Elvisi Presleyji globokega tiska pri nas

Sestali smo se v njihovem ateljeju v kletnem prostoru enega izmed znamenitih Dukičevih blokov, ki obdajajo Argentinski park v središču Ljubljane. Pravzaprav gre za nekdanjo kurilnico, kjer so ob prihodu našli še dvotonsko peč, dimnik in s črno patino prekrite stene; v času koronskih zaprtij, ko se je ( javno) življenje ustavilo, pa so jo temeljito očistili, obnovili in nadgradili. Že prvi pogled na nekonvencionalni atelje razkriva, da gre za prostor, kjer se pretaka ustvarjalna energija, kjer se druži in zabava, a tudi resno in veliko ustvarja. Stene in omarice, polne raznovrstnih, pogosto šaljivih risb in plakatov (neredko v znamenju besede ali logotipa Sreda v sredo), predalniki za grafične liste, stiskalnica, spominki, linški piškoti, čaj in pivo pa razni »doodli«, ki so jih v prostoru pustili obiskovalci in gostujoči umetniki. Naseljuje ga umetniška trojica Sreda v sredo, ustvarjalni kolektiv, ki ga sestavljajo Žiga Artnak (1986), Urban Cerjak (1986) in Matic Flajs (1994) in ki se prav zdaj in še vse do 12. oktobra v Galeriji S na Ljubljanskem gradu predstavlja z razstavo Sreda v sredo in prijatelji.

So raznoliki ustvarjalci z različnimi ozadji, ki jih je povezala ljubezen do globokega tiska – te starodavne tehnike, katere začetki segajo v 15. stoletje, danes pa zaradi prevlade hitrih reprodukcijskih metod počasi tone v pozabo. Urbana Cerjaka, ki se je najprej ukvarjal s fotografijo, Žigo Artnaka z zgodovino grafitarstva (bil je tudi član kolektiva ZEK Crew) in tipografije ter Matica Flajsa, ilustratorja in grafičnega oblikovalca, je povezala skupna očaranost nad postopkom, ki ne dopušča bližnjic; v njem pa so našli tudi način, kako deliti znanje in prostor. Na razstavi v Galeriji S so tako poleg njihovih del razstavljene še grafike avtoric in avtorjev, ki so jih gostili v svoji delavnici. To so: Filip Burburan, Jure Engelsberger, Martin Fujan, Marko K. Gavez, Petja Kocet, David Krančan, Peter Kuntarič, Matija Medved, Maja Poljanc, Tereza Prepadnik, Valentin Radulović in Hana Stupica.

Začetki kolektiva, ki segajo v leto 2019, so sicer precej neformalni. Sprva je šlo za sproščene ustvarjalno-kulinarične seanse ob sredah (od tod tudi ime kolektiva), »zajebancijo«, druženje in neobremenjeno eksperimentiranje. Poleg omenjene trojice je prvotna zasedba štela še oblikovalca Aljaža Koširja - Fejza, na svoji prvi razstavi v ljubljanski galeriji DobraVaga pa se je predstavila z zinom, grafikami in majicami, ki so hudomušno in z dobro mero ironije črpali navdih iz motivov filmskih klasik in »B-filmov«, kot so na primer Pogumno srce, Briljantina in Sam doma 3. Sčasoma pa je v ospredje vse bolj stopala grafika in profilirali so se kot trio.

Prelomna zanje je bila razstava Odtisi in vtisi 2 leta 2022 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC), nastala na podlagi javnega poziva umetnicam in umetnikom, ki se ukvarjajo z grafiko. Prijavili so se in bili sprejeti, s tem pa je prišlo zavedanje, da ima njihovo ustvarjanje potencial, da postane nekaj več kot zgolj druženje. Leto kasneje so bili povabljeni še na 35. Grafični bienale Ljubljana in tam prejeli nagrado občinstva. Predvsem pa so v sklopu bienala vsak petek odprli svoja vrata in na 17 srečanjih gostili različne umetnike in več kot 200 obiskovalcev iz različnih držav sveta, kar je pomembno začrtalo njihov skupnostni način delovanja.

»Če ’zajebeš’ na koncu, lahko gre vsa stvar v nič. Ravno zaradi te nevarnosti to jemljemo smrtno resno. Moraš znati improvizirati, rešiti stvari, včasih napako obrniti v efekt.«

Ustvarjajo torej predvsem v tehniki globokega tiska, ki je v svojem bistvu vrezovanje risbe v površino – najpogosteje v cinkovo ploščo. To lahko poteka mehansko (na primer s suho iglo) ali s kemičnimi postopki, kot je jedkanje. Barva se nato vtisne v poglobljene dele matrice in pod pritiskom prenese na papir. Uporabljajo predvsem osnovne klasične tehnike, kot so suha igla, jedkanica, akvatinta in rezervaž, a znotraj njih radi eksperimentirajo – s kombiniranjem postopkov in z materiali. »Grafika ima dolgo zgodovino, a z novimi materiali in pristopi se danes odpirajo tudi povsem nove možnosti,« pravi Matic Flajs. »Ni se treba slepo držati pravil – veliko prostora je za eksperiment. Z osnovnimi, danes dostopnimi materiali, lahko ustvariš stvari, ki so bile včasih nepredstavljive. Tudi ‘hekanje’ grafičnih postopkov je lahko samostojno ustvarjalno polje.«

V tem počasnem, natančnem ustvarjalnem procesu je tudi nekaj meditativnega. »Če tega ni v tebi že na začetku, te proces k temu kar prisili,« pravi Žiga Artnak. »Sam sem vedno, ko sem hotel kaj prehiteti, naredil napako – in bil za to po svoje kaznovan. Ta medij ne dopušča hitenja. Za vse, kar je povezano z globokim tiskom – od risbe, zaščitnih premazov do tiska – so potrebni potrpežljivost, osredotočenost in spoštovanje procesa. Lahko minimalno improviziraš, ampak proces te vedno postavi na realna tla.« Pri tem dodajo, da je v današnjem svetu, kjer mora biti vse instantno, takoj, zdaj, že skoraj razkošje vzeti si čas za kaj takega. »Ljudje celo plačujejo za to, da bi lahko izklopili vsakdanjik in se poglobili vase,« pravijo. »No, mi imamo to tukaj, v ateljeju. Tu vlada nekakšno brezčasje.«

Globoki tisk jih je prevzel s svojo tehnično zahtevnostjo, zanj je potrebno potrpežljivo, natančno ročno delo. Privlači jih tudi omejena naklada. »V času hiperprodukcije, ko je vsega preveč, deluje kot antiteza,« pravijo. »Globoki tisk sam postavi mejo – en odtis manjše plošče lahko traja tudi do 20 minut, večje celo do tri ure, zato odtisov ni mogoče kar ’šopati’. To tehniko naredi posebno.« Zanje je znotraj umetniške grafike to medij, ki se s svojo unikatnostjo najbolj približa sliki – tudi zato, ker je vsak odtis nekoliko drugačen. Hkrati cenijo njegovo dostopnost. »Grafika ima svojo zgodovino, svoj položaj v umetnosti, a še vedno omogoča, da si jo ljudje lahko privoščijo. Ni nekaj, kar živi le v galerijah ali zasebnih zbirkah, temveč lahko postane del vsakdanjega prostora. Tako kot nekoč, ko so bile grafike slovenskih umetnikov običajen prizor v domačih dnevnih sobah. In ideja, da bi grafiko vrnili med ljudi, se nam še vedno zdi lepa in pomembna.«

Pri tem jim je povsem jasno, zakaj globoki tisk danes – v času gentrifikacije in vrtoglavih cen nepremičnin ter življenjskih stroškov – ni več tako razširjen. »Gre za medij, za katerega je potrebne ogromno infrastrukture – preša, veliko površin, prostor za kisline, prezračevanje, zaščitna oprema ... Tega ne moreš početi doma v kuhinji. Zato je scena tako majhna in razdrobljena.« Zaradi tega se jim to, da imajo možnost svojega lastnega prostora, kjer lahko to počnejo, zdi resničen privilegij. »Ker imamo pogoje in nimamo visokih stroškov, lahko to znanje in prostor delimo. Ravno to kroženje, ta stik različnih ljudi in principov je nekaj, kar nas žene naprej.«

Čeprav sta se Urban in Matic z globokim tiskom dodobra seznanila na delavnicah v Narodni galeriji, so pri številnih vidikih še vedno samouki. »Za kup stvari, ki jih danes delamo rutinsko, sem potreboval več kot dve leti, da sem jih osvojil. Ampak prav to se mi zdi najlepše – da zdaj že lahko pomagam drugim in delim to znanje,« pravi Urban Cerjak. V skupnosti in delavnicah vidijo veliko vrednost.

»Tudi mi ogromno dobimo nazaj, ko se pogovarjamo s kom, ki se stvari loteva drugače,« pravijo. »Uresničevati motive, ki niso tvoji, razmišljati drugače, tehnično poiskati rešitev za nekaj, česar sam nikoli ne bi narisal – to nas precej oplaja in nadgrajuje kot ustvarjalce.«

V tem počasnem, natančnem ustvarjalnem procesu je tudi nekaj meditativnega. V svetu, kjer mora biti vse instantno, takoj, zdaj, je to že skoraj razkošje.

Pravijo, da to lahko počnejo ravno zato, ker niso institucionalizirani, ker niso vezani na vloge, razpise in razne pogoje. Lahko vam preprosto rečejo: »Ej, pridi in poskusi.« Ker del dobička od prodaje namenijo v skupen sklad za nabavo materiala, lahko ljudem omogočijo, da pridejo »brez pritiska, da morajo takoj nekaj vložiti. Lahko testirajo, mi pomagamo pri tehničnem delu, skupaj izvedemo stvar – in cilj je vedno, da nastane nekaj konkretnega. Ne samo eksperiment zavoljo eksperimenta, pač pa eksperiment, ki vodi do izdelka. Tako da smo po svoje kot neki javni servis – ponujamo nekaj, česar institucije pogosto ne morejo.« Pri tem se zavedajo, da njihov način dela ne omogoča profesionalizacije v smislu, da bi lahko od tega vsi živeli. »Če bi hoteli, bi morali stvari zastaviti zelo komercialno, a nam to ni v interesu.« Zato imajo en dan v tednu, ki je rezerviran za ta projekt – včasih je bila to sreda, zdaj se že nekaj časa sestajajo ob petkih. Preostale dni delajo druge stvari, da lahko preživijo.

Kot kolektiv – in tudi kot posamezniki – premorejo izrazit smisel za humor. Tudi naslova tega članka ni treba jemati pretirano resno. Ali pač? »V svetu, ki je trenutno precej temačen, je pomembno ohranjati lahkotnost in smisel za humor,« pravijo. Ta je bil v njihovem delu prisoten že od začetka – v estetiki in komunikaciji. »Naš Instagram je bil sprva čista zajebancija, skoraj stran za meme. Bil je prostor za sprostitev, za (samo)ironijo.« Toda s prvo razstavo in preusmeritvijo v globoki tisk se je njihov izraz umiril in postal bolj artikuliran. Lahko bi rekli, da so se zresnili, toda to ne bi bila čista resnica. Humorja niso izgubili, le odnos do samega dela se je poglobil. »Ko delaš svojo grafiko – pa čeprav norca briješ iz vsega drugega – to jemlješ resno,« pravijo. »Ko delaš z večjimi ploščami, ko se poglabljaš v tehniko, je vedno več na kocki. Če ’zajebeš’ na koncu, lahko gre vsa stvar v nič. In ravno zaradi te nevarnosti, zaradi te napetosti, to jemljemo smrtno resno. Moraš znati improvizirati, rešiti stvari, včasih napako obrniti v efekt – ampak ravno to ti zbudi spoštovanje do samega procesa. Še vedno pa želimo oboje – resnost in zajebancijo. Sebe ne jemljemo smrtno resno. Ampak to, kar delamo? To pa definitivno jemljemo resno.«

Poudarjajo, da so vsa njihova dela na prodaj – spletni katalog grafik je dostopen prek njihovega profila na Instagramu. Zdi se jim nenavadno, da se na prodajo umetnosti v institucionalnem kontekstu pogosto še vedno gleda postrani, kot da je skoraj neprimerno, če umetnik omeni, da bi rad tudi kaj prodal. Njim pa se zdi logično: njihovo delo je namenjeno ljudem. »Z razstavninami, ki jih ponujajo institucije, ni mogoče preživeti. Obenem pa obiskovalci pogosto sploh ne vedo, da delo lahko kupijo – o(b)stane samo kot objekt na steni. Če ne veš, da je nekaj na prodaj, tega niti ne moreš zares želeti,« menijo. Še posebej, ker gre za grafiko – medij, ki je bil vedno zamišljen za širšo dostopnost: ne en sam unikat, temveč več izvodov, namenjenih domovom in vsakdanjim prostorom. Včasih so jih kupovali banke, podjetja, zbiratelji, dela so živela med ljudmi. »Sistem, kot je zdaj nastavljen, ne omogoča razvoja. Če ne moreš preživeti, nehaš ustvarjati. Talent izgine, ker umetniki morajo preživeti. Ostanejo samo tisti, ki si to lahko privoščijo – in umetnost postaja vse bolj rezervirana za privilegirane.«

»Če ne moreš preživeti, nehaš ustvarjati. Ostanejo samo tisti, ki si to lahko privoščijo – in umetnost postaja vse bolj rezervirana za privilegirane.«

Kolektiv jim pomeni tudi (pre)potrebno spodbudo in konstruktivno kritiko, ob tem pa jih ne sili v enotnost. »Vsak od nas ima svoj izraz, svoj pristop in tempo. Smo povezani, a še vedno svobodni. Naš kolektiv ni forma, je prostor – in ta prostor omogoča, da vsak dela to, kar hoče, vendar z zavestjo, da nismo sami.« 

Razstava:
Sreda v sredo: Sreda v sredo in prijatelji
Kje: Galerija S, Ljubljanski grad, Ljubljana
Kdaj: do 12. oktobra 2025