a neizkušenemu dirkaču Joshu Pearceu (Damson Idris) dodati izkušenega moštvenega tovariša, ki pa skuša potem v vsakem trenutku – vsaki situaciji, vsakem prizoru – pokazati, da je 30 let mlajši od njega. Ko polemizirata, vse skupaj mutira v romantično komedijo, zato mednju – kot tehnično direktorico – postavijo Kerry Condon: da ne bi kdo mislil, da sta geja.

Dirke, ki jih prekine tudi kak apokaliptični razčefuk, pa spremlja bučni non-stop avdio komentar različnih televizijskih komentatorjev. Zakaj? Da sploh vemo, za kaj gre? Da razbije monotonijo teh vedno istih krogov? Da prikrije, da se pravzaprav nič posebnega ne dogaja? Da preganja dolgčas? Da – v duhu interpasivnosti – gleda film namesto nas? Non-stop komentiranje športnih komentatorjev je tako mučno, kot bi bilo mučno to, če bi se v vsakem primeru in ob vsaki repliki pojavil glas, ki bi nam sproti pojasnil, kaj ta prizor ali ta replika pomeni. Ko se dirke končajo, pa obtičimo s Pittom v naravni velikosti – v dirkalniku ga praktično ne vidimo. Drugi ne obstajajo – Pitt ni več sposoben interakcije z drugimi. Drugi so tam itak le zato, da ga občudujejo – podaljšek publike, ki uživa v seksi aroganci. (kino)

CT2_P2DZBR0