28 let pozneje

za +

Ne pozabi, da moraš umreti!

Film 28 let pozneje, nervozno, stilizirano in čudovito nepredvidljivo nadaljevanje nadaljevanja šokerja 28 dni pozneje, ki ga je Danny Boyle posnel leta 2002, je Robin Hood z zombiji. Hočem reči: 28 let pozneje obstajata le še lok in puščica. Pištol, pušk in brzostrelk ni več. Streljajo le še puščice in kopja – retrogradne stvari. Robin Hood ne potrebuje brzostrelke, deus ex machina – švedski mirovnik, ki se nenadoma pojavi – pač, toda če nimaš srca, ti tudi brzostrelka ne pomaga. Poleg tega pa krogel ni ravno na pretek. Še sreča, da ni več pametnih telefonov, tako da nas vsakih pet minut vsaj ne utrujajo s paničnimi kriki, da zmanjkuje baterije – ali signala.

Krasni novi stari svet, kjer se dogaja film in ki so ga nažrli, obžrli in požrli »viralni« zombiji, je analogen, parkiran je na nekem škotskem postapokaliptičnem postbrexitskem otočku, na katerem živi nekaj sto paranoidnih, veseljaških duš, ki so preživele »izbruh« (pandemijo, če hočete), vse skupaj pa deluje bolj ko ne nostalgično, saj je sporočilo nezgrešljivo: kako lepo je bilo, ko še ni bilo digitalnega okolja, interneta in mobilne telefonije! Kako lepo je bilo, ko so še obstajali žepni noži! Kako lepo je bilo, ko je še obstajala narava – bujna, zelena, čudovita, arkadijska! A kot vemo, je v nostalgijo vedno vgrajen mrak. Utopije vedno delujejo distopično. Dobri stari časi so vedno prežgani s travmo. Ni čiste, nedolžne ali nevtralne nostalgije – nostalgija je vedno afirmacija pekla. Jasno, nostalgija tokrat pride v paketu z zombiji, ki pa so – vsaj s filmskega, estetskega vidika – kreativno evolvirali in mutirali. Nekateri so dobro rejeni, groteskni, zelo počasni in upehani – po tleh se plazijo kot črvi, žrejo pa le črve, saj ljudi, prave hrane, ne ujamejo.

Na drugi strani so alfe – veliki, eksplozivni, atletski, goli zombiji, ki ljudem grizlijevsko trgajo glave. Spike (Alfie Williams), neustrašni dvanajstletni deček, skuša napade alf najprej preživeti v družbi očeta (Aaron Taylor-Johnson), ki je pred osemindvajsetimi leti preživel invazijo zombijev (oh, in telebajskov, če smo že ravno pri tem) in ki ga odpelje na ritualni »lov« (omogoči mu, da ubije svojega prvega zombija), potem pa še v družbi hudo bolne matere (Jodie Comer), ki jo mora čim prej pripeljati do edinega zdravnika daleč naokrog (Ralph Fiennes), dr. Moreauja zombikalipse. V zombijih lahko vidite metafore marsičesa – tudi bolnega, brezposelnega, odvečnega človeštva, na katerega kapitalizem ne računa več. V filmu 28 let pozneje kapitalizma ni več – ostali so le konzumentski refleksi zombijev in ljudje, ki skušajo preživeti to primitivno, požrešno, brutalno konzumiranje. Zombiji delujejo kot metafora in parodija fašizma, navsezadnje, ko se ljudje spreminjajo v zombije, se spreminjajo v jezno, gnevno, agresivno, militantno, ekstremno večino, tako da je manjšina – preostanek človeštva, plen drhali – videti kot antifašistično gibanje. (kino)